Odziv na intervju je bil vsekakor hiter, tudi pogovor je bil sproščen, videlo pa se je, kaj so trenutno najbolj boleče teme. Obtožbe SNS-a, Romi, pa tudi izbrisani so bile tiste teme, ki so bile med najbolj razburljivimi, zanimivo pa je bilo tudi slišati, zakaj se je tako jasno opredelil proti vladnim reformam.

Kako je sprememba vladajoče strukture spremenila delo varuha človekovih pravic?
Ne glede na vlado oziroma oblast imamo enake pristojnosti in pristope do konkretnih zadev. Klasične individualne kršitve, s katerimi se ukvarjamo, se niso veliko spremenile, razen to, da so mogoče nekateri problemi številčno manjši, ker se počasi že izpojejo, kot je na primer vprašanje denacionalizacije. Nastali pa so nekateri problemi o vprašanjih nestrpnosti, diskriminacije. To se ne dogaja pri samih ministrih, ki v večini primerov ravnajo dovolj korektno, bolj je problematična neka druga liga politikov, ki stojijo za ministri in so bolj občutljivi na varuhove izjave. Občutek imam, da vse jemljejo veliko bolj osebno kot prej.

Menite mogoče, da zdajšnja vlada od vas zahteva posredovanje na način, ki ni v vaši pristojnosti?
Vlada sama ne, saj natančno ve, kaj je v moji pristojnosti. Tudi v tem primeru to počnejo politiki druge lige, ki niso v vladi, ampak jo podpirajo. Zelo pogosto govorijo, kaj bi moral narediti oziroma česa nisem naredil, pa bi moral, s čimer priznavajo, da nimajo pojma ali pa nočejo imeti pojma o tem, kaj je v moji pristojnosti. Naloga varuha ni, da nekaj naredi, ampak da opravlja nadzor nad tem, kaj izvršna veja oblasti naredi in česa ne. Če torej varuhu očitajo, da nečesa ni naredil, sami sebi očitajo, da tega niso naredili. Poslanci imajo nalogo spreminjanja zakonov, varuh pa opozarja, kateri zakon bi morali sprejeti, da bi bilo določeno področje bolje urejeno. Mislim, da to nekateri vejo, v resnici pa večina nič ne ve in hoče zgolj zbijati ugled instituciji.

Ali gre pri namigih, konkretno poslanca Branka Grimsa, da takšne institucije varuha človekovih pravic sploh ne potrebujemo, napad na vas osebno ali bolj na institucijo varuha?
Vsekakor gredo vsaki oblasti institucije, kot je varuh človekovih pravic, torej nadzorne institucije, v večji ali manjši meri na živce. V naravi vsake oblasti je, da želi delati s čim manj nadzora. Nekateri oblastniki nadzor neke institucije sprejmejo, nekateri se delajo, da jo sprejmejo, spet tretji si je ne upajo sprejeti. Te izjave po ukinitvi institucije so bile verjetno pogojene z mojim osebnim delom, a vseeno bi moral vsak ombudsman v tem času delovati podobno, saj se mora odzvati v skladu s svojimi pristojnostmi. Sklepam torej, da je šlo pri tem delno za napad na institucijo, delno pa za napad na mene osebno. Dejstvo je, da morajo za ukinitev te institucije spremeniti ustavo, zato je bilo obtožbe lažje v večji meri prenesti na mene osebno kot pa na samo institucijo.

Ali boste še enkrat kandidirali in ali menite, da bi dobili podporo?
Nisem imel namena kandidirati tudi prvič, dokler nisem bil prepričan, da bom podporo tudi dobil. Šest let, kolikor traja moj mandat, je tudi dovolj dolga doba, da daš instituciji neki svoj pečat. Ob nastopu funkcije sem dejal, da če ji bom dal ta pečat, bo čas, da delo nadaljujejo drugi, ker lahko iste ideje počasi začnejo gniti, če pa pečata ne bi dal, pa tudi ne bi imel pravice kandidirati. Tako ali tako pa zdaj nimam nikakršnih možnosti, da bi dobil dvetretjinsko večino.

Ali sami sebe štejete za kandidata levice?
Človekove pravice so same po sebi stvar levice. Jaz sem levičar, verjetno celo bolj, kot pa je večina strank in politikov, ki se imajo za leve. Vseeno pa moram biti na tej funkciji čim bolj korekten, torej delati za vse, ki se jim kršijo človekove pravice. Strankarsko nisem ne levi ne desni. Nobena izmed strank ni moja ljuba stranka, prej bi rekel, da so vse stranke meni neljube.

Kaj menite, da skuša vlada doseči z zakoni, kot je bil, denimo, zakon o policiji, na katerega ste vložili ustavno presojo?
Vsaka oblast, ne samo ta, poskuša čim bolj nadzirati ljudi in družbo. Zakoni, ki omejujejo izražanje ljudi, pomenijo večjo moč države. Kaj natančno hočejo s tem, pa ne morem reči.

Ali Slovenija postaja policijska država?
Menim, da Slovenija ni policijska država. Verjamem, da policija dela dovolj korektno, je pa jasno, da bi večina politikov hotela imeti tako mirno in čisto policijsko državo, kjer bi bila varnost na prvem mestu, svoboda pa na drugem. Vseeno pa menim, da policijska država ne bomo postali.

Kako pomembno se vam zdi poročilo State Departmenta o stanju človekovih pravic, saj ga politiki, recimo, radi izkoriščajo za dnevnopolitične obračune?
Politiki vedno radi izkoriščajo vse, kar je dobro za njih. Poročilo State Departmenta je dovolj korektno, saj so v njem ugotovili večino problemov, ki jih vidimo tudi mi sami. Seveda na nekatere dajejo večji poudarek, saj gre navsezadnje tudi za drugačen pogled. Poročilo moraš vzeti v celoti, ga primerjati z drugimi poročili, denimo s poročilom ZN-a ali poročilom Evropske komisije, in ko imaš šest različnih poročil oziroma pogledov, lahko šele na podlagi tega selekcioniraš. Nedopustno pa je selekcionirati na podlagi tega, kar nam je všeč in kar nam ni.

Vaš urad naj bi imel največ dela s pritožbami zaradi sodnih zaostankov. Je to v Sloveniji največji problem glede kršenja človekovih pravic ali bi izpostavili kaj drugega?
To vsekakor je eden največjih problemov, predvsem zaradi tega, ker sodni zaostanki vplivajo na delovanje vseh drugih organov in reševanje vseh drugih problemov. Če nekdo, denimo, izgubi službo in zadoščenje na sodišču išče pet let ali več, je to dobra spodbuda za delodajalce, da ravnajo enako tudi v prihodnje, saj jih bo redko kdo sploh tožil, saj se ne izplača. Drugi problem je sovražen in nestrpen govor posameznih politikov. Zanimivo je, da se nekaterim sploh ne sanja, da njihov govor ni korekten. Gre torej za popolno neizobraženost politikov o tem, kaj se sme in kaj se ne sme. Nimajo občutka, da s svojim govorom prizadenejo druge ljudi, čeprav so sami prizadeti v trenutku. Ker pa to delajo politiki, torej javne osebe, pa je to spodbuda drugim ljudem. Spomnimo se samo druge svetovne vojne ali pa tudi balkanske vojne, kam to pripelje. Izpostavil bi še en pereč problem, to so otrokove pravice. Tu gre predvsem za družinsko nasilje in zlorabo otrok, ki se sicer manj vidi. Najhujše pri tem pa je spet ponovno obnašanje politike, ki ne prizna, da je pri tem kaj narobe. Tri leta denimo že govorimo o zakonu o družinskem nasilju in kljub priporočilu DZ-ja, naj vlada pripravi ta zakon, se je ministrstvo za delo družino in socialne zadeve odločilo, da tega ne bo storilo. Za zdaj kar ostanimo pri treh primerih, pri čemer sta po mojem mnenju zadnja dva še toliko hujša, ker se politika in tisti, ki bi morali to razrešiti, niti ne zavedajo, da so to problemi.

Kam bi na recimo neko lestvico pomembnosti uvrstili izbrisane?
Izbrisani so del drugega problema, ker gre za vprašanje nestrpnosti, pravne države. Pri izbrisanih je neka vsota različnih problemov. Na eni strani torej nestrpnosti ali maščevanja tistim, ki so slovensko osamosvojitveno vojno izgubili. Kadar se človek maščuje, se namreč maščuje vedno na napačen način. Gre tudi za nespoštovanje ustavnosti, pri čemer se lahko postavimo ob bok Haiderju na Koroškem, pri čemer je razlika v tem, da v Sloveniji to počne država in najvišji državni politiki, v Avstriji pa si to privoščijo lokalni politiki. Zraven bi lahko naštel še druge elemente, saj je šlo pri izbrisanih tudi za manipulacijo z volilnim telesom pred volitvami. Neko skupino obtožiš, rečeš, da bodo zahtevali milijarde evrov odškodnine in na podlagi strahu gradiš volilno zmago.

Menite, da je bilo ustrezno, ko ste dejali, da so vladne reforme brez vsebine, saj ste se s tem jasno opredelili do neke politične teme? Je to še področje vašega delovanja?
O vladnih reformah sem govoril kot strokovnjak za socialno politiko, saj sem na tem področju delal več kot 20 let. Pri tem se mi tako ni treba sramovati in sem le ponudil še en pogled in kakor se te vladne reforme vrtijo naprej, je čisti dokaz, da sem imel prav. Že sama pot reform je bila popolnoma napačna. Imel sem občutek, že od začetka, da gre za nov poskus narediti še eno novo ozko skupino bogatih. To se je v petnajstih letih zgodilo že dvakrat. Eno ozko skupino je naredila denacionalizacija, drugo pa privatizacija. Tretjo bi zdaj naredila enotna davčna stopnja. Vladni reformisti druge kot enotne davčne stopnje tako ali tako niso imeli, vse drugo je bilo namreč obešeno na to. Ko bo padla enotna davčna stopnja, in vse kaže na to, da res bo, bo padlo tudi vse drugo. Sploh pa se družba spreminja na popolnoma drugačen način. Najprej moraš narediti natančno analizo stanja in trendov v družbi. Analizo morajo opraviti neodvisni strokovnjaki. Šele po opravljeni analizi se lahko zraven vtakne politika, ki vidi, kakšne so želje in kam bi se radi razvijali. To so stvari, ki trajajo več let. V našem primeru pa je šlo ravno obratno. Imaš neki ukrep, torej enotno davčno stopnjo, šele potem pa so začeli delati analize, kaj je vse narobe, da bi lahko uvedli enotno davčno stopnjo. Nihče, ki te reforme zagovarja, noče prevzeti odgovornosti, da bi te reforme izpeljal, saj nihče v njih tudi ne verjame.

Ob vložitvi tožbe proti SNS-u ste dejali, da groženj ne dobivate le vi, ampak tudi vaši otroci. Za kakšne grožnje gre in kdo stoji za njimi?
Ne vem, kdo za njimi stoji in tudi o teh grožnjah ne bom več govoril. To samo po sebi ne bi bil takšen problem, če ne bi stvar kazala na pot, ki se dogaja, če politiki nimajo meje in mere pri vzbujanju nestrpnosti. Prestopili so mejo med službenim in zasebnim. Stopnjevali so pritisk in zlorabo poslanskih vprašanj, čeprav je obtožbe zanikala tudi moja žena, odnose mene do svojih otrok pa so označili za skorajda pedofilske. Podobno gre pri stopnjevanju nestrpnosti do posameznih nacionalnih manjšin. Politik denimo reče, da je treba »Cigane postaviti v vrsto, potem pa tako ali tako vemo, kaj naprej«. Nedolgo za tem na internetnih forumih ljudje začnejo govoriti »Cigane je treba pobiti«, kmalu za tem pa bo en junak rekel: »Dam milijon tolarjev za vsakega cigana.« In potem pade bomba v romsko naselje, ubije pa vedno tistega, ki je najmanj kriv.

M. K.