Skladatelj, pevec in glasbenik Tadej Hrušovar je eden redkih Slovencev, ki so kar dva vrhunca svoje kariere doživeli ravno s svojim prispevkom k pisanju zgodovine izbora najboljše popevke Evrovizije. Oba uspeha sta se – čeprav je seveda Tadej Hrušovar vložil dosti truda in je moral za njuno uresničitev pokazati tudi obilo skladateljskega mojstrstva – zgodila skoraj po božji volji.

Cezar v svetu glasbe
Drugič Hrušovarja ni izbral "glas od zgoraj", pač pa ljudje onkraj meje. Italijanski RAI je leta 1990, ko je izbor za najlepšo pesem Evrovizije potekal v Zagrebu, izbiral jugoslovansko vokalno zasedbo s šestimi člani, ki bi spremljala italijanskega zvezdnika Tota Cotugna pri prepevanju skladbe Insieme: 1992, ki je postala absolutna zmagovalka Evrosonga 1992 in tudi ena največjih popuspešnic tega leta. Kot pravi Hrušovar: "Takrat smo Pepel in kri prišli po tistem Cezarjevem reku: ‘Veni, vidi, vici.’"

Misli ne smejo teči prehitro
Dve odlični in pri ljudeh še leta po njunem nastanku izredno priljubljeni pesmi, pa vendar je ena na Evrosongu požela zmagoslavje, druga pa je končala v dokaj klavrnem povprečju. Torej za zmago ni dovolj dobra skladba - morajo avtorji pisati prav z mislimi na to, da kujejo evrovizijsko popevko?

Ko Tadej Hrušovar govori o usodi Dneva ljubezni, omeni: "Lahko rečem tudi, da se je na žalost izkazalo, da tiste ideje, ki so bile prehitre, ki so jih kasneje sprejeli, niso bile vedno najbolje sprejete na Evrosongu." Takšna usoda naj bi doletela tudi Dan ljubezni, ki ga zna danes zapeti štirileten otrok, leta 1975 pa ni bilo tako. Z vidika širokega občinstva naj bi tako veljalo: "In čeprav je bil Dan ljubezni v Sloveniji že tedaj zelo dobro sprejet, so leta skladbi dala patino in je danes še boljša."

Poseben učinek je skoraj zahteva
Bolj kot zares kompleksne mojstrovine so za Evrosong primerne lahkotne, a nikakor ne "instantne" skladbe: "V pesem je dobro vnesti kakšen poseben učinek proti koncu, ki nato ostane v spominu. V sredini naj bosta dva elementa. Lahko je šokanten začetek, neka popestritev v sredini in zaključek, ki preseneti, je udaren, šokira. Te tri elemente mora pesem imeti."

Kot primer uspešne evrosongovske ustvarjalne zasedbe je Tadej Hrušovar izpostavil švedsko skupino Abba, ki so leto pred evrovizijsko odisejado skupine Pepel in kri opravili s konkurenco na izboru v obmorskem letoviškem mestu Brighton v Veliki Britaniji. "To je bila glasba za nekoga, ki želi ob glasbi uživati, ki ob glasbi ne razmišlja, ki mu glasba ne pomeni nekega revolta oziroma sredstva za prenos sporočil, ampak mu je predvsem veliko do prijetnega doživetja ob poslušanju. ‘Easy listening music.’ Takšna glasba je tudi primerna za Evrosong, skladba tudi ne sme biti preveč kompleksna, še vedno pa mora biti originalna."

Povprašaj staro mamo
Ko govorimo o izvirnosti glasbe, Hrušovar poudari, da je absolutno izvirnost danes, po več desetletjih razvoja popularne glasbe, skoraj nemogoče doseči. Edinstven si lahko le v trenutku nastopa, saj smo pravzaprav že vse slišali: "Recimo, da eno leto potegneš nekaj ven, iz neke skrinje izpred 30 ali 40 let in daš temu neko novo obliko."

Kljub vsem razpravam o tem, kakšno skladbo naj bi Slovenci poslali na veliki evropski shod protagonistov popularne glasbe v posameznih evropskih državah, Tadej Hrušovar meni, da je uspeh bolj kot od same popevke odvisen od pevca.

Dežela, podhranjena dobrih pevcev
In v tej ugotovitvi se po mnenju Tadeja Hrušovarja skriva tudi bistvo slovenskega neuspeha v zadnjih letih: "Slovenci žal nimamo dobrih pevcev. Ta trenutek ne vem, če bi našel neko ime, nekega slovenskega pevca ali pevko, ki bi ga lahko izbral." Če bi se Tadej Hrušovar zdaj odločil za pisanje evrovizijske popevke, bi skušal izvajalca verjetno poiskati kar v tujini, saj pravi, da je "boljše poslati tujca, ki je odličen pevec, kot pa domačina, ki ne zna dobro peti". Nekoliko prizanesljivosti do slovenskih vokalistov Hrušovar vseeno pokaže z besedami: "Ni sicer nujno, da v Sloveniji res ne bi bilo mogoče najti odličnega pevca v tem trenutku. Lahko da le še 'ni izdelan.'" Kot primera izdelanih odličnih pevk Hrušovar navede Darjo Švajger in Nušo Derenda: "Dobri slovenski predstavnici sta bili Nuša Derenda in Darja Švajger, ker sta prodajali svoj glas. In sta ga relativno dobro prodali, saj sta pristali v zgornji polovici. Slovenija lahko prodaja samo kvalitetne pevce. In nič drugega."

Pljuvanje v lastni kotel
Po več desetletjih spremljanja evrovizijske vročice Tadej Hrušovar ne razume, zakaj bi morali Slovenci vsako leto znova sodelovati, če preprosto ne najdemo dobrih izvajalcev in dobre melodije, ki bi odličnemu pevcu dajala možnost za izraz njegovih glasovnih sposobnosti in njegovega pevskega znanja. Sodelovanje na vsako silo je slabo ideološko vodilo: "To ni nobena promocija. In tu tudi ne velja geslo, da je pomembno predvsem sodelovati." Če nimamo pevca, ki bi bil sposoben prepričati milijardo ljudi s svojo suverenostjo, je manj škode, če sploh ne nastopimo. Boljše bi bilo eno leto preprosto ne sodelovati.

Upanje so operni pevci
Nekaj upanja za iskanje pevcev doma vendarle ostaja, le iskati jih je treba drugje kot do zdaj. Tadej Hrušovar tako izpostavi skupino pevcev, na katero večina ob omembi Evrosonga niti pomislila ne bi: "Do zdaj se je izkazalo, da so tudi mladi operni pevci dobra izbira. Ker preprosto znajo peti in lahko zato dobro pesmi interpretirajo. Če bi poskušal dobiti pevca pri nas, bi skušal dobiti nekoga iz te operne srenje. Zagotovo bi iskal človeka, ki ima operno izobrazbo, ki je zato sposoben oblikovati različne izrazne načine petja in ki je sposoben povezati tehniko opernega petja in sodobno popularno petje. Če pa je še viža dobra in omogoča pevcu, da se zares izkaže, sem prepričan, da se uvrsti vsaj na eno od prvih štirih mest."

Angleščina kot tržna naložba
Od leta 1999 evrovizijska pravila ne prepovedujejo, da državo predstavlja pevec, ki prihaja iz druge države, a vendar takšno politiko kovanja evrovizijskega uspeha mnogi še vedno razumejo kot izdajo nacionalnega bistva države. Podobno velja tudi za odločitev nacionalnih ekip, da pesem prevedejo v "vsem znani in spevni" angleški jezik. Tadej Hrušovar meni, da petje v tujem jeziku sicer ni nikakršna izdaja domače države, a sam vidi razlog za pogosto izbiro angleščine drugje kot pa v strategiji osvajanja evrovizijskega prestola. Celo za bolj odločilno za izbiro angleščine kot kalkulacija z glasovi naj bi veljalo, da se "države za angleščino odločajo zato, ker nekako špekulirajo za tržišče, ker je angleščina že skoraj obvezna za uspeh na trgu."

Prava umetnost nastane spontano
Pa vendar mora imeti uspešno državno pevsko predstavništvo v rokah tudi dobro pesem. Bi lahko bilo ena od strategij pisanja nove velike evrovizijske uspešnice oblikovanje pravega "nacionalnega štaba", v katerem bi sedelo nekaj skladateljev in tekstopiscev, ki bi nato celo leto ustvarjali le eno pesem? Hrušovar pravi: "To bi lahko bil en eksperiment, ki pa ni nujno, da bi bil dober. To bi bilo delo pod pritiskom, prisila ne prinese nujno tudi najboljšega rezultata. Viža mora nastajati spontano."

Anžeja ne poznam dovolj dobro
O pesmi Mr Nobody, s katero je Anžej Dežan Slovenijo zastopal v polfinalu Evrosonga 2006, Tadej Hrušovar ne more dobro soditi: "Slišal sem jo enkrat bolj mimogrede in mi ob prvem vtisu ni dala tistega naboja, ki sem ga pričakoval. Tudi pevske odlike Anžeja Dežana bi po slišanju zgolj ene pesmi težko ocenil. O njem bi moral vedeti malo več in moral bi poslušati malo več njegovih stvari, da bi spoznal njegove dispozicije, kaj je sposoben zapeti, kakšne so njegove osnovne kvalitete, ki se jih da nadgraditi."

Orkester je začinil celotno prireditev
Ob pogovoru s Tadejem Hrušovarjem, ki dogajanje na izboru najboljše evropske popevke spremlja že skoraj od njenih začetkov, se ne moremo izogniti vprašanju o spremembah, ki so Evrosong doletele v njegovi 51-letni zgodovini. Leta 1975, ko je bil Hrušovar prvič dejavni element Evrosonga, je "festival še sledil tej svoji osnovni noti 'song contest'. Festival, tekmovanje popevke. Ni bil tekmovanje imidža. Kasneje je šla glasba absolutno v ozadje. Pojavili so se drugi elementi." In ti odločajo o končni uvrstitvi popevk. S hipotezo, da je eden od simbolov deterioracije vloge glasbe na Evrosongu tudi ukinitev živega orkestra, ki je še pred nekaj leti spremljal nastopajoče na odru, se strinja tudi Tadej Hrušovar: "Sodelovanje orkestra je sporočalo, da je glasba prva in da je pesem bistvo tekmovanja. Le v izrednih razmerah je bilo dovoljeno kakšen inštrument posneti vnaprej. Če na primer v orkestru tega inštrumenta ni bilo ali pa ga nihče iz uradnega orkestra ni znal igrati na kakšen prav poseben način."

"Prekleti" San Remo!
Hrušovar razkrije morda nekoliko presenetljivega krivca za ukinitev orkestra in sploh za proces spektakularizacije Evrosonga: "Veliko vlogo je imel festival San Remo, ki je vedno dajal nekakšne smernice. Dolgo časa so razpravljali: ‘Živi orkester ja, živi orkester ne.’ V San Remu so potem nekega leta res ukinili živi orkester in postavili neko minimalno shemo zasedbe, ki je imitirala igranje. To je potem za sabo potegnilo tudi Evrosong. Predvsem zaradi stroškov." Pa bi lahko te smernice upada vloge glasbe nekoč pripeljale celo do "playbacka" pri pevcih? "Ne, mislim, da živo petje bo ostalo. Njegova ukinitev bi bila tudi konec Evrosonga."

P. B.