Čeprav bi morda pričakovali, da je avtorica omenjenih romanov Gaby Hauptmann zadrta feministka, goreča sovražnica moških in pravo poosebljenje močne samske karieristke, je ta nemška pisateljica mati najstnice in ljubiteljica konj (ki skupaj s hčerko piše tudi najstniške romane o deklici in konjih), ki ji feministke očitajo poneumljanje bralk. Ona pa trdi, da so njene junakinje "močne in neodvisne ženske z lastno osebnostjo".

S Hauptmannovo, eno izmed prodajno najuspešnejših nemških pisateljic (preboj je doživela leta 1995 z romanom o uspešni samski ženski, ki se odloči preko oglasa v časopisu najti idealnega partnerja – impotentnega moškega), ki skoraj vsako leto "proizvede" eno uspešnico, sva se pogovarjali na pravkar minulem knjižnem sejmu, ki ga je obiskala z namenom promocije romana Ljubimec preveč je še vedno premalo. Pred kratkim je izšel v slovenščini in se tako pridružil zgoraj omenjenim trem naslovom, pa tudi dvem najstniškim romanom izpod peresa Gaby Hauptmann.

Po novinarskih začetkih ste sredi 90. let objavili prvi roman Iščem impotentnega moža, ki je postal uspešnica. Ste začutili, da prihaja čas za "power-girl" romane, ali ste začeli pisati po naključju?
Zame je pisanje nekaj popolnoma običajnega. Kot dekle sem bila ves čas v naravi, ko je bilo slabo vreme, pa sem na otroški pisalni stroj pisala o stvareh, ki sem si jih želela, o čudovitem svetu tam zunaj. Nikoli pa nisem razmišljala o tem, da bi postala pisateljica, saj sem si bolj želela snemati filme. Delala sem kot novinarka na časopisu, radiu in televiziji, nato pa sem končno začela delati tudi pri filmu, kar sem si od nekdaj želela. Nato sem bolj zase napisala najstniški roman Alexa die Amazone, saj do takrat v Nemčiji romana, ki bi govoril o življenju s konji, še ni bilo. Pisala sem ga med 18. in 28. letom, a ga nikoli nisem nameravala objaviti, pospravila sem ga v predal. Potem pa se je pojavila zamisel o "impotentnem možu" ...

Jo je sprožil kakšen določen dogodek ali oseba?
Živim v bližini jezera. Nekega dne sem opazovala pet racakov, ki so lovili eno samičko, borili so se zanjo. Zaželela sem jim, da bi bili za nekaj ur impotentni, da bi vsaj za ta čas ustavili to gonjo. In tudi moški bi se morali malce ustaviti, nehati razmišljati samo o centimetrih tam spodaj, ampak tudi o čem drugem. Nato sem zapisala to zamisel, založnikom se je zdela zanimiva in to je bilo to, nastal je roman. Po tem nisem nameravala več pisati, a roman Iščem impotentnega moža je postal uspešnica in napisala sem še drugega, Samo mrtev moški je dober moški, in se nato čisto zares nameravala vrniti k filmu, a tudi druga knjiga je postala uspešnica. Zato sem pustila kariero v filmu in se popolnoma posvetila pisanju knjig.

Ste sodelovali tudi pri snemanju filmov po vaših knjigah? (Posnetih je bilo šest filmov po romanih Hauptmannove, op. p.)
Odvisno. Za zadnji film, ki so ga posneli po romanu Hengstparade (v slovenskem prevodu Parada žrebcev), sem seveda kot za ostale napisala scenarij, sodelovala pa sem tudi pri izbiranju konjev in igralcev, saj bi bilo nekako čudno, če bi evropskega prvaka v jahanju igral nekdo, ki sploh ne zna jahati. Pri tem filmu sem bila bolj vpletena v proces nastajanja, pri drugih pa manj, saj za to res nimam časa.

Serija vaših otroških knjig o Kaji in njenem konju že izhaja v slovenščini, posneli pa so tudi tv-nadaljevanko. Jo bodo predvajali tudi v Sloveniji?
Da, dogovarjamo se o tem. Kaja je v Nemčiji prišla v kino in tudi na televizijo. Mladinske knjige sem napisala skupaj s svojo 15-letno hčerko. Odlična je v jahanju, veliko boljša od mene, kar me veseli, saj menim, da je pomembno, da je uspešna sama po sebi, ne zato, ker je pač hči Gaby Hauptmann. Z njo se posvetujem, da so knjige bolj realistične, da so napisane v jeziku, v kakršnem najstniki med sabo komunicirajo. Tako tudi drugi 15-letniki v knjigah prepoznajo svoj sleng.

Ste mati najstnice. Je vaše življenje sploh kaj podobno življenjem vaših junakinj?
Menim, da so prave izkušnje za uspešno pisanje knjig nujne. Veliko mladih avtoric se kar naenkrat pojavi, doživijo uspeh z eno knjigo, a po tem izginejo s prizorišča, saj nimajo dovolj izkušenj. Kot novinarka pa sem ves čas pozorna na dogajanje okrog sebe, imam odprta ušesa in tako s kakšnim dogodkom pride zamisel za knjigo.

Ali pri pisanju upoštevate tudi odzive svojih bralcev, uporabite v knjigah tudi zamisli "od zunaj"?
Ne, saj se odzivi vedno nanašajo na preteklost, tja pa se ne oziram. Gledam samo v prihodnost. Pišem samo o tem, kar me zabava, in o tem, kar me zanima. Na primer o mladem dekletu, ki gre zaradi dobitka na loteriji v prestižno zimsko letovišče v Avstriji, kjer se zanjo moški kar pulijo. Predstavljam si, kako bi se stvari odvijale, to me res zanima, radovedna sem, kako se bo zgodba razvila.

Kdo so vaši bralci? Samo ženske določene starostne skupine ali tudi moški?
Moja najstarejša bralka, ki sem jo spoznala, je imela 96 let, k meni je prišla z dvema 16-letnima pravnukinjama. Tako velik je torej razpon starosti mojih bralk, moški pa berejo moje knjige, ko vidijo, da se ženske ob branju "knjig s čudnim naslovom" zelo zabavajo in jih začnejo zanimati. Trenutno je približno 70 odstotkov mojih bralcev ženskega spola, ostalo pa so moški.

Kakšen odziv dobivate od teh moških bralcev? Komentarji tistih, ki so prebrali na primer Iščem impotentnega moža, so ponavadi v slogu: Ženske pa res ne veste, kaj hočete!
To je tipično moški odgovor. Carmen vendar ve, kaj hoče! Hoče biti v vlogi lovca, želi se sama odločati, kaj hoče. Noče pojasnjevati, zakaj ji v določenih trenutkih ni do seksa, in mislim, da bi morali biti vedno tako. Tudi moškim ni treba pojasnjevati, zakaj se jim kdaj ne da seksati. Ležejo na trebuh in zaspijo. Da ženske ne vemo, kaj hočemo … Kdor ponudi tak komentar, knjige sploh ni razumel!

Zakaj so se po vašem mnenju v 90. letih tako razcveteli romani, filmi in tv-serije o življenju samskih žensk in iskanju "tistega pravega" (Bridget Jones, Ally McBeal, Seks v mestu …)? Je bil pač tak čas? Kakšna je glavna razlika med vašimi junakinji in Bridget Jones, na primer?
Ko sem v Londonu predstavljala "impotentneža", so me vsi novinarji ves čas spraševali o Dnevniku Bridget Jones, ki je ravno takrat prišel na police knjigarn, kako leto po Iščem impotentnega moža. Knjiga v nemščini takrat še ni izšla, zato nisem točno vedela, za kaj gre. Med junakinjami pa so bistvene razlike! Bridget Jones vse dela za moškega. Hujša zanj, meni, da ni dovolj lepa zanj, nesrečna je zaradi njega … Moje ženske pa so osebnosti same zase, ne le sence moških.

Menite, da so vaše knjige tudi zato tako priljubljene? (po vsem svetu so prodali več kot 6 milijonov njenih knjig, op. p.)
Da, tudi zato, predvsem pa zaradi humorja. V knjigah bralci najdejo svoje težave, pa tudi rešitve zanje, svojim problemom se tako med branjem tudi smejijo. Ali ni najlepše, ko končaš z branjem neke knjige in se kar nočeš odtrgati od nje, hočeš ostati v njej?

Kakšne knjige pa vi najraje berete? Imate najljubšega pisca?
Odvisno od razpoloženja, rada berem o izkušnjah žensk z drugih koncev sveta. Pa tudi zgodbe iz 20. let prejšnjega stoletja, ko so bile ženske v predvojnem času, na primer v Franciji in ZDA, neverjetno močne, me navdušujejo … Rada berem tudi biografije in dobre romane. Odlična avtorica je Agatha Christie, všeč pa mi je tudi Donna Leon.

Poznate recept, kako najti idealnega moškega? Ste tudi sami poskusili najti pravega preko oglasa, na spletu?
Pri oglasih je težava v tem, da radi marsikaj zamolčimo in poudarimo le svoje dobre lastnosti … Poznam pa dva para, ki sta se spoznala preko spleta, a ne vem, koliko jih je poskušalo, zato ne vem, kakšna je uspešnost. Nimam takih izkušenj. Ne želim si iskati moškega na spletu; če me bo moj zapustil, bom šla v golfklub in si našla očarljivega 25-letnega milijonarja. ("Prej bogatega 65-letnika z 20 konji", iz ozadja prišepne njen spremljevalec, ki "prisluškuje" pogovoru, op. p.)

Bi lahko napisali roman z glavnim moškim junakom?
Sem ga že. Ran an den Mann! Moj moški pravi, da včasih celo razmišljam kot moški.

Ste optimistični glede "boja med spoloma", ki se mu posvečate v svojih romanih? Ga bo kdaj zares konec ali je ravno zaradi tega življenje bolj zanimivo?
Dolga leta je le moški pomenil nekaj, ženska pa nič. Zato moramo biti ženske zelo močne, da moškim pokažemo, da smo tudi me veliko vredne. Moramo biti na isti ravni, ne delati drug proti drugemu, ampak skupaj. To bi moral biti naslednji korak.

Alenka Klun