Pogovori med predstavniki študentske organizacije in vlado so se v zadnjem času zaostrili. Študentska organizacija pravi, da je vlada ne jemlje resno in zahteva podpis vsebinskega sporazuma. Da bi pokazala, da misli resno, je študente pozvala na opozorilni shod.

Svojo stran je v intervjuju za MMC pojasnil minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je obenem predstavil tudi trenutno stanje na slovenskih univerzah in obetajoče se spremembe pri študiju v prihodnosti.

Minister Zupan, zakaj se študentje odpravljajo na ceste, kje vi vidite razloge za »črno sredo«?
Dejstvo je, da želijo študentje stvari vedno reševati hitreje, kot jih je načeloma mogoče. Pri tem shodu, ki bi ga jaz raje poimenoval pisana sreda, glede na različna mnenja, ki jih bodo izražali študentje, gre za opozarjanje na njihove interese, ki se nanašajo na reforme, na zakon o visokem šolstvu in ostala aktualna vprašanja visokega šolstva. Na ta shod gledam kot na izražanje študentskih mnenj.

Kako bi vi opredelili slovenskega študenta, zgolj kot nekoga, ki ima kup ugodnosti in možnosti za obstransko delo, ali zglednega predstavnika prihodnje intelektualne sredine?
Študij je investicija vsake države v prihodnost. To velja tudi za Slovenijo. Mi si želimo družbo znanja, želimo si čim bolj izobražene ljudi. Problem pa je, ker postaja študij vedno dražji in tudi vedno daljši, ker je znanja vedno več. Mislim, da imajo študentje v Sloveniji v primerjavi s študenti iz drugih držav dovolj spodobne pogoje za študij, je pa res, da je tudi veliko študentov, ki izhajajo iz socialno šibkejših družin in ti ob študiju potrebujejo določen obseg dela, ki ga seveda nameravamo zagotavljati tudi za naprej. Radi pa bi, da bi bilo takih študentov čim manj, zato da bi lahko študij čim hitreje končali. Povprečen čas študija v Sloveniji je namreč skoraj 7 let. To je veliko breme tako za državo kot tudi za same študente. V primerjavi z drugimi državami je čas študija v Sloveniji za od pol do enega leta daljši.

Ena od ugodnosti študentov so študentski boni, v zvezi z njimi pa vas Študentska organizacija razume, kot da jih želite ukiniti ali vsaj močno omejiti. To drži?
Ne, to sploh ne drži. Ravno o tem se s študenti pogovarjamo in menim, da se bo ta del pogovorov rešil v splošno zadovoljstvo. Kakšnih hudih sprememb pri študentski prehrani ne bo, absolutno ne mislimo ukiniti bonov za študentsko prehrano.

Če se dotakneva reforme visokega šolstva, kaj, če sploh, je v dozdajšnjem sistemu tako slabega, da ga je potrebno spremeniti?
Kot sem že omenil, študij v Sloveniji je predolg. To je njegova prva in zelo slaba lastnost.
Drugič, stik med profesorjem in študentom je bistveno preslab. Premalo je na primer profesorjev na študenta, bistveno premalo je študentskega dela na univerzi, s tem mislim na raziskovalno delo, na delo mentorjev ali tutorjev z mlajšimi študenti. Vsa ta veriga prepletenosti univerzitetnih profesorjev in študentov je, na primer v primerjavi z ameriškimi univerzami, prešibka.
In tretjič, študentje od študija ne odnesejo tistega praktičnega znanja, ki bi ga dejansko potrebovali pri svojem bodočem delu.

To so splošna izhodišča reforme, konkretno pa spremembe pripravljajo posamezne fakultete. Bo ministrstvo skrbelo za nadzor?
Vsebinsko mora biti prenova programov narejena s strokovne strani, torej na fakultetah samih, ministrstvo je pri tem le administracija. Nadzor pa je prepuščen svetu za visoko šolstvo, ta bo kvaliteto in akreditacijo sprememb nadzoroval preko svojih teles.

Kaj pa novosti za tiste, ki so študij že končali oz. ga bodo še pred reformo? Te najbolj zanima, koliko bo v novem sistemu veljala njihova izobrazba. Kako bo torej z nazivi in stopnjami?
Spremembe naslovov ne bo, tisti, ki so šolanje končali po starih programih, bodo ohranili stare naslove, tisti, ki ga bodo končali po novih, bodo pridobili nove. Seveda pa se bo lahko vsak, ki bo želel pridobiti nov naslov, vpisal na ustrezno fakulteto, fakultete pa bodo za to določile pogoje. Tisti, ki bodo želeli doseči nov naslov, bodo imeli za to vse možnosti.

Problem niso sami naslovi, problem je primerljivost med starimi in novimi naslovi?
Tako je, to je eden od problemov, mislim pa, da smo rešitvi že zelo blizu. Rešitev, ki jo nosi naš predlog, je, da se bolonjska druga stopnja izenači z univerzitetnimi diplomami.
Na drugi strani pa je za tretjo stopnjo stanje še popolnoma nedorečeno. Ne samo pri nas, tudi v Evropi se šele oblikuje. Ponekod predvidevajo različne podzvrsti, tako da ne moremo še natančno reči, kaj bo na tretji stopnji. Verjetno bo tu več različnih možnosti izobraževanja, a je zaenkrat še preuranjeno reči kar koli.

Pred kratkim je novogoriška politehnika postala univerza. Koliko univerz lahko prenese slovenski prostor?
Tu ne gre za število, gre za njihovo velikost in kvaliteto. Slovenija lahko po dosedanjih ocenah mirno prenese deset manjših univerz oz. nekaj velikih in nekaj manjših ter nekaj univerz, ki imajo samo eno smer in podobno. Te možnosti bomo v novem zakonu odprli, tako da za ustanovitev univerze ne bo več treba imeti treh fakultet. Na slovenski univerzitetni trg lahko seveda vstopijo tudi tuje univerze, tudi privatne univerze.
Mislim, da je konkurenca pozitivna, in upam, da bodo vse te univerze, ki bodo nastale, pripomogle h kakovosti.

Nove fakultete so pretežno vse v zasebni lasti. Ali je prihodnost slovenskih študentov res v zasebnem, plačljivem študiju?
Ne nujno. Prihodnost Slovenije je po mojem v kvalitetnih študijih, v kvalitetnih fakultetah. Ker na slovenske študente gledamo kot na investicijo, si seveda želimo, da bi bila ta investicija dobra. Zame je pomembna vsaka univerza in vsak program, ki je kvaliteten. To je edino, kar šteje.

Trenutno ste v vlogi ministra za šolstvo, politika, kako se to delo povezuje s prejšnjim delom znanstvenika in profesorja? Kaj vam je bolj všeč?
Povezuje se v bistvu sploh ne, ker je delo popolnoma drugačno. Imam pa občutek, da mi koristijo izkušnje od prej. Res je sicer, da smo lahko včasih do nekaterih stvari prav zaradi preteklih izkušenj nekoliko pristranski, vendar se skušam temu izogibati. Na vprašanje, kaj mi je bolj všeč, pa ne morem odgovoriti. Vsako delo ima svoje izzive, tu pa gre za dva tako različna posla, da med njima skoraj ni primerjave. No morda je njuna edina skupna točka ta, da oba zahtevata delo do poznih nočnih ur.

M. M. in M. K. L.