Z 28-letnim evropskim in svetovnim prvakom na bradlji smo se pogovarjali o tem, če bo s svojo vajo konkurenčen na jesenskem svetovnem prvenstvu, o novem pravilniku in o olimpijskih igrah, kjer je imel le eno priložnost, ki pa je v Sydneyju ni izkoristil.

Zdi se, da so vam nova pravila pisana na kožo, v resnici pa pravite, da imate z njimi še precej težav. Lahko to razložite?
Na evropskem nivoju ni problema, kar pa se tiče jesenskega svetovnega prvenstva, bi si bolj želel prejšnja pravila, ko smo bili vsi izenačeni z izhodiščno oceno 10 in je štela samo izvedba. Po novem je kar nekaj Azijcev ki bodo zaradi novih pravil imeli izhodiščno oceno precej višjo od moje in bo borba za najvišja mesta precej težja.

Koliko morate še spremeniti vajo, da boste lahko z njo letos konkurirali za zlato medaljo na svetovnem prvenstvu?
S to vajo zelo težko, če pa se mi uspe naučiti do jeseni nov težak element težavnostne stopnje E, pa mislim, da ni več vzroka, da ne bi bil konkurenčen za medaljo. Z novim težkim elementom bo seveda vaja bolj tvegana in možnosti da jo brezhibno izvedem, bodo manjše.

Vas konkurenca posnema oziroma vi njo?
Ne, jaz to vajo izvajam že štiri, pet let in je celo lažja od tiste na lanskem svetovnem prvenstvu. Posnemati, to ne gre. Gledam sicer druge telovadce in se poskušam naučiti tehnike, je pa to potem težko izvesti. Problem je v tem, da marsikdo zna vse, ne zna pa vaje izvesti tako elegantno in mimogrede zaostane za pol točke.

So nova tekmovalna pravila prinesla svežino ali poskrbela za večjo zmedo? Kakšen je odziv gledalcev?
Ni dosti drugače. Gledalci so kar malo žalostni, ker ne vedo, kje je limit. Prej je bil pri desetih točkah in so imeli občutek, če dobiš 9,8, to je perfektno, zdaj pa jim ocena 15,8 ne pove prav dosti. Sicer pa s samo spremembo pravilnika gimnastika ni postala nič bolj atraktivna. Od leta 1988 je pravilnik čedalje težji, gimnastika pa postaja čedalje manj zanimiva in elegantna. Vaje iz obdobja, na primer do leta 1991, so bile veliko lepše in atraktivnejše.

Kdaj ste bili v karieri najbolj razočarani? Ste takrat razmišljali o koncu kariere?
Glede na to, da na velikih tekmah skoraj ne kiksnem, razočaranj ni bilo veliko. Sem pa imel smolo v Sydneyju in na svetovnem prvenstvu na Kitajskem, ko so nas sodniki porezali. Tudi porazov se navadiš, tako kot zmag, ki dandanes niso isto kot so bile, ko sem bil mlajši. O koncu sem razmišljal v kriznih pubertetniških letih, ampak smo ob pomoči trenerjev in staršev vse rešili, tako da sem na srečo nadaljeval. Od svojega 20. leta naprej ni bilo dilem, da si želim to početi čim dlje, saj sem začutil, da sem med najboljšimi na svetu.

Manjka vam le še olimpijsko odličje. Pogosto ste izjavili, da ste se sprijaznili, da ga pač ne boste osvojili, zdaj pa se govori, da bo povabil organizatorjev (wild card) za igre v Pekingu kar nekaj. Še upate?
Ne, sploh ne, o tem ne razmišljam, če pa bi se ponudila priložnost, pa toliko bolje. Če bi šel tja z veseljem in bi mi to predstavljalo užitek, bi imel možnosti. Vem pa, da bi bili pritiski ogromni. Od sebe niti ne bi toliko pričakoval, toliko več pa bi zahtevali mediji. Včasih si rečem, brez zveze, bilo bi preveč kruto in razmišljam, ali si sploh želim na olimpijske igre. Saj lahko lagodno živim, ne da bi se obremenjeval s tem!