Pa je Thomas Schulte-Michels, eden najopaznajših evropskih režiserjev srednje generacije, vse prej kot hladen. Morda se je v pogovoru tako odtajal tudi zato, ker se je med pripravami na premiero opere Don Kihot v Ljubljani, kot pravi, izvrstno počutil. Da kar ne more prehvaliti opernega sobra ljubljanske SNG Opere in baleta, pa je tako ali tako poudaril v vsakem pogovoru s katerim od slovenskih medijev.

Praznina navdihuje
Gledališki in operni režiser, ki si je za Don Kihota naložil še delo scenografa, slovi po tem, da pri svojih predstavah izhaja iz natančno premišljene likovne plati, vizualnega učinka. Najnovejša predstava, ki bi ji upravičeno lahko rekli spektakel, je gotovo (pa ne predvsm) paša za oči. Antologijski prizor Kihotovega boja z mlini na veter je zaradi črnih mož s kapucami v resnici tako srhljiv, da se Kihot vsekakor ne zdi nor, da jih napada. Junaka ves čas jezdita na konjih, ki sta v bistvu le malo prirejena športna rekvizita, pojav zase pa je tudi velik premikajoč se dvignjeni oder, s katerega svojim snubcem “kraljuje” Dulcineja. Scenografsko postavitev predstave Schulte-Michels vsakokrat prilagodi prostoru oziroma odru, na katerem bo zaživela. “V Gallusovi dvorani sem imel odlične pogoje – rad imam velike odre in prazne prostore, ki puščajo proctor za dramatične okoliščine.”

Brez pretiravanja s couleur locale
In čeprav je sama opera francoska, je Don Kihot nezamenljivo španska figura. Priznati je treba, da se predstava (če izvzamemo zbor v rdeče-črnih oblačilih) niti ne naslanjanja na ustaljene stereotipe vsega španskega, ki bi pričarali rahlo predvidljiv lokalni kolorit. “Pri vsem skupaj me sploh ni zanimala španska folklora, pač pa Kihotov značaj – je pesimist, optimist, sanjač ali mešanica vsega naštetega?”, pravi Schulte-Michels.

Cervantes bi se obračal v grobu ...
Podobno kot druge opere, povzete po velikih literarnih umetninah, se tudi Don Kihot precej odmika od svoje literarne predloge, Cervantesove satirične mojstrovine in prvega novoveškega romana, Veleumnega plemiča Don Kihota iz Manče, ki se je v Španiji rodil s 17. stoletjem vred.

Če bi primerjali samo vsebino, Massenetova zgodba o pogumnem vitezu, kristusovski pojavi, ki je skoraj predobra za ta svet, a vseeno ne uspe osvojiti srca lahkožive zapeljivke, seveda ne dosega tragikomične epopeje o pogumnem norcu, ki koprneče časti preprosto mlekarico.

Toda to je pri prehodu iz ene umetniške zvrsti v drugo povsem sprejemljivo, je prepričan Schulte-Michels. “Vedno je velikanska razlika med izvirnim romanom in libretom – poglejte samo McBetha, Hamleta in seveda Fausta. Pri uprizarjanju Gounodovega Fausta (predstava je z veliko mero uspeha zaživela leta 2003 v Ljubljani, op. n.) sem na primer izpustil zelo dolg prizor s čarovnico, ki je v Goethejevem izvirniku čudovit, v operni priredbi pa preprosto dolgočasen.”

Masseneta ne gre podcenjevati
Opera Don Quichotte, podobno kot druga Massenetova dela, slovi po svoji "galski lahkotnosti” in se zdi zaradi tega komu celo osladna. Vsa umetniška vrednost opere, ki sodi v poglavje francoske sentimentalne razneženosti nad vsem španskim, je po najstrožjih ocenah v tem, da nam je dala eno največjih basovskih vlog v zgodovini opere. “To je precej konvencionalno stališče,” trdi moj sogovornik. “Sancho Panza ima dve čudoviti ariji, eden najbolj impresivnih delov je solo za čelo med 4. in 5. dejanjem ter seveda uvodnih 13 minut predstave.”

In če smo prej zavrgli “španskost” predstave, lahko zdaj še njeno “francoskost”. Čeprav seveda vsi nastopajoči pojejo v francoščini (gledalcem pomagajo slovenski nadnapisi), ni na oder stopil niti en Francoz. Je pri solistih, ki prihajajo iz “opernih velesil”, kakršna sta Rusija ali Italija, mogoče, me je zanimalo, opaziti drugačen pristop k delu kot pri, na primer, Slovencih? Morda bolj avtoritativen nastop, ki sloni na zavesti, da imaš za seboj cele generacije svetovnih opernih zvezd? “Uspeh operne predstave je odvisen od kakovosti pevca, ne od njegove nacionalnosti. Dobra pevska zasedba zna komunicirati z občinstvom, pa čeprav je prav pri operi velikokrat prisotna jezikovna prepreka.”

Pevce, ki ne znajo igrati, pošlje domov
Operni pevci pa morajo poleg pljuč imeti razvito tudi igralsko žilico. "Kadar pri pripravah na operno predstavo ugotovim, da imam pred seboj koncertnega pevca, ga odpustim. To sem do zdaj storil že dvakrat," pravi Schulte-Michels. “Če hočem samo poslušati dobro petje, grem na koncert, v operi pa hočem gledati človeška bitja z vsem, kar k temu spada. Luiz, Konstantin, Mirjam in zbor so “pojoči igralci (Luiz Enrique Molz, Konstantin Gorny in Mirjam Kalin oziroma Sancho, don Kihot in Dulcineja, op. n.)."

Don Kihot v germanskem prostoru ni zelo pogosto uprizarjana opera – bi bila morda zato tokratna izvedba zanimiva za gostovanje na, denimo, Dunaju, kjer tega dela v Državni operi po letu 1945 še niso uprizarjali? “Pogovarjamo se in imamo že dva koncepta, ki nista nezanimiva (zopet zanj značilna dikcija, op. n.), a pri takih dogovorih menim, da nekaj velja samo, ko se dejansko zgodi.”

O kozarcih in sanjaštvu
In če bi morali Don Kihotovo usodo skrčiti na en stavek, bi bila to zgodba o sanjah, ki nikoli ne umrejo, tudi če se ne uresničijo. Seveda se nisem mogla izogniti poizvedovanju, ali moj sogovornik v sebi vidi kake poteze borca za sanje – morda odvečno vprašanje, kajti ali ni umetnost od nekdaj domena sanjačev in idealistov? Odgovor je bil, tudi tokrat, premišljeno umerjen. “Poznate prispodobo s kozarcem – pesimistu se zdi, da je na pol prazen, optimistu pa, da je na pol poln? No, realist bi rekel, da kozarec ni dovolj velik …. Sam se imam za realista, a je v meni (upam) tudi nekaj donkihotskega.”

Ana Jurc