Kljub stoletja dolgi tradiciji samostojnosti Črne gore, ki si je niso nikoli povsem podredili niti Turki, pa črnogorski narod še vedno nima toliko izoblikovane zavesti, da bi bil popolnoma pripravljen na moderne evropske povezave. Eden izmed dokazov za to je po mnenju zamejskega profesorja, ki je velja za enega največjih strokovnjakov dogodkov ob razpadanju nekdanje skupne države, tudi kriminal, s katero je prežeta črnogorska družba.

Kaj je poglavitni razlog zagovornikov odcepitve? Je to breme, da jih skupna zveza s Srbijo drži na repu kandidatk za evroatlantske povezave?

Verjetno je to tudi še en pomemben razlog, čeprav bi sam opozoril, da ima Črna gora dolgo, stoletno tradicijo samostojnosti. Treba je vedeti, da je bila Črna gora samostojna v določenem smislu celo pod Turki in da se je v 19. stoletju oblikovala najprej kot kneževina in nato kot kraljevina. Leta 1919 je bila pravzaprav priključena k Srbiji pod prisilo. Vse to je pustilo posledice v zavesti ljudi. Resnični Črnogorci želijo biti po mojem mnenju samostojni. V Črni gori pa je tudi veliko ljudi srbskega rodu, ki na celotno zadevo gledajo drugače.

Pa je Črna gora gospodarsko, kulturno, politično, tudi z vidika vzpostavljene infrastrukture, recimo v zdravstvu, sploh sposobna samostojnega življenja?

To je obširno vprašanje. Sam imam pomisleke glede tega, saj je to vendarle dokaj zaostala dežela, s civilizacijskim razvojem, ki je v nekem smislu neprikladen za integracijo v Evropo. V zadnjih 15 letih od razpada Jugoslavije se je to še posebej pokazalo. Treba je vedeti, da so Črnogorci sodelovali s Slobodanom Miloševićem pri napadu na Bosno in Hercegovino in se od njega oddaljili šele, ko mu je začelo iti slabo. Prav tako me zelo skrbi kriminalizacija črnogorske družbe, ki je bila denuncirana tudi na evropski ravni. O tem sta razčlenjeno pisala tudi britanski premier Tony Blair in nekdanji italijanski premier Giuliano Amato v nekem posebnem dokumentu. Bojim se, da se razmere v zadnjih letih niso kaj posebej izboljšale. Črna gora je imela tudi dolgo časa podporo in potuho mednarodne javnosti, kar se tiče svoje želje po odcepitvi. To je bilo še posebej očitno konec devetdesetih let, ko je bil Milošević pod udarom in ga je bilo potrebno odstraniti. Pozneje iz tujine Črne gore niso več podpirali v takšni meri ali je sploh niso več. Skratka, tudi odnos mednarodne javnosti je bil dokaj ciničen do nje.

Kaj žene Evropsko unijo, da posreduje pri izvedbi referenduma?

Jasno je, da je samostojnost neizogibna. Ni mogoče, da bi bili Črnogorci za vse večne čase vezani na Srbijo. Razumeli so, da jim Srbija kakšne posebne perspektive glede prihodnosti ne obeta. Zato bi bilo še najbolje, da bi se celotna situacija razvila na kar najbolj miroljuben in discipliniran način, nekaj podobnega, kot sta se razdružili Češka in Slovaška. Glede tega ima EU prav gotovo interes, da sodeluje pri tem razhajanju. Kako pa bo ta majhna državica, ki ji manjkajo določene civilizacijske osnove, znala živeti, je resnično težko vprašanje.

Če bo prišlo do samostojnosti, ali lahko to spodbudi nove težnje k spreminjanju meja na Balkanu?

Jaz mislim, da ne. Izkušnje, ki jih imam s preučevanjem 90. let, kažejo, da mednarodna skupnost ne želi spreminjanja meja, ker bi to povzročilo kdove kakšne posledice še tudi drugod. Skratka, ta princip o nedotakljivosti meja, kot so se oblikovale po drugi svetovni vojni, bo tako ali drugače ohranjen. Jasno pa je, da je v Črni gori problem Albancev. Če pa bo referendum o odcepitvi uspel, bo Kosovo do konca leta prav gotovo bolj ali manj samostojno, s čimer bi se geografska slika Balkana v marsičem spremenila. Srbija se vedno bolj oži na svoje bistvo, jedro, in vprašanje je, ali ne bodo tudi v Vojvodini zahtevali večjo avtonomijo od Beograda.

Kakšne rešitve pričakujete glede delitve vojske, pri čemer je zlasti pereče vprašanje mornarice, prostega dostopa Srbije do morja?

Menim, da je to za Srbe še najbolj pomembno vprašanje. Ena izmed rešitev bi bil zgled Rusije in Ukrajine, ki sta se dogovorili glede ruske črnomorske flote. Tako bi Srbi ohranili neko prisotnost na morju in tudi lastno mornarico. Treba je tudi povedati, da so Srbi v železnico Beograd–Bar zelo veliko vložili, saj je bila zanje vedno zelo pomembna. Srbi torej zagotovo imajo neke moralne pravice v tem prostoru.

Kaj pa vprašanje Cerkve? Je mogoče razmišljati o avtokefalnosti črnogorske Pravoslavne cerkve?

Absolutno. Menim, da bi se lahko razvila tako kot v primeru Makedonije. Te tendence že obstajajo. Je pa vprašanje, kdaj bodo te stvari urejene tudi na formalni ravni, kdaj bo carigrajski patriarh te cerkve priznal, kar so vse zelo dolgi procesi. Makedonska cerkev tako še danes ni priznana in velja za shizmatično cerkev, čeprav jo po drugi strani moskovski patriarh že priznava. Takšna vprašanja se skratka sčasoma dajo urediti.

Kakšno bo po vašem Kosovo čez deset let? Bo še samostojno, ali bo na njenem mestu že Velika Albanija?

Sam z naklonjenostjo gledam na Albance, saj ugotavljam, da se jim je zgodila velika zgodovinska krivica. Že v času balkanskih vojn leta 1912/13 in tudi po prvi svetovni vojni so postali žrtev diplomatske igre sil, ki so jih delile, ne da bi jih vprašali za mnenje. Albanski narod je bil tako razkosan na dvoje, saj je v Albaniji ostala le polovica Albancev. Takšne razmere, ki so zastavljene slabo, je zelo težko razreševati. Jasno je, da se bo med Kosovim in Albanijo vzpostavil neki poseben način sodelovanja, celo zveza, čeprav je očitno, da sta oba dela albanskega naroda v minulih sto letih imela zelo različen razvoj, zato so ljudje že tudi po mentaliteti različni. S pametno politiko in s sodelovanjem Zahodne Evrope, ki ima pri tem vprašanju zelo veliko vlogo, pa bo mogoče po mojem mišljenju te stvari rešiti na miroljuben način. Upam, da bo ob tem aktivna tudi slovenska diplomacija, saj imamo s tega področja veliko izkušenj in za razliko od Zahoda razumemo veliko več stvari o Balkanu.

A. L.