Dan pred polnočnim izidom novega albuma, za prijatelje in oboževalce so ob tem pripravili čisto poseben "sladkorček" v ljubljanskem Mediaparku, smo se pogovarjali s tretjino zasedbe Siddharta, Janijem in Cenetom.

Kot napovedujete, je novi album neke vrste vrnitev k vašim koreninam. Zakaj? Je bil Rh- mogoče pretežek, prezahteven za poslušalce?
Jani: Ne, mislim, da sploh ne. Album je bil uspešen in ne bi rekel, da je bil pretežek. Bil pa je do neke mere zelo pretenciozno zastavljen in zahteval je izvedbo v živo, precej pompozno izvedbo - spomnimo se le koncerta za Bežigradom s simfoniki. Vrnitev h koreninam? Morda se to sliši res še najbližje. Predvsem pa band spet zveni "bolj band", zvok ni v takšni meri preproduciran, ampak je spet nekoliko bolj "žleht".

Cene: Ja, zvokovno je novi album res mogoče drugačen. Tako kot pri albumi Id - bilo je zelo veliko odigranega, zvoka nismo veliko obdelovali. To smo želeli doseči tudi pri Petrolei. Tudi aranžmajsko smo že vse prej uredili in načrtovali. Preden smo šli v studio smo vadili pet mesecev.

Zakaj na predstavitvi Petrolee ne boste nastopali?

Jani: Jutri bo poseben večer. Temu v tujini rečejo listening party, se pravi nekakšna "poslušalska zabava". Gre za ekskluzivno premierno predvajanje albuma tik pred izidom. Torej, da se na primer ob enajstih posluša album in ogleda videospot, ob polnoči pa gre plošča ven. To je v bistvu "sladkorček" za vse naše oboževalce, ki jim bo uspelo priti na predstavitev, za vse, ki so sodelovali ali kakor koli pomagali pri nastajanju albuma, hkrati pa bo to za nas čisto primeren trenutek, da poklepetamo in nekako dobimo tudi prve vtise ... Delo in zabava hkrati torej.

Se vam zdi, da zvenite bolje posneti kot v živo?

Cene: Jaz lahko rečem, da mi je bolj všeč, kako vse skupaj zazveni v živo, zato ker pride tako v glasbo še več življenja. Tudi koncerti so mi bili vedno močnejša predstavitev neke glasbe in izvajalcev, neke zgodbe neke zasedbe, saj se ti bolj vtisnejo v spomin kot pa neki album, ki ga kupiš.

Jani: Pa še nekaj je. Album je posnetek, ki ostane. Zapisan je v nekem trenutku in vedno ostane tak. Pesmi pa na koncertih dobijo sčasoma malo drugačno preobleko, nekatere zazvenijo precej boljše, dobijo neko patino. Tiste pesmi, ki so res dobre, ostanejo. In zato jih je tudi v živo vedno fino igrati.

Siddharta v unplugged različici?
Jani: Možnost absolutno obstaja. Mislim, da so ideje okoli tega že bile, nekaj smo se pogovarjali tudi takrat s simfoniki, ampak nič konkretnega, bila je res bolj ideja. Zakaj ne?

Vaše pojavljanje v medijih in na slovenski glasbeni sceni se zdi premišljeno do zadnje podrobnosti.

Cene: Glede na to, da smo na sceni že deset let, smo se predvsem v našem, slovenskem prostoru že naučili kako, na kakšen način z mediji delati. Pojaviš se pač takrat, ko res imaš nekaj za povedati, in ne takrat, ko je, ne vem, na primer odprtje tega in tega ... ali pa ko pride v Slovenijo nekdo, ki ga morajo iti vsi pogledati. Nikoli se nismo želeli izpostavljati brez razloga. Da bi šli nekam samo zato, da bomo tam in ker so tam vsi, to pa ne.

Jani: Tudi sami na neki način poskušamo na to podobo čim bolj vplivati. Imamo tudi dober "servis", ki nam omogoča, da to izpeljemo, ampak ideja vedno pride od benda - v glasbenem smislu in v "političnih" odločitvah.

Vaše prejšnje uradne fotografije so bile precej temačne, zdaj pa se predstavljate tudi v belem. Kakšen poseben razlog?
Jani: Verjetno imate v mislih fotografije, ki smo jih posneli s Sašom Hesom. Zanj je značilno koketiranje z modno fotografijo. Sicer pa gre bela nekako zelo dobro skupaj s prvim singlom z novega albuma. Ta singel je na neki način rahel posmeh tej namišljeni eliti. Tudi mi se sicer s tem lahko poistovetimo, ampak hkrati imamo do tega distanco.

Cene: Mogoče se v tem trenutku ta fotografija, na kateri smo v belih oblekah res veliko pojavlja, ampak slikali smo se tudi v črnih ...

Jani: Pa tudi v kavbojkah. Mogoče je pri tem malo simbolike. Album kljub precej resnim, na trenutke kritičnim besedilom, ohranja neki pozitivni vibe skozi vse pesmi. Ni kakšnih težkih, gotskih pesmi. Ja, na neki način je to eksperiment skupine.

Zaenkrat je vaš edini napovedani koncert na Exitu v Novem Sadu. Kaj pa Slovenija?
Jani: Za Slovenijo konkretnih datumov še nimamo, ampak takoj ko bodo znani, bodo objavljeni na naši spletni strani. Exit smo pa ekskluzivno potrdili, ker je prestižen festival. Tam smo bili že lani, letos pa smo dobili priložnost, da nastopamo na glavnem odru, torej pod najboljšimi možnimi pogoji. Bili bi neumni, če bi rekli ne, čeprav bi nam zdaj mesec ali dva pasalo početi nič, da se malo "odlepimo" od albuma in ga potem zares zvadimo. Ampak rekli smo si, da za Exit naredimo izjemo, saj je priložnost res dobra.

Med očitki, ki jih je slišati na vaš račun, je slabo komuniciranje z občinstvom na koncertih? Ali delate kaj na tem?
Cene: Vedno smo zagovarjali misel, da govoriti brez nekega pomembnega razloga ni potrebno. Če je glasba dovolj močna, z dovolj močnim sporočilom, potem ne vem, zakaj bi morali še nagovarjati publiko. Prek glasbe se lahko zelo lepo povežemo.

Jani: Klasično, verbalno res ne komuniciramo veliko, vendar poskušamo vzpostaviti stik z občinstvom s kakšnim gagom, na primer: "Vsi počepnemo ...". Da bi pa napovedovali pesmi, se nam ne zdi umestno, pa publiki verjetno tudi ne.

Cene: Hm, da bi morali pri vsakem komadu kakšen vic povedati? Ne, to pa res ne.

Se na Petrolei skriva kakšna podobna domislica, kot je bil Eboran?
Jani: Pri Eboranu je bilo celo besedilo narobe obrnjeno, na Petrolei pa je komad z naslovom Brezokof, kar pomeni brez okov, malo pa asociira na pesem Rooski s prejšnjega albuma. Hudomušnih stvari je kar nekaj, do njih pa smo prišli spontano. Pa imamo tudi salso, in to dvajset sekund salse.

Cene: Se pa Tomi vedno rad poigra z besedami.

Jani: Je še nekaj naslovov pesmi, ki so v bistvu premetanke, besedne igre. To je nekakšen naš zaščitni znak.

T. T.