Odgovor smo poiskali pri Bediti Mlinar, vodji otroškega oddelka knjigarne Konzorcij v Ljubljani, ki že 23 let vzgaja mlade bralce. V tem času je v knjigarni organizirala že veliko različnih abonmajev in drugih dogodkov, s katerimi je otroke želela navdušiti za listanje knjig in poznejše prebiranje.

Pri tem so ji bili med drugim v pomoč znani slovenski ilutratorji, s katerimi so otroci v knjigarni risali, in lutkarji, ki so oživljali pravljice, ter celo lev, ki so ga pripeljali v knjigarno. "Še vedno pa velja, da se pri vsakem otroku posebej potrudim, da dobi pravo knjigo in da bere," pravi Mlinarjeva, ki pove še, da je ponosna na otroke in starše ter njihovo ukvarjanje s knjigami.

Na kaj bi morali biti pri kupovanju knjig za otroke posebej pazljivi?
Pri slikanicah za najmlajše najprej opazimo vizualno plat, ilustracijo, ki prva pritegne. Torej bi morali biti pozorni na kakovost ilustratorja kot tudi na dobro vsebino. Oboje je zelo pomembno, ampak pri mlajših je treba najprej pogledati ilustracije.

Katere knjige so take klasike, da bi jih moral imeti doma vsak otrok?
Vedno izpostavljam našo izvirno slovensko slikanico. Imamo ogromno dobrih, in v letih obstoja Mladinske knjige, ki je začela izdajati slikanice in zbirke, kot so Čebelice, smo dobili veliko kakovostnih knjig. Dolga leta je bila urednica Kristina Brenkova, ki je ustanovila več zbirk, posebej gre omeniti tudi Nika Grafenauerja, v čigar času je slikanica doživela največji razvcet. V njegovem času smo dobili najboljše slovenske ilustratorje in vsebine.

Vsak bi moral imeti doma Muco Copatarico, Mojco Pokrajculjo, dela Svetlane Makarovič s Sapramiško na čelu. Veliko je tudi zelo dobrih mlajših avtorjev, kot sta Andrej Rozman - Roza in Mojca Osojnik, ki je avtorica besedila in ilustratorka. Del je res ogromno, med njimi pa ne smemo pozabiti niti na klasike, Mačka Murija in Jurija Murija. Vsaka generacija dobiva enake knjige; še danes se bere Mačka Murija, ne glede na to, da bo letos star že 32 let. Naštela sem le majhen del, ker vedno najprej izpostavim slovenska dela.

Kateri slovenski avtorji, ob že naštetih, se vam zdijo najboljši?
Svetlana Makarovič je še danes največja, ne moremo mimo Pavčka, Koviča, Ele Peroci, Borisa A. Novaka. Lila Prap je "zakon", Anja Štefan ima čudovita dela in je obenem tudi poznavalka ljudskih pripovedi, združuje dela z vsega sveta. Težko je naštevati, ker se vedno na koga pozabi, ampak ti so res dobri.

Kako pomembno se vam zdi, da otroci in starši skupaj berejo?
Mislim, da je to zelo pomembno, in o tem sem že veliko govorila. Branje pravljic je zelo intimna zadeva, dogaja se med otrokom in starši, starimi starši. Bistveno je, da se skupaj bere, da skupaj gledamo ilustracije ... Ko beremo, navadno sedimo, smo v postelji, smo skupaj. Otroka lahko objamemo, lahko se na koncu pogovarjamo.

Odnos, ki ga pričaramo skozi branje, lahko pomaga za naprej, ko pridejo otroci v najstniška leta, saj nam olajšuje komunikacijo z njimi. Tudi ko je otrok že odrasel, nas še zanima, kaj bere. Če z otroki beremo, vanje vlagamo. Ni rečemo, da bomo dobili super bralca, ampak skupno branje je pomembno za komunikacijo, ki je včasih zmanjka, je način, s katerim se otroku približamo in se z njim pogovarjamo.

Kaj pa menite o zvočnih knjigah?
Zvočne knjige so nekaj, kar je v nekem obdobju dobro, ni jih pa nujno imeti. Pri nas jih imamo bolj malo. Starši jih ne marajo preveč. Čisto majhnim otrokom so lahko motivacija, ampak bolj kot igrača.

Kako bi primerjali ponudbo pravljic danes in pred 23 leti?
Najlepše pravljice še vedno imamo, se je pa medtem trg okrepil in smo dobili ogromno prevodov. V Mladinski knjigi smo začeli prevajati prvi, pozneje pa smo dobili še založnike, ki prevajajo. Pomembna prireditev se mi zdi Bologna po Bologni, kjer želimo pokazati vse, kar je novega in najboljšega v svetu, zato se mi zdi super zadeva za popestritev.

Danes imamo v knjigarnah tudi veliko tujega; veliko dobrega, pa tudi veliko slabega. Vprašanje je, kaj brati in kaj prevajati; to je predvsem naloga založnikov in nas knjigarjev. Mislim, da niso vse knjige primerne, ampak imamo pa zdaj večje možnosti, da otroku prebiramo res dobre pravljice.

Mateja Tušek