Kot je v intervjuju pred slovensko premiero povedal Tomaž Pandur, ga k postavitvi predstave ni spodbudila 150. obletnica rojstva matematika, fizika, inženirja, znanstvenika in izumitelja, ampak je bil za to enostavno pravi čas. Predstava Tesla Electric Company, za katero je scenarij napisal Darko Lukić, je bila premierno uprizorjena julija letos na festivalu Mittelfest, na Hrvaškem je bila premiera v začetku avgusta, v Ljubljani pa 30. avgusta.

Tako se Pandur po treh letih predstavlja z novo predstavo, ki je nastala v koprodukciji brionskega gledališča Ulysses, italijanskega festivala Mittelfest 2006, Festivala Ljubljana in gledališča Pandur.Theaters; v produkciji zadnjega omenjenega sta predtem nastali dve predstavi: Hazarski slovar leta 2002 in Sto minut leta 2003.

Pandurja, o katerem se niti slovenski kritiki niti gledalci ne morejo poenotiti, ali je genij ali norec, kot gostujočega režiserja rada vabijo tudi tuja gledališča. V prejšnji sezoni je postavil režijo za baletno predstavo Krila, ki jo je uprizorila madridska plesna skupina Companía Nacional de Danza, septembra pa se že odpravlja v Zagreb, kjer bo v Hrvaškem narodnem gledališču poskrbel za prvo dramsko praizvedbo predstave Barok, prvi del trilogije Obdobje vodnarja, ki govori o francoski revoluciji.

Kot ste dejali na tiskovni konferenci, ste se že 15 let ukvarjali z Nikolo Teslo. Zakaj ste ocenili, da je prav zdaj primeren čas za postavitev predstave? Zaradi obletnice njegovega rojstva?

Ne, enostavno sem začutil potrebo, da ta čas, ki sem ga preživel s Teslo, kulminira. Brez špekulacij. V bistvu sovražim obletnice in ta turizem, ki se zganja okrog njega, ker vemo, da so ga skušali pozabiti vsa ta leta in da dejansko niso vedeli, kam bi s Teslo. Tu je šlo za dolgo raziskovanje te teme in dolgo iskanje pravega tona, vstopa v njegov svet, ker sem prepričan, da so vse biografije zelo delikatne. Vsa ta leta sem iskal moralno in etično opravičilo, zakaj se ukvarjam z biografijo, z realnim človekom, in kdo mi daje pravico, da se sploh ukvarjam s tem - dokler nisem našel v vseh raziskovanjih možnosti vstopa v spiritualno, duhovno področje njegove kozmične samote. To je bil pač proces, ki je zdaj rezultiral v predstavi.

Se vam po vseh raziskavah zdi, da je bil Tesla bolj nori znanstvenik ali človek, ki je ustvaril 20. ali celo 21. stoletje, kot pravijo nekateri?

To je človek, ki je tako vplival na našo civilizacijo, da si je brez njegovih izumov sploh ne moremo predstavljati. Vse v enem je – prerok, genij, norec, skratka vse - in vse to skupaj. Istočasno pa je Tesla ena aktivna misel, on je ideja, ki je usodna zaznamovala vse nas. Izumil je celo tretjo oblike energije, ki je človeštvo še vedno ne uporablja, in izume, ki so po vseh teh letih še vedno v arhivih in depojih FBI-ja. Tesla je skratka človek, katerega delo bo povsem cenjeno šele v letih, ki prihajajo – kot je tudi sam trdil, da je sedanjost naša, prihodnost pa njegova. Mislim, da se te besede z vsakim dnem bolj potrjujejo.

Je njegova kompleksnost razlog, da ste kar šest igralcev zaposlili za to, da ga upodobijo v vaši predstavi?

Ja, zdelo se mi je nemogoče utelesiti to idejo, in sem potem spremljal neko kanibalistično emanacijo človeka. Vsak igralec igra eno emanacijo Tesle.

Se med vsemi šestimi upodobitvami vleče kakšna rdeča nit, razen da vsi igrajo Teslo?

On sam je tak feel rouge, tako kompleksna osebnost. Na začetku predstave se v enem tekstu sporoči, da je vse, kar ti preostane, da se spustiš v svoje lastno zrcalo in živiš po odbleskih v njem. Tu gre za soočenje s samim sabo - in za soočenje z različnimi obrazi. Včasih se ti iz ogledala vrnejo slike, s katerimi si zadovoljen, po navadi pa ne, zato so konfrontacije multipleksnih osebnosti najbolj dramatične – ko je tvoj jaz soočen s tvojim drugim jazom.

Pri vaši novi predstavi sodelujejo tudi igralci, s katerimi ste delali že pri prejšnjih predstavah Sto minut in Hazarski slovar. Je kakšen poseben razlog, da z istimi igralci sodelujete večkrat?

Seveda, mislim, da je gledališče najboljše takrat, ko vzpostavi neko kontinuiteto, ko se na neki način oplemenitiš z delom, ustvarjanjem z isto ekipo. Istočasno pa se nam je za ta projekt pridružila popolnoma nova generacija igralcev; iz Slovenije je to Gregor Gruden, iz Hrvaške Mijo Jurišić. Seveda pa so tu tudi igralci, s katerimi sodelujem že nekaj let, na primer Livio Badurina, Hristina Popović, Primož Ekart. Delam brez recepta, ekipa pa je nastala na dolgih avdicijah in castingih. Vedno želim imeti ob sebi ekipo, ki me inspirira in s katero se inspiriramo med seboj. Pri Tesli je zbrana res čudovita ekipa, za katero mislim, da ima pred seboj še lepo igralsko prihodnost.

Za Sto minut ste zelo odmevno angažirali Vesno Milek, pri Tesli pa so na odru razen dua Silence sami igralci. Kako to, da spet niste povabili kakšnega "neigralskega" gosta?

Saj je tudi Vesna Milek zame igralka. Gre za energijo, prepoznavanje energije, morda karizme, morda nečesa, kar človek nosi kot potencial, ki ga nekdo drug ne vidi, tebe pa inspirira. Tako je mene Vesna inspirirala kot najbolj idealna Grušenka, kar jih poznam. V tem primeru je bilo tako z duom Silence. Ampak videli boste, da ni v predstavi nobene razlike. Moj način razmišljanja v teatru zbriše vse predsodke med igralcem, plesalcem, tem in onim. Ko se dela predstava, se jo dela s čistim srcem, brez kakršnih koli omejitev.

V čem se razlikujeta italijanska in hrvaška različica predstave, razen v igralcih?

Razlikujeta se v prostoru – italijanska različica je namenjena zaprtim teatrom, brionska predstava pa je predstava eksterierja, avstoogrske trdnjave. Že v okolju, ki vpliva, je nekaj drugega. In z vsakim gostovanjem predstava dobi neki nov moment. Nekaj razlik pa je tudi v igralski zasedbi.

Kako pa pojasnjujete svoje navdušenje nad zelo poliglotskimi predstavami? Se vam ne zdi, da znajo biti za gledalce zelo naporne?

Tisti, ki se jim zdi taka predstava prenaporna, imajo podnapise. Za Teslo, ki je poznan kot velik poliglot, ki je tekoče govoril 16 jezikov in ki je vse svoje izume računal v glavi, pa je to nekaj popolnoma normalnega. Teslov mentalni pretok je desetkrat hitrejši kot mentalni pretok nas samih, se pravi, da je bila odločitev za večjezično predstavo popolnoma normalna. Po drugi strani pa mislim, da mora sodobni teater govoriti v svojem jeziku. Govorjeni jezik je samo eden izmed jezikov, s katerimi ljudje govorimo. Madžarski jezik pritisne na drug emotivni spekter v človeku kot angleščina, hrvaščina. Gre za energetsko prepoznavanje jezika.

Vaša prejšnja predstava je nastajala v Španiji, naslednja bo na Hrvaškem, kaj pa Slovenija? Vas ne zanima ali ne dobite ponudb?

V Sloveniji nimam nobene ponudbe.

Kaj pa, če bi jo dobili?

To je pa nekaj drugega. Ne obremenjujem se z geografskim prostorom. Predstave delam tam, kamor me povabijo in kjer mislim, da so dovolj dobre razmere za ustvarjanje – lahko je to Zagreb, lahko je Madrid, lahko je Ljubljana. Ampak mislim, da ta prostor še ni zrel za kaj takega. Upam pa, da se motim.

Vaše predstave so večinoma vse razprodane, nato pa je pogosto mogoče slišati pritoževanje gledalcev, da predstave niso razumeli. V čem mislite, da je razlog?

Ne vem, res je zelo odvisno … Predstava, ki se ne razume tukaj, se lahko zelo dobro razume na nekem drugem koncu sveta, Mislim, da je stvar v prepoznavnosti oz. v sproščenosti, razlogu, s katerim gre človek v gledališče. Moje gledališče zahteva človeka, ki se prepusti avanturi, astralnemu emotivnemu potovanju. Tisti, ki prihaja v moj teater, ve, da se v njem ne bo nasmejal do solz, da v tem teatru ne bo doživel teatra, kot ga morda pozna od prej. Gre za to, da se človek, ki gre v gledališče, res odpravi na neko astralno potovanje. Če je sproščen, če vanj prihaja neobremenjen, mu garantiram čudovit izlet v nepoznano, in to je važno. Moj teater komunicira na več ravneh, od emotivne, intelektualne, podzavestne, zavestne … samo prepustiti se mu je treba.

Pa je sploh bistveno, da predstavo razumemo?

Predstava se razume tako ali drugače. Tudi življenje razumeš na več ravneh; včasih zavedno, včasih nezavedno, emotivno … Važno je, da doživiš izkušnjo in da ti v najboljšem primeru ogled predstave postavi kakšno vprašanje. Že to je ogromno.

Delate predstave zaradi sebe, ker želite kaj povedati, ali zaradi občinstva?

Predstave delam zaradi sebe, ker želim nekaj deliti s svetom – kadar imam za to potebo. Tokrat želim govoriti o Tesli s tega apekta, kot sva govorila, ker mislim, da se mu mora popraviti moralna in etična krivica, ki se mu je zgodila. Pri tem lahko teater precej pomaga. To je po eni strani, po drugi strani pa gre za nekaj, kar človeka navdihuje, spreminja in ga dela boljšega.

Poznate še kakšno drugo predstavo o Tesli?

Ne, ne poznam, vem pa, da se na to temo pripravlja nekaj filmov.

M. T.