Kot že dvajset let, ko je Sloveniji (oziroma takrat še Jugoslaviji) leta 1986 uspelo z nominacijo Škocjanskih jam za spomenik svetovne naravne dediščine, med uspelimi kandidaturami tudi tokrat ni bilo nobene slovenske. Škocjanske jame tako ostajajo ob imenu Slovenija osamljen vpis na seznamu svetovne dediščine, zeleno luč za oblikovanje katerega je leta 1972 dalo sprejetje Konvencije za varstvo svetovne kulturne in naravne dediščine.

Razlog za skromen slovenski rezultat ni toliko pomanjkanje primernih enot dediščine, pač pa nekoliko manj temeljita slovenska akcija v odkrivanju in nominiranju mogočih spomenikov svetovne dediščine: ''Morda se res ni Slovenija toliko angažirala v iskanju primernih enot in pripravi teh enot za seznam. Z dediščino in nominacijami se sistematično ni nihče kaj dosti ukvarjal,'' pravi Maja Oven, koordinatorka za svetovno dediščino pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), katerega delo lahko državljani Slovenije spremljajo tudi na spletni strani Zavoda. To se zdaj spreminja: ''Zdaj v zavodu poskušamo vzpostaviti sistem, ki bo omogočal kontinuirano angažiranje na področju prepoznavanja in nominiranja enot najprej na poskusni seznam ter nato vključitve perspektivnih enot v postopek nominiranja na seznam svetovne dediščine. Sem strokovna koordinatorka tega sistema, pri vsakem posameznem projektu pa delajo skupine strokovnjakov, ki pripravljajo gradivo za nominacijo določene enote dediščine.''

Priprave na nominacijo treh enot
Prva akcija je stekla že sredi devetdesetih let, ko so bile štiri slovenske enote pripravljene in vpisane na poskusni seznam Unescove svetovne dediščine. To so partizanska bolnišnica Franja, tehniška dediščina mesta Idrije, fužinarske planine pri Bohinju in klasični Kras. Sedaj pa zavod za uvrstitev na poskusni seznam, ki je neobhodna pripravljalna faza pred nominacijo za pravi seznam svetovne dediščine, pripravlja tri enote: ''Ena od njih je Plečnikova dediščina oziroma Plečnikova Ljubljana, druga je kulturna krajina s kozolcem, tretja pa je skupinska nominacija, v kateri je udeleženih več držav in jo vodi Švica. Gre za srednjeevropska kolišča, katerih primer pri nas je Ljubljansko barje.''

Tako kulturna krajina s kozolcem kot tudi skupna akcija za promocijo srednjeevropskih kolišč sledita nekaterim novim usmeritvam, ki jih Unesco upošteva pri oblikovanju seznama svetovne dediščine. Prva od teh usmeritev, ki je v ospredje prišla v devetdesetih letih, je promocija kulturne krajine, ki je pravzaprav vmesna kategorija med kulturno in naravno dediščino. ''Ta kategorija, pri kateri gre za sovplivanje narave in človeka, odpira nove možnosti tudi za Slovenijo,'' pravi Maja Oven, ki slednje vidi v drugi spremembi v politiki Unesca pri varovanju svetovne dediščine. To je večji poudarek na spomenikih iz dvajsetega stoletja. Zato so se v ZVKDS-ju odločili, da poskusijo z nominacijo del arhitekta Jožeta Plečnika. Tudi skupne akcije več držav, kakršna je priprava nominacije srednjeevropskih kolišč, so nekaj, česar v preteklosti ni bilo, danes pa skupna prizadevanja več držav za varovanje naravne in kulturne dediščine podpira tudi Unesco.

Nepredmetna dediščina – nova kategorija?
V prihodnosti se utegne sedanjim kategorijam svetovne dediščine priključiti tudi nepredmetna dediščina. Unesco je letos sprejel Konvencijo o varovanju nepredmetne kulturne dediščine, ki je začela veljati 20. aprila 2006, to je tri mesece potem, ko je Romunija kot 30. država podpisnica konvencijo ratificirala v svojem zakonodajnem telesu. Konvencija nepredmetno kulturno dediščino opredeljuje kot običaje, načine izražanj in predstavitve kultur, izraze, znanja in spretnosti. Ti vključujejo orodja, opremo, artefakte in kulturne prostore, ki jih skupnost, skupine in v nekaterih primerih posamezniki spoznajo kot del svoje kulturne dediščine (za nematerialno dediščino je pomembna povezava z ljudmi oz. s človeškim faktorjem). Maja Oven pravi, da ''nekatere države že pripravljajo nominacije za svoje nepredmetne dediščine; mi za zdaj še ne''.

Kljub spremembam v usmeritvi dela Unesca pa kriteriji, ki jim mora zadostiti objekt, da ga je mogoče prepoznati kot potencialni spomenik svetovne dediščine, ostajajo enaki. Maja Oven povzame osnovne zahteve: ''Enota mora biti prepoznana kot spomenik univerzalne vrednosti, kar pomeni, da mora imeti pomen za celotno človeštvo in da bi njegovo uničenje bilo izguba za celotno človeško civilizacijo. Enota mora ustrezati tudi kriterijem avtentičnosti in celovitosti, kar pomeni, da mora biti primerno ohranjena s konservatorskega vidika. Biti mora v primerni uporabi. Če gre za naravni spomenik, med drugim ne sme biti onesnažen.''

Vedeževalstvo tu ni na mestu
Čeprav je v sklopu ZVKDS sedaj zasnovana celovita strategija odkrivanja in varovanja kulturne dediščine, je nemogoče natančno napovedati, kdaj bo Slovenija dobila svoj prvi spomenik svetovne kulturne dediščine ali pa novi spomenik naravne dediščine. Proces od odkritja primernega objekta do njegove proklamacije v medvladnem odboru za zaščito kulturne in naravne dediščine izjemnega univerzalnega pomena, ki ga bolj pogosto imenujejo odbor za svetovno dediščino, poteka namreč več let. Maja Oven postopek na kratko opiše: ''Najprej mora biti enota primerno pravno zavarovana že na nacionalni ravni. Šele nato se začne pripravljati nominacijo. Unescu se predloži dokument za poskusni seznam, na katerem je lahko enota tudi več let, nekako pa velja, da naj bi se poskusni seznam revidiral vsaj na približno deset let. Po uvrstitvi na poskusni seznam mora država izdelati načrt upravljanja. Ta je zelo zahteven, zato lahko njegovo snovanje, predvsem pa uvajanje, vzame več let. Načrt mora namreč predvideti dolgoročno upravljanje ne le potencialnega spomenika, pač pa tudi njegovega okolja, da se že vnaprej prepreči možnost škodljivih sprememb na celotnem območju spomenika.''

Slovenija, ki ta čas pripravlja predvsem Plečnikovo Ljubljano in kulturno krajino s slovenskim kozolcem (v primeru skupnih kandidatur več držav namreč zadostuje, da ima enoto na poskusnem seznamu le ena država, in to je v primeru srednjeevropskih kolišč Švica, ki je to enoto že uvrstila na poskusni seznam), bo verjetno konec tega leta ali pa naslednje leto poskusila poslati dokumentacijo za poskusni seznam in potem sprožiti postopek za nominacijo.

Državnih interesov ni mogoče inhibirati
Končno odločitev o potrditvi novega spomenika na letni seji sprejmejo člani odbora za svetovno dediščino, v katerem sedijo predstavniki 21 držav. Ti pred odločanjem dobijo mnenje strokovnih teles. ICOMOS (International Council on Monuments and Sites oziroma mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja) poda strokovno ovrednotenje ob vsaki nominaciji kulturne dediščine, IUCN (The International Union for the Conservation of Nature and Natural Resources, pozneje imenovana World Conservation Union oziroma svetovna konservatorska zveza) poda mnenje ob nominacijah spomenikov naravne dediščine), kljub temu pa njihove odločitve pogojuje tudi politika. Nekatere, zlasti evropske države 'zbiranje' spomenikov svetovne dediščine razumejo kot boj za prestiž: ''Uspeh nominacije je zagotovo kot neka zlata medalja, ki je dediščini na ta način priznana in ki potrjuje, da je ta enota zares nekaj posebnega tudi v svetovnem merilu. Drugi pomen – in ta je v bistvu bolj pomemben – pa je, da se dediščina potem varuje po Unescovih kriterijih. Ta dediščina je tako pod stalnim mednarodnim nadzorom.''

Uspešna nominacija pri Unescu ni prvi cilj
Seveda pa nominiranje enot za uvrstitev na seznam ni edini način, s katerim lahko država zagotovi varstvo svojih spomenikov naravne in kulturne dediščine. Za ohranitev te je pravzaprav pomembnejše delovanje znotraj države. Zato tudi Maja Oven o cilju sistema za prepoznavanje kulturne dediščine, katerega koordinatorka je, pove: ''Glavni cilj našega dela v zavodu ni nominacija za Unescov seznam, saj je še posebej v zadnjih letih zelo težko priti na ta seznam, in to še posebej za države, ki so v Evropi. Naš glavni namen je vzpostavitev sistema za prepoznavanje dediščine izjemnega pomena, ne nujno v svetovnem merilu, ampak dediščine, ki je pomembna za nas, in to dediščino primerno zaščititi v okviru naše države. Pri tem bomo upoštevali vzor varovanja, po katerem je zaščitena Unescova svetovna dediščina. Uspešnost pri nominaciji pri Unescu ne more biti merilo za delo, ker je res težko priti na ta seznam.''

Tudi v primeru kulturne in naravne dediščine torej velja pregovor, če si sam ne boš pomagal, ti tudi drugi ne bodo. Morda smo zaradi slabše dejavnosti v preteklosti res zamudili čas, ko je bilo uvrstitev spomenikov na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine lažje doseči. A skoraj popolna odsotnost slovenskih enot na Unescovem seznamu še ne pomeni, da je naša dediščina slabo zavarovana. Morebitna uspešna kandidatura slovenskih enot bo tako le potrditev, da so Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in telesa, ki z njim sodelujejo in ki delujejo na področju ohranjanja naravnih posebnosti Slovenije, pravilno zastavila svoje delo.

P. B.