Čeprav v ameriški javnosti kar mrgoli od primerjav s fašizmom tako rekoč od začetka mandata Donalda Trumpa, zlasti pa po tem, ko je nekdanji predsednik avgusta 2017 našel toliko razumevanja za privržence skrajne desnice v Charlottesvillu v Virginiji, je bil očitno potreben dotik Joeja Bidna, da je beseda postala meso. Predsednik je z ognjevitim govorom, v katerem je opustil svojo tradicionalno spravljivo držo, pretekli teden neuradno začel predvolilno kampanjo. "MAGA (Make America Great Again – Naredimo Ameriko spet veliko – op. a.) republikanci ne pomenijo le grožnje našim osebnim pravicam in gospodarski varnosti. So grožnja naši demokraciji. Nočejo sprejeti volje ljudstva. Podpirajo nasilje. Ne verjamejo v demokracijo."

Številni kongresni in senatni kandidati Demokratske stranke se sicer skušajo izogniti Bidnovi javni podpori. Predsednik uživa prenizko podporo in za razliko od republikanske volilne baze, katere narava je zaželeno blago vsake religije, bi demokratske volivce nestrinjanje s predsednikom lahko odvrnilo od glasovanja za demokratskega kandidata v volivčevem okrožju. Bomo videli, kaj bo demokratom oportunizem narekoval v prihodnjih tednih. Kaže namreč, da se je krivulja predsednikove podpore očitno odbila od dna. Si bodo premislili, čigavo ime želijo videti na predsedniški glasovnici leta 2024? Komajda, kajti tudi brez prizadevanj medijskega imperija Ruperta Murdocha, kako iz Bidna narediti čim večjega bedaka, je težko spregledati dejstvo, da je ameriški predsednik v slabi koži. Obenem pa ne mimo še nečesa: ni lahko vladati v razmerah popolne polarizacije in obenem držati gospodarstvo v spodobni kondiciji. Bomo videli, kakšno bo gibanje stopnje inflacije do konca leta, vsekakor pa že dolgo nihče ni toliko naredil za zmanjšanje javnega dolga v ZDA, za okoljsko in energetsko politiko ter za socialno sfero. Obenem pa je za dinamiko Bidnove priljubljenosti poskrbel tudi Donald Trump. Ob dejstvu, da je nekdanji predsednik na svojem floridskem posestvu zadržal del predsedniškega arhiva, kar je očitno v nasprotju z zakonom, ne glede na stopnjo zaupnosti dokumentov, so obmolknili celo republikanski jagenjčki. Tudi tisti, ki so sicer vztrajno glasni na temo ukradenih volitev. Z (ne)častno izjemo enega. Senator iz Južne Karoline Lindsey Graham ni razočaral, ampak se je simptomatično sprehodil od groženj z uličnimi nemiri, če bo moral Trump kazensko odgovarjati, do poskusov, kako svoje trditve omehčati.

Občutek sramu ni izrazita lastnost politikov. Zakaj bi bili ameriški izjeme? Bidnova definicija republikancev kot semifašistov je tako pričakovano sprožila val (republikanskega) ogorčenja. "Prezira vredno," je Bidnovo izvajanje označil Nathan Brand, predstavnik odbora Republikanske stranke. "Biden je izrinil Američane z njihovih delovnih mest. Preusmeril denar od delavskih družin k harvardskim odvetnikom in državo pospremil v recesijo, medtem ko si ameriške družine ne morejo privoščiti goriva in nakupov hrane. Demokratom ni mar za trpljenje Američanov, nikoli jim ni bilo." Ameriška družbena neenakost je v nebo vpijoče dejstvo. Kot je že mesece očitna rekordno nizka stopnja brezposelnosti. Ampak če bo povprečni Američan novembra sposoben pogledati dlje od lokalne bencinske črpalke, bo morda le ugotovil, da je inflacija širša, ne le ameriška težava, in kdo – če kdo – je danes v ZDA na strani malega človeka. Vse, kar je aktualna ameriška vlada z infrastrukturnimi svežnji – in tistimi, ki to niso – v zadnjem času storila za navadnega državljana, je to storila zgolj s pičlo večino demokratov v obeh domovih kongresa in z nekaj častnimi republikanskimi izjemami. Navkljub volji večine republikancev, od katerih se nekateri vidni predstavniki zavzemajo za ukinitev sistema zdravstvenega in socialnega varstva, kakršnega premore Amerika danes, in predlagajo še vitkejše nadomestke.

Po mnenju guvernerja države New Hampshire Christopherja Sununuja je bila predsednikova opredelitev dela Američanov za semifašiste "grozljivo neprimerna". Biden bi se za to moral opravičiti. Zakaj? Če na hitro preletimo definicije v Cambriškem in Ameriškem slovarju ter Britannici, gre pri fašizmu za "sistem, ki temelji na močnem voditelju, izjemno ponosnem na svojo državo in raso, ki ne dovoljuje izražanja političnega nestrinjanja". Je Trump – nacionalist, ki med belimi rasisti vidi "dobre ljudi", in za katerega je vsak, ki se ne strinja z njim, radikalni levičar in sovražnik Amerike – res tako daleč od te opredelitve? Ameriški semifašizem definicijam ne ustreza le v eni zadevi, kajti slovarji poudarjajo tudi močno vlogo, ki jo v fašističnem sistemu igra država. Odnos Američanov do države pa je izjemno kompleksen. Ampak tukaj šele pridemo do vozla sladkih paradoksov. Kajti zagovornik močne vloge države je Joe Biden, ponosen, da prihaja iz "korporativne države Delaware". To je namreč izjavil pred časom, ko so mu nasprotniki očitali, da je nasprotnik velikih gospodarskih družb. O korporativni ureditvi fašistične države pa je bilo tudi veliko napisanega.

Za Trumpa se najbolj goreče zavzemajo ljudje, prepričani, da je vsaka vlada "tiranska", a se obenem pritožujejo, da je "pozabila" nanje. In tisti, ki želijo, naj država "pusti gospodarstvo pri miru", obenem pa pričakujejo državne subvencije in zaščitne tarife. V takšnih razmerah seveda besede teksaškega senatorja Teda Cruza, da so "komunisti svoje nasprotnike zmeraj imenovali za fašiste", zmotijo le kakšnega pikolovskega zgodovinarja. Kajti če še Cruz ne dojema, kakšen komunist je Biden – kljub dejstvu, da je Cruzovega očeta s Kube pregnal režim Fulgencia Batiste, pozneje neslavno propadel pod roko Fidela Castra –, verjetno ne gre preveč zameriti neumnostim o socializmu in komunizmu, ki preplavljajo ameriško javnost z manj izkušnjami iz prve roke. Da ne bo nesporazuma, ne postavljam se na stran nobene ideologije in sistema. Prizadevam si zgolj poimenovati stvari z njihovimi imeni. In tako ne morem, da ne bi opazil, kako se nekateri ljudje dandanes lahko opredeljujejo za komuniste, fašist pa nihče noče biti. Vsaj javno ne. In koliko napora je potrebnega, da si izmišljamo vsa mogoča nova opisna poimenovanja pojma, ki je v polnem razcvetu, in ki združuje vse vrle lastnosti: nacionalist, rasist, ksenofob, avtokrat ...

Ampak v Ameriki beseda očitno ni konj, dokler mehkega mesta ne zadane kopito pod natanko določenim jezdecem. Morda je bilo do zdaj videti, da se Bela hiša še nekako zadržuje, a pred volitvami so tudi tam popustile še zadnje zavore demagogije. Težko bi rekli, da prav pri fašizmu, zato pa brez dvoma pri Bidnovem predlogu oprostitve zveznih študentskih dolgov. "Davkoplačevalci, tudi tisti, ki nikoli niso vzeli študentskega posojila, davkoplačevalci, ki plačujejo svoje račune in morda nikoli niso niti študirali in so samo garaški ljudje, ne bi smeli odplačati velikega študentskega dolga nekim študentom, ki so si nakopali ogromni dolg med študijem na kateri od najuglednejših univerz. To ni pošteno," meni kongresnica iz Georgie Marjorie Taylor Greene. Bela hiša Taylor Green in njenim kolegom iz Republikanske stranke ni ostala dolžna. Na Twitterju je začela objavljati imena republikancev in odpise vračanja vrtoglavih posojil, ki so jih dobili pod okriljem vladnega programa PPP (Paycheck Protection Program). Medtem ko Bidnov program predvideva odpis od 10 do 20 tisoč dolarjev študentskega dolga posameznikom, ki zaslužijo manj kot 125 tisoč dolarjev na leto oz. so bili prejemniki Pellovih štipendij za najrevnejše, je "odpustek" zgolj Taylor Greene znašal 183.503 dolarje. Malenkost v primerjavi z nekaterimi njenimi kolegi, ki so jim odpisali po več kot milijon dolarjev.

Sredstva iz programa PPP nimajo nikakršne povezave s študentskimi posojili, ampak gre za pomoč podjetjem – Taylor Greene in njen mož imata gradbeno podjetje – v času pandemije. Če so sredstva porabljena namensko, so nepovratna. Ampak ko so predstavniki spletne strani Snopes, ki v teh časih mnogoterih resnic preverjajo dejstva, kongresno pisarno Marjorie Taylor Greene prosili za komentar, so dobili odgovor v slogu "absolutely fabulous": "Sramotno je, da je MTG še naprej tarča Joeja Bidna, njegovih predstavnikov in medijev, ker odločno nasprotuje politikam demokratov, kot so kirurške spremembe spolnih organov mladostnikov." Pustimo ob strani, da je statistika tovrstnih posegov v ZDA tako zanemarljiva, da ne more biti govora o "politiki". Zakaj kongresna pisarna Taylor Greene ni preprosto opozorila na neprimernost primerjave študentskih posojil in PPP?

Zelo preprosto. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi beseda postala konj, če bi armada politikov, ki svoj kredo (?!) gradijo na nasprotovanju tiranski vladi, ki se neupravičeno vmešava v življenje posameznika in krati njegovo svobodo, priznala, da so od te iste vlade z odprtimi rokami sprejeli širokogrudna darila v obliki nepovratnih sredstev. Ki so jih plačali davkoplačevalci. Garaški mali človek s tremi službami, ki ni študiral. Torej tudi "leni bariste, ki so zapravili sedem let za študij nekoristnih reči", kot je več kot 43 milijonov ljudi, upravičenih do odpisa zveznega študentskega dolga, opredelil omenjeni senator Cruz. Kaj zdaj, gre za lenuhe, ki niso našli druge službe, kot da mešajo kavo, ali za diplomante univerz Bršljanove lige? Kdo je komunist in kdo fašist? Bi se Cruz opravičil, če bi mu pred leti uspela predsedniška kandidatura? Ker v tem primeru bi njegova beseda lahko postala konj.

V Beli hiši se tega zelo dobro zavedajo. Tako, kot demokratskim volivcem ni mar primerjava neprimerljivega, ampak jih v tem primeru pred očmi utripa le višina nepovratnih sredstev republikanskih kongresnih kandidatov, se republikanski volivci začnejo tresti ob besedni zvezi "genitalna mutilacija", v deliriju pa spregledajo vse preostalo. In karavana besed topota naprej.