Sredi junija je postalo jasno, da je vrhovno sodišče objavo najbolj daljnosežnih mnenj prihranilo za čas, tik pred začetkom sodnih počitnic. Na sodnem koledarju je že zmanjkalo dni, določenih za objave, mnenj pa kar ni bilo. Nato so se začeli dodatni dnevi pojavljati z rok v usta, kot običajno, brez vsebinskih najav. Javnosti, ki tako ne more vedeti, katero mnenje bo prišlo določeni dan na vrsto, ni preostalo drugega, kot da potrpežljivo čaka. Nisem bil edini, ki je pomislil, da je v ozadju neka časovna usklajenost. Ko naj bi mnenja vrhovnega sodišča in dokazi posebnega kongresnega odbora, ki preiskuje okoliščine kapitolske vstaje 6. januarja 2021, sovpadli, je odbor predstavitev nenadoma preložil na naslednji dan. "Oh, zagotovo so se dogovorili in so zato prestavili predstavitev na drug dan, gneča na prvih straneh medijev bi bila prevelika," je dejal eden od anonimnih komentatorjev na spletni strani scotusblog.com, ki izčrpno spremlja delo najvišje sodne ravni v Ameriki. To seveda ni nikakršen dokaz, ampak tudi pogled na mikročasovnico sodišča kaže, da imajo vrhovni sodniki smisel za dramo. Ne le, da so čakali do konca, najpomembnejših mnenj tudi niso želeli objaviti v svežnju. Nasprotno, vsakega posebej, v spremstvu bistveno manj daljnosežnih mnenj.

Prvo je bilo na vrsti mnenje o pravici do nošenja orožja. Videti je, da je vrhovno sodišče z razveljavitvijo sto let starega newyorškega zakona, ki je od imetnikov orožja zahteval dovoljenje za njegovo posedovanje, če so ga želeli nositi v javnosti, zunaj svojega doma, ustrelilo Ameriko v koleno. V času epidemije strelskih pohodov in naraščanja nasilja s strelnim orožjem je mnenje, ki kakršno koli urejanje dostopa do orožja opredeljuje kot neustavno, podobno samomoru. V zagato spravlja države in mesta, kjer takšni zakoni obstajajo, saj daje vetra v jadra navdušencem nad orožjem, da jih izpodbijajo. K takšnemu pristopu pravzaprav poziva najbolj konservativni izmed konservativnih vrhovnih sodnikov Clarence Thomas, avtor mnenja o orožju, ki je nato napisal tudi ločeno mnenje glede pravice do splava, objavljeno dan zatem, v petek, 24. junija.

Odklonilno mnenje o precedenčnem primeru Roe proti Wadu iz leta 1973 in s tem o pravici do splava kot ustavni kategoriji je napisal vrhovni sodnik Samuel Alito. Clarence Thomas je Alitovo mnenje podprl, v omenjenem ločenem mnenju pa je pod vprašanje postavil podobne "sporne" precedenčne primere, ki jih je vrhovno sodišče v preteklosti obravnavalo v skladu z ustavnim načelom "Due Process Clause". Namreč, da je vsa pravna vprašanja treba razrešiti v skladu z uveljavljenimi pravili in načeli, pri čemer je posameznik upravičen do poštene obravnave. Sodnik Thomas je tudi naštel primere, ki se mu zdijo nevredni omenjene obravnave: Griswold, Lawrence in Obergefell. Tujcem ta imena ne pomenijo nič, za Američane pa so ključna. Primer Griswold proti Connecticutu iz leta 1965 kot precedenčni omogoča dostopnost do kontracepcije. Primer Lawrence proti Teksasu iz leta 2003 je izenačil heteroseksualno in istospolno intimnost kot pravici do zasebnosti. Primer Obergefell proti Hodgesu iz leta 2015 pa je omogočil istospolne poroke kot enakovredne porokam mešanih parov.

Clarence Thomas je s svojim mnenjem, nič več in nič manj, pozval konservativne pravnike, naj vlagajo tožbe in izzovejo sodišča, in to tako daleč, da primeri kontracepcije, spolnosti in istospolnih porok vnovič pridejo do vrhovnega sodišča. Kjer pa obstaja dobra možnost, da jih bodo vrhovni sodniki po zgledu primera Roe proti Wadu razveljavili in urejanje omenjenih področij prepustili zveznim državam. Politični zemljevid Združenih držav bo tako dobival samo še bolj intenzivne odtenke rdeče in modre, razlike se bodo le še poglabljale.

Joe Biden je v soboto, tik pred odhodom v Evropo, sicer podpisal prvi zvezni zakon o omejevanju dostopa do strelnega orožja po skoraj treh desetletjih. Nekaj republikanskih senatorjev in kongresnikov se je vendarle zganilo in v luči zadnjih strelskih pohodov v Buffalu in Uvaldeju so "nekaj storili". Nekaj. Napisali so mlečnozobi zvezni zakon, za katerega lahko samo čakamo, da ga bo prvi odvetnik začel izpodbijati na sodišču. Za razliko od pravice do splava in šele prihajajočega mnenja o pravici zvezne vlade, da regulira vprašanja, kot so izpusti toplogrednih plinov, je pravica do nošenja orožja ustavna kategorija per se. Ima svoje ustavno določilo in ni zgolj precedenčni primer. Čeprav je presoja neživljenjska, jo je mogoče razumeti. V ZDA ustavo jemljejo resno. Zato je edina pot za spremembo prakse poseg v ustavo samo. Ker je Amerika le redkokdaj zmogla toliko enotnosti – ustavnih določil po letu 1789, odkar velja ustava, je le 27 –, se je razbohotila praksa iskanja ovinkov. Z njo pa dvojna merila in sprenevedanje.

Obenem lahko opazujemo prevešanje politične polarizacije v nasilje. Temu smo priče že dalj časa, ampak tudi v zadnjih tednih in dneh so kongresni republikanci, ki so zakon podprli, postali tarče besnih nasprotnikov. Pa ne le oni. Okrepiti so morali varovanje članov preiskovalnega odbora kapitolske vstaje, pa tudi domovanja vrhovnih sodnikov. Policisti so še pravočasno prestregli oboroženega moškega, ki je s sodnikom Brettom Kavanaughom želel obračunati kar na njegovem domu. Kavanaugh je sicer glede splava napisal ločeno mnenje, v katerem zatrjuje, da je odločitev sodišča "nevtralna" in da ničesar ne razveljavlja. In ko se človek že sprašuje, kako se je spet znašel v vzporednem svetu, se oglasita še senatorja Susan Collins, "najbolj liberalna republikanka", in Joe Manchin, "najbolj konservativni demokrat", in zastokata, da ju je Brett Kavanaugh v času postopka imenovanja leta 2018 zavedel. Na štiri oči naj bi jima namreč obljubil nedotakljivost Roe.

S to prtljago se je v Nemčijo odpravil Joe Biden. Ameriški predsednik nima sreče. Napovedal je vrnitev Amerike v mednarodno areno in uspelo mu je poenotiti čezatlantsko zavezništvo v odnosu do Rusije v luči vojne v Ukrajini. Ampak oktobra lani je moral vodilno vlogo Amerike – kakor koli že to zdaj razumemo – na podnebnem vrhu v Glasgowu utrjevati tik po tem, ko mu je lastna stranka pomagala sesuti eno osnovnih volilnih obljub. Ameriško gospodarstvo je nameraval preoblikovati v skladu z imperativi prihodnosti, ki jih narekujejo podnebne spremembe, a širši infrastrukturni sveženj, ki bi to financiral, je padel. Zdaj mora poslušati izraze zgroženosti drugih voditeljev zaradi ukinjanja pravic, ki jih Američani oz. Američanke uživajo že pol stoletja. Pokroviteljsko govorjenje britanskega premierja Borisa Johnsona o pretiranosti ocen, da je demokracija v Ameriki ogrožena, pri tem spominja na poceni skeč. Morda bi gospod Johnson moral nekaj časa preživeti na drugi strani Atlantika, po možnosti ne v katerem od Trumpovih hotelov, da bi razumel, kaj se v Združenih državah dogaja. Za dobrobit državljanov članic skupine G7 pa bi bilo bržkone blagodejno, če bi klub njihovih voditeljev pobliže spoznal Rusijo. Če bi bilo kaj takšnega mogoče. Morda se v tem primeru na Zahodu na besede poslanca dume Andreja Guruljova, tesnega Putinovega privrženca, da bo v primeru tretje svetovne vojne – jedrske, seveda –, prva ruska tarča London, ne bi odzvali z vprašanjem, kaj pa bo z vsemi ruskimi oligarhi, ki tam živijo. Ko Rusija ne bo imela več česa izgubiti – in tej točki se nevarno bliža – je skupina bogatašev, ki so namesto domovine izbrali udobje, res ne bo zanimala. Vprašajte se raje kaj drugega, bolj tehtnega.

V luči vsega tega je vrhovno sodišče ravnalo naravnost milostno, da ni objavilo mnenja o primeru Zahodna Virginija proti Agenciji za varovanje okolja pred Bidnovim obiskom na tujem. Gre za tožbo, ki spodbija pravico zvezne agencije, da elektrarnam opredeljuje kvote izpustov toplogrednih plinov. V tem trenutku še ni jasno, kako so se opredelili vrhovni sodniki. Če bodo prisluhnili tožeči strani, bi to pomenilo, da mora dobiti zvezna vlada za odločitve, ki tako zelo posežejo na področje energetike, odobritev kongresa. V tem primeru bi bila predsedniška administracija glede okoljske politike v dobršni meri ohromljena. Zlasti, če bo v kongresu mrgolelo zanikovalcev podnebnih sprememb in privržencev industrije fosilnih goriv. Ker naj bi bila podnebna politika planetarno usklajena, če naj bi bila resnično učinkovita, se lahko upravičeno vprašamo, o kakšni vodilni vloge Amerike bo v takšnem primeru sploh še govor? No, vsaj ta morebitna zadrega je bila Bidnu tokrat prihranjena. A ne za dolgo. Vrhovno sodišče naj bi še preostala mnenja objavilo ta teden, kajti julija se začnejo sodne počitnice. Če pa bodo primer kot precedenčnega z energetskega skušali razširiti tudi na druga področja, bo v prihodnje sploh zanimivo opazovati delovanje ameriške zvezne vlade.

Američani nimajo težav živeti paradoksa, zato razkoraka med razsežnostmi notranjih delitev in nastopom ZDA navzven, v mednarodnem prostoru, večinoma niti ne čutijo. Smo pa zato opazovalci v zmeraj večji zadregi. Medtem ko ameriški film postaja vse bolj kaotičen, shizofren in nasilen, je skušnjava odložiti kokice, si privoščiti odmor na balkonu, vdihniti polna pljuča svežega zraka in se umiriti, zmeraj večja. A kaj, ko se postavlja toliko vprašanj. Veličina Amerike izvira tako iz njenih notranjih potencialov, kot iz njene mednarodne igre. Trenutno kaže, da vodijo parcialni interesi ljudi, ki jim pogled ne nese čez ameriške meje. Kdaj bodo po mizi udarili tisti, katerih interese ti ozki pogledi uničujejo? In predvsem, kdo bo to? V nasprotju s prvo skupino, kjer je mogoče identificirati tako vplivne posameznike kot interesne skupine, gre v drugem primeru prej za ohlapnejše definirane skupine in pravzaprav že za kar sloje prebivalstva. Kakor koli, opazujemo naprej ...