Stavek "zadeva ustreza definiciji korupcije" je bil stavek, ki je vsaki novinarski štoriji dal dodatno težo, predsedniki pa so bili zaželeni novinarski sogovorniki.

Potem je vodenje komisije prevzel Boris Štefanec in stvari so šle navzdol. Namesto s preprečevanjem in opozarjanjem na korupcijo se je komisija začela ukvarjati sama s sabo in še najbolj zanimivo – a hkrati mučno – je bilo brati zapise o tem, kako predsednik in njegovi guncajo afne. Iz komisije za preprečevanje korupcije smo počasi začeli dobivati komisijo za preprečevanje preprečevanja korupcije. Institucijo, ki jo imamo zato, da lahko rečemo, da jo imamo.

Da ne gre za nerganje novinarjev, kažejo številke: število prejetih prijav na komisijo je z izjemo leta 2016 v strmem upadu. Če je komisija v letu 2013 prejela dobrih 1900 prijav, jih je lani le še dobrih 500. Skoraj štirikrat manj, torej. Mogoč je en sam sklep: javnost komisijo jemlje vse manj resno. Za družbo, ki je daleč od imunosti na korupcijo, je to katastrofalno spoznanje.

Če hkrati vemo, da je pravosodje neučinkovito in da je v politiki meja sprejemljivega zdaj pa res že zelo nizko, potem vemo, v katero smer se gibljemo. Še več "mutenja" in še več čudnih poslov na račun državnega denarja, še več "se bomo že nekaj zmenili" poslovanja. Res svetli obeti. Komu je podaljšanje sedanjega stanja v interesu, pa je jasno: vsem, ki v senci politične podpore "kšeftajo"za lasten žep. Ni jih malo.

Predsednik republike z izborom Štefaneca ni imel srečne roke – to je razmeroma kmalu ugotovil tudi sam. Štefanec sam o tem ni tako zelo prepričan, v imenovanje se do odhoda v pokoj samozavestno ponuja še drugič. Gospoda predsednika, še imata čas. Razmislita, ali je še nekaj let demontaže nekoč ugledne institucije tisto, kar potrebujemo. Nekako se zdi, da ne.