J. Edgar Hoover je imel personalne mape z nečednostmi o vseh ameriških vidnejših politikih. Seks, pijančevanja, odvisnosti, nespodobni dogovori – kdo, mislite, je zanje vedel prvi? Tako je, Hoover. In vendar si nihče ni upal dregniti vanj skoraj petdeset let, kolikor je vodil ameriški FBI. Obremenilne mape so pač premočno orožje.

S policijo, obveščevalnimi, protiobveščevalnimi službami in kar je še tega, je sicer najbolje imeti – nič. Zaradi jugoslovanske izkušnje je pri nas odpor do teh služb stvar dobrega okusa in spodobne vzgoje v otroštvu. Manj kot imamo opraviti s policisti, agenti, kriminalisti in prometniki, bolje je in naša življenja so spokojnejša. A ker nas je nekaj sto let moderne družbene ureditve naučilo, da čisto brez tudi ne bo šlo in smo nanje obsojeni, je nemara najbolje, da jim pustimo, da delajo svoje delo, nadzor pa naj poteka nenehno, a za božjo voljo diskretno. V Sloveniji 2019 si to očitno predstavljamo malo po svoje in tako že kakšna dva tedna spremljamo neposredni medijski prenos ter analizo zaposlovalne politike na Sovi. Češnja na torti je nemara nedavni intervju Sovinega direktorja, v katerem je prostodušno razlagal skoraj vse, kar je novinarja zanimalo. Novinar je svoje delo opravil odlično – direktor pa malo manj.

Transparentnost je v družbi sicer zaželena, a v nekaterih situacijah jo pač velja dozirati s čajnimi žličkami. To bi moralo biti jasno vsem – obveščevalcem in njihovim nadzornikom. Diskretnosti so namenjene tihe sobe, tajne seje, nenapovedani obiski … Pri nas nastaja vtis, da vpogled v drobovje slovenske, pozor, tajne službe, doziramo ne z žlicami, pač pa z zajemalkami. Kdo ima kaj od tega – to bodo najbolje vedeli modreci, ki pri zadevi sodelujejo. Spominja pa vse skupaj na obnašanje drvarja v laboratoriju z občutljivimi instrumenti.

Mi se ob tem lahko le vprašamo – kaj sledi? Bomo v kratkem na družbenih omrežjih začeli spremljati osebne profile Sovinih ali Vomovih agentov? Pamet v roke, gospe in gospodje.