Medtem ko se politične stranke v dneh pred vsakokratnimi volitvami z vsemi sredstvi potegujejo za naklonjenost volivcev in volivk, ki naj traja vsaj do oddaje volilnega lističa, so množice posameznikov zunaj njihovega dosega. Volilna udeležba - kot navsezadnje kažejo zadnje, evropske volitve – pada. Razlogi za neudeležbo so različni, posvetili pa se bomo verjetno najtrdovratnejšemu.

Medtem ko del abstinentov na volitve ne gre, ker je biti političen nizko na njihovi prioritetni lestvici, drugi pa, ker se ne morejo poistovetiti z nobeno izmed tekmujočih strank, ostajajo številni potencialni volivci in volivke na dan volitev doma, ker sistemu, v katerem se politična moč množic steka v roke nekaj posameznikov, preprosto odrekajo legitimnost. Navsezadnje je geslo, ki od leta 2011 pogosto odmeva na evropskih in svetovnih protestih "Nihče nas ne predstavlja".

Ne gre torej za dvom o predstavniški demokraciji, temveč za jasno zavračanje tega sistema. Kaj je tako demokratičnega v tem, da nekdo odloča v imenu tisočev, katerih edina politična moč je prepustiti to moč drugim, se sprašujejo ti ljudje. Volitve niso namreč nič drugega kot hipna politična participacija, s katero se volivec odreče svoji politični moči v korist nekomu drugemu za štiri oziroma pet let in mu oziroma ji za ta čas dodeli izključno pravico odločanja o skupnem.

Enkratni spektakel in dolgotrajni proces
Obstaja pa tudi druga politična moč, in sicer tista, ki obstaja le kot del procesa, in ne enkratnega spektakla. To je neodtujljiva moč, ki si jo ljudje vzamejo in je ne razumejo kot dodeljeno od političnega sistema, v katerega se rodijo. Njeno legitimnost namreč določijo njeni nosilci sami, prakticira pa se zunaj oziroma onkraj institucij predstavniške demokracije.

Na eni strani imamo torej predajanje celotne moči političnim strankam, na drugi pa izvajanje te moči s samoorganiziranjem in z alternativnimi oblikami sodelovanja, ki so sicer v neprestanem procesu nastajanja in oblikovanja. Tak primer je, recimo, plenum oziroma t. i. ljudska skupščina, na kateri o skupnih dejavnostih nehierarhično odloča več sto ljudi. Navsezadnje se kot politično lahko razume tudi participacija na sestanku hišnega sveta, kjer se na ravni posameznega stanovanjskega bloka odloča o porabi skupnih sredstev. Kateri politični stranki bi dopustili, da nam odvzame to pravico, ne glede na pregovorno dolgočasnost in duhamornost sestankov s sosedi?

Voliti in ohraniti integriteto?
Vprašanje, ki se zastavlja samo od sebe, je seveda, ali lahko ti dve politični moči soobstajata, oziroma, ali lahko posameznik izkoristi volilno pravico in hkrati ohrani pravico biti politično dejaven zunaj parlamentarnega oziroma formalnega političnega sistema. Država, kakor koli je organizirana, ima namreč težnjo po monopoliziranju političnega oziroma v ta prostor ne pušča vzporednih organizacijskih struktur. Pri tem se moramo vprašati, kdo oziroma kaj daje legitimnost komu oziroma čemu. Je ljudstvo tisto, ki dodeli legitimnost političnemu sistemu, ali je sistem ta, ki odloča o legitimnosti političnega delovanja ljudstva?

Morda pa je vprašanje, ki naj si ga nevolivci, zastavijo, naslednje: Ali mi odrekanje legitimnosti predstavniške demokracije zagotavlja polno avtonomijo? Odgovor je seveda ne. Odločitve nosilcev oblasti namreč usodno vplivajo na življenja vseh, tudi tistih, ki jih nis(m)o izvolili.

Todorić ne bo spraševal, kdo je volil to vlado
Lep primer tega je prodaja Mercatorja, ki bo (kot nakazuje primer Heliosa) morda še ena - tokrat še bolj tragična in še bolj nesmiselna - zgodba o neuspehu. Vlada oziroma država kot lastnik lastnikov trgovca se je odrekla razpolaganju s svojo lastnino in se odločila za pasivno opazovanje klasične kapitalistične akcije. Če bo prodaja vodila v izgubo delovnih mest v Sloveniji, pa novega lastnika ne bo zanimalo, kdo je volil vlado, ki mu je dopustila nakup Mercatorja, oziroma njenim volivcem to ne bo pomagalo. To pa velja tudi za tiste v živilskopredelovalni industriji, ki te vlade niso volili.

Na misel sicer pride skeč pokojnega ameriškega komika Georgea Carlina, v katerem razlaga, da ni res, da kdor ne voli, izgubi pravico do kritiziranja, temveč je prej nasprotno. Ravno tisti, ki ste volili in te ljudi postavili na oblast, ne morete več kritizirati, jaz, ki sem na dan volitev ostal doma, pa lahko, pojasnjuje Carlin. A kot rečeno, gre za posrečen skeč, ki kmetom in prodajalkam, odvisnim od Mercatorja, v morebitnih težavah ne bo pomagal.

Volitve tako nepomembne, da je pomembno ne voliti?
To napeljuje na klasičen rek nevolivcev, ki ga sicer uporabljajo tudi številni volivci: "Saj je vseeno, koga volim." Z državo tako ali tako upravljajo bodisi kapital, bodisi tuji politični akterji, bodisi domače politične elite, popolnoma odtujene od želja in potreb ljudi, ki so jo izvolili, opozarja kritični opazovalec. Volilni abstinenti tukaj zaidejo v svojevrsten paradoks, ko volitve označujejo za nepomembne in popolnoma trivialne, hkrati pa jih jemljejo tako zares, da se jih ne udeležijo na noben način, s čimer jim priznajo precejšen pomen.

Morda bi morali vsi skupaj na volitve gledati manj resno, jih jemati manj usodno in iskati možnosti za soobstoj obeh političnih moči, tako tiste, ki se udejanja enkrat na štiri leta, kot tiste, ki izhaja iz nas samih in jo prakticiramo vsak dan. Vprašanje, na katerega sicer ni jasnega odgovora, pri tem pa je, ali se lahko posameznik po Dutschkejevo odpravi na dolg pohod skozi institucije in hkrati ostaja političen tudi onkraj horizonta predstavniške demokracije. To pa je vprašanje, ki si ga moramo zastavljati ne samo pred volitvami, ampak tudi po njih.