Še nikoli ni bil strah tako razvrednoten, kot je te dni. Da je bil v Šenčurju tako prozorno zlorabljen za odkrito promocijo domobranstva in skrajne nacionalistične retorike ter - ne oklevajmo - sovraštva, pa nas ne sme zavesti. Ne gre namreč za novost, temveč zgolj za negovanje dolgoletne tradicije izključevanja, prakse, s katero ima slovenska družba, ne zgolj politika, bogate izkušnje.

Strah jih je za otroke in ženske, govorijo protibegunski protestniki. Begunci posiljujejo, kradejo, ubijajo, izvajajo nasilne spreobrnitve v islam, vse s pomočjo vlade, vpijejo. Tudi nasprotnike enakih pravic istospolno usmerjenih ljudi je bilo le strah za otroke. Tudi geji posiljujejo in otroke spreobračajo v homoseksualnost. In vsakokratno množico, ki je protestirala proti nastanitvi romske družine Strojan, je bilo le strah za varnost. Strahu imamo toliko, da bi lahko postal slovenski izvozni artikel številka ena, a kaj, ko ga nimamo kam izvoziti. Trgi so s to robo nasičeni povsod po Evropi in širše.

A priznajmo si. Ne gre za strah, ampak za s strahom zgolj okrašeno patološko potrebo po izključevanju različnih skupin ljudi, odvisno od zgodovinskega trenutka. Kdor je šokiran nad pozivi k pobijanju in izgonu beguncev, je očitno prespal leta, ko se je izganjalo in pozivalo k linču izbrisanih kot agresorjev in špekulantov. Prespal je Ambrus, napad na Cafe Open, prespal je ohranjanje sužnjelastniškega odnosa do bosanskih delavcev in krajo deviznih prihrankov varčevalcev Ljubljanske banke, prespal je pamflet "Tomaža Majerja". Mar ni naravnost perverzno, da ravno ljudje, ki so zakrivili vse to, ali pa so se s tem vsaj goreče strinjali, zdaj pozivajo Slovenijo in Evropo, naj se končno prebudi?

Smo sposobni slišati, ko poči?
Ja, begunci so novi izbrisani. Vprašajmo se: mar ne bi nasprotniki nastanitve beguncev teh najraje kar izbrisali? Mar ne bi tisti, ki so na zadnjem referendumu glasovali proti izenačitvi pravic LGBT+, teh ljudi najraje kar izbrisali? Del javnosti in medijev ter seveda politike se je opogumil in postal odkrito rasističen. A ogorčen del družbe se moti, ko pravi, da bo zaradi tega počilo. Počilo je namreč že večkrat. Izbris je bil pok. Referendumsko zatiranje LGBT+ je pok. Kraja deviz tujih varčevalcev je pok. Poka, kolikor hočemo. Ta pok je permanenten. Vprašanje je le, kako občutljiv politični sluh imamo.

A ko govorimo o porastu odkritega rasizma in skrajnega nacionalizma, ne smemo kriviti le SDS-a in družbenouničujoče politike te stranke, ki skuša prisrfati na oblast na valovih, v katerih se utapljajo enkrat "trenirkarji", drugič pedri ali samske ženske, tretjič begunci (ti tudi dobesedno). Slišimo mali pok vsakič, ko spregovori premier Cerar? Slišimo, kako legitimizira po naravi izključujočo nacionalistično retoriko na tiskovnih konferencah, slišimo sozvočje njegovega izrazoslovja z rasističnim pozivom Slovenija Slovencem? Naj krivdo za rezilno žico na meji pripišemo Janši ali Cerarju? Kdo je udejanjil pozive skrajnih desničarjev, ki so na shodu v Ljubljani zahtevali vojsko na meji? Kdo govori o beguncih, migrantih, prebežnikih kot o statističnem podatku, kdo z birokratsko in varnostno govorico te ljudi tako dehumanizira, da so vir "strahu" tudi njihovi otroci?

Gre torej za "poslovanje kot običajno". Če je Clausewitz dejal, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je odnos Slovenije (tako dela družbe kot politike) do beguncev zgolj nadaljevanje politike z istimi sredstvi.

Ko tudi papež in Angela Merkel nista več dovolj
Odzivi na prihod beguncev pa nam služijo tudi za analizo vezi med njihovimi nasprotniki po Evropi. Kaj jih povezuje in druži? Kaj je polje preseka njihovih interesov? Zanimivo je, kako se radikalizirajoča desnica obrača proti Angeli Merkel, svoji donedavni junakinji - kraljici Evrope - in papežu Frančišku. Celo voditelj organizacije, ki temelji na izključevanju in omejevanju pravic (žensk, homoseksualcev), ni več dovolj izključujoč, da bi nosil naziv "moralnega vzora". Empatija do beguncev je bila kaplja čez rob.

Podobno usodo doživlja nemška kanclerka. Ko je teptala Grčijo in njej ter vsej Evropi vsiljevala t. i. varčevalne ukrepe, je bila zgled, zaradi izraza pripravljenosti za sprejem beguncev pa je prenehala biti primerna za fototrenutek in je postala tarča. Protibegunske in protiLGBT ter podobne skupine in stranke tako očitno ne združuje določena politična usmeritev ali svetovni nazor, ampak predvsem peneča sla po izključevanju, ki se enkrat manifestira kot nacionalizem, drugič kot homofobija, tretjič kot odkriti rasizem.

Imejmo to v mislih, ko bomo naslednjič spremljali proteste, kot so bili tisti v Logatcu, Kranju ali Šenčurju, in čas, porabljen za posmeh "traktorašem", raje vložimo v artikulacijo odgovora, ki bo uspešno diskreditiral izključujoče -izme, od janšizma do cerarizma.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.