Izrael se približuje predčasnim volitvam 9. aprila, tudi tokratna kampanja pa se je izkazala kot priložnost za nekaj politične iskrenosti premierja Netanjahuja, ki ne samo, da pojasnjuje naravo države Izrael in njeno zgodovino, temveč tudi razgalja odnos izraelskih glavnih zaveznikov do osrednjega bližnjevzhodnega konflikta.

"Izrael ni država vseh njegovih državljanov," je na družbenem omrežju Instagram 10. marca zapisal Netanjahu in dodal, da je "Izrael nacionalna država izključno judovskega ljudstva". S tem se je odzval na zapis igralke Rotem Sela, ki je na "svarilo" ministrice za kulturo Miri Regev, da bo v primeru zmage Bennyja Gantza ta oblikoval vlado z Arabci, spomnila, da so tudi Arabci državljani Izraela. Netanjahu se je v svojem zapisu skliceval na lani sprejet ustavni zakon o nacionalni državi, ki določa, da je Izrael "zgodovinska domovina judovskega ljudstva, ki ima v njem izključno pravico do samoodločbe". Sprejetje zakona je naletelo na številne kritike, predvsem iz tujine, a tudi znotraj Izraela. Izraelski judovski politolog na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu Ofer Cassif je denimo zakon o nacionalni državi primerjal z nacističnimi zakoni.

Zapis Netanjahuja kljub svoji kratkosti posega v samo srž t. i. izraelsko-palestinskega konflikta. Povsem odkrito priznanje delitve državljanov na osnovi etnične oziroma verske pripadnosti namreč potrjuje rasistično podstat Izraela, ki je glavni "slon v sobi", in katere zanemarjanje onemogoča kakršno koli vsebinsko reševanje palestinskega vprašanja. To obsega ne zgolj milijone Palestincev, ki na zasedenih območjih živijo pod izraelsko vojaško okupacijo, ter milijone beguncev, ki so bili pregnani ob ustanovitvi Izraela leta 1948, pač pa tudi okoli 1,8 milijona Palestincev, ki so izraelski državljani.

Sorodna novica Izraelski veleposlanik Ejal Sela: Kategorično zanikam, da je Izrael apartheidska država

Izrael, katerega petina državljanov je torej palestinskega rodu, se predstavlja kot "judovska država", logično vprašanje, ki se ga ne zastavlja, pa je, kaj ta ideja predpostavlja in kako se jo uresničuje. T. i. judovski značaj Izraela namreč zahteva judovsko večino, kar izraelski politiki odkrito priznavajo. "Ideja Izraela je, da obstaja judovska država. Jasno je, da bi naši politiki radi imeli judovsko večino v različnih delih naše države," je tako v intervjuju za MMC leta 2017 dejal izraelski veleposlanik na Dunaju Ejal Sela. Takšno razmišljanje, ki je v Izraelu povsem samoumevno, bi bilo v primeru južnoafriškega veleposlanika v času apartheida, ki bi zagovarjal belsko večino v vseh delih države, takoj prepoznano kot srhljivo. Celo v primeru ZDA z lastno dolgo tradicijo rasnega zatiranja je nepredstavljivo, da bi vladajoči politik volivce brez uporabe evfemizmov strašil pred tem, da bi lahko postali del oblasti tudi temnopolti Američani, kot v primeru Arabcev v Izraelu počneta premier in ministrica. Si predstavljamo, da bi slovenski minister volivce nagovarjal s strašenjem pred Romi v vladi?

Arabski državljani kot "največja žalost"

Ne gre za karikiranje, pač pa za razkrivanje temeljne ideje Izraela, ki jo v vsej svoji brutalnosti ponazarjajo nešteti citati njegovih najvišjih predstavnikov. Tako je prvi predsednik države Haim Vejcman (Chaim Weizmann), kot je pisal izraelski zgodovinar Tom Segev, dejal, da obstaja "med Judom in domorodcem temeljna razlika v kakovosti". Leta 2004 je izraelski minister za javno varnost Gideon Ezra izjavil: "V Izraelu prebivajo arabski državljani. To je naša največja žalost." Leta 2012 pa je takratni notranji minister Eli Jišai za dnevnik Maariv o afriških prebežnikih v Izraelu dejal: "Muslimani, ki prihajajo sem, sploh ne verjamejo, da ta država pripada nam, belemu človeku".

Seznam odkrito rasističnih izjav s samega političnega vrha Izraela je dolg, vije pa se vse do sedanje izjave Netanjahuja, pri čemer bi bilo povsem zgrešeno ogorčenje osredotočiti le nanj. Njegov glavni izzivalec na prihajajočih volitvah je Benny Gantz, nekdanji načelnik generalštaba izraelske vojske, ki vodi koalicijo treh strank, imenovano Modra in bela, označuje pa se jo za sredinsko. Gantz, za katerega Netanjahu pravi, da je "proarabski", je javnosti sporočil, da "niso omejeni glede sodelovanja s komer koli", pri čemer je takoj dodal, "s komer koli, ki je Jud in sionist".

Ravno sionizem, ideologija, ki predvideva judovsko nadvlado v "domovini judovskega ljudstva", pa je v srcu ne samo vprašanja okupacije palestinskih ozemelj, pač pa tudi vprašanja pravice palestinskih beguncev, katerih vrnitev bi ogrozila oziroma izničila judovsko večino, in statusa palestinskih državljanov Izraela. Ti so zaradi koncepta "judovske države" kot Nejudje močno diskriminirani z mrežo administrativnih ukrepov. Diskriminacija se uveljavlja na številnih področjih, od občinskih proračunov do šolstva. Med revnimi Izraelci je tako nesorazmerno veliko Palestincev, med skupnostmi z najvišjo brezposelnostjo jih je velika večina palestinskih, za območja z državljani palestinskega rodu pa je, čeprav predstavljajo 20 odstotkov prebivalstva, namenjenih le nekaj odstotkov vseh sredstev za razvoj. Ob tem izraelski učbeniki Palestince predstavljajo bodisi kot teroriste bodisi kot zaostale kmete, kako institucionalno rasno segregirana družba je Izrael, pa pove obstoj t. i. sprejemnih komisij, ki imajo v manjših krajih pristojnost zavrniti ljudi (tudi državljanov), ki se želijo tja priseliti, če so ti prepoznani kot neustrezni za "družbeno življenje" ali "sociokulturno tkivo skupnosti". Po mnenju kritikov je namen komisij preprečiti predvsem naseljevanje Arabcev. Vse to so praktične manifestacije ideje, da "Izrael ni država vseh svojih državljanov".

Sorodna novica Falk: Rešitev dveh držav kot pretvarjanje iskanja kompromisa brez zaveze k ukrepom

Namerna past rešitve v obliki dveh držav

Kot je poročal spletni časopis Times of Israel, je Netanjahu pred dnevi na vprašanje, kako zakon o nacionalni državi vpliva na arabske državljane Izraela, odvrnil: "Arabski državljani imajo okoli sebe 22 držav in ne potrebujejo še ene". Pri tem je mislil na pretežno arabske države območja, namen izjave pa je zanikati specifično palestinsko identiteto med arabskimi ljudstvi in s tem tudi zahtevo Palestincev po svoji domovini kjer koli na ozemlju zgodovinske Palestine. To je Netanjahu v še enem predvolilnem navalu iskrenosti, leta 2015, rekel tudi povsem neposredno. Kot je takrat napovedal, Palestinci ne bodo dobili neodvisne države, dokler bo on premier.

Ta obljuba je sicer povsem neodvisna od tega, kdo vodi Izrael, saj je možnost smiselne palestinske države na območjih Zahodnega brega, Vzhodnega Jeruzalema in Gaze nična. Na zasedenih ozemljih namreč v mestih s tudi po 40.000 prebivalci in pripadajočo mrežo cest pod nadzorom vojske živi že več kot 600.000 judovskih naseljencev. Postavitev naselbin oziroma "kolonij", kot so se izrazili v Svetovni sionistični organizaciji leta 1978, je strateška. "Arabski manjšini bo težko oblikovati regionalno povezavo in politično enotnost, če jo bodo delile judovske kolonije. Vse bo temeljilo na dejstvih, ki jih bomo ustvarili na teh ozemljih," je pisalo v načrtu te državno pooblaščene organizacije za naseljevanje ozemelj, zasedenih leta 1967.

Ne samo, da izraelska vladajoča politika izključuje vzpostavitev palestinske države na načelni ravni, neodvisna Palestina bi bila nemogoča tudi ob hipotetični radikalni spremembi izraelskega stališča. Razsežnost naselbin, ki so povsem razdrobile Zahodni breg ter ga odrezale od Vzhodnega Jeruzalema, ki naj bi postal glavno mesto Palestine, je tako velika (in tako zacementirana), da se ni več moč slepiti, da je možno judovske naseljence preseliti, še manj pa jih prisiliti v to, da postanejo palestinski državljani.

Ob razumevanju razmer na terenu je tako dolgoletno in nespremenljivo uradno vztrajanje EU-ja in njegovih članic (če pustimo ZDA ob strani) pri rešitvi v obliki dveh držav na prvi pogled povsem nerazumljivo. Takšno je tudi uradno stališče Slovenije. Vsaki novi izgradnji judovske naselbine kot mišični refleks sledi poziv EU-ja k prenehanju gradnje in opozorilo, da so naselbine ovira za mir in rešitev v obliki dveh držav. A morda EU ne vztraja pri tej rešitvi, kljub temu da je nedosegljiva, pač pa ravno zaradi tega.

Nedosegljivost rešitve v obliki dveh držav namreč omogoča perpetualizacijo sedanjega stanja, obenem pa bi zavrnitev ali vsaj skeptičnost do te ideje terjala razloge za njeno neuresničljivost. Vztrajanje pri obstoječem predlogu kot edini rešitvi konflikta Unijo tako odvezuje potrebe po obravnavi alternativ. Ena je uradni sprejem trenutnega stanja kot sprejemljivega (kar sicer politika EU-ja in držav članic v praksi zdaj pomeni), druga pa je zahteva po polni enakopravnosti vseh prebivalcev pod izraelsko vladavino, torej tako na okupiranih območjih kot v samem Izraelu. Da bi Evropska unija od Izraela zahtevala takšno demokratičnost, s kakršno se hvali sama, pa bi od nje zahtevalo na eni strani obsodbo koncepta "judovske države" kot rasistične ideje, ki zahteva izključevanje oziroma podrejen status državljanov "napačne" etnične ali verske pripadnosti, na drugi strani pa soočenje z lastno odgovornostjo za takšno lahkotnost priznanja sistemske diskriminacije in nedemokratičnosti, kot si jo je nazadnje privoščil izraelski premier.