Potem ko je Levica že konec leta 2014 predlagala, naj Slovenija prizna Palestino kot neodvisno in suvereno državo, se koalicija po letih zavlačevanja in prelaganja bremena z vlade na DZ in obratno vendarle približuje trenutku, ko bo končno morala glasovati o tem vprašanju. Konsenz naj bi bil dovolj širok, da lahko Erjavec izraža pričakovanje, da bo vlada DZ-ju v začetku marca predlagala priznanje palestinske državnosti, poslanci in poslanke pa bi lahko priznanje potrdili najkasneje aprila.

Priznanja Palestine sledijo ideji o rešitvi večdesetletnega izraelsko-palestinskega vprašanja v obliki dveh držav. Medtem ko bo Izrael letos praznoval 70. obletnico obstoja, obstaja Palestina od leta 1988, ko jo je razglasila Palestinska osvobodilna organizacija, zgolj na papirju. Zasedena ozemlja, Zahodni breg in Gaza, na katerih naj bi se Palestina kot država vzpostavila, so namreč ločena, Vzhodni Jeruzalem, ki naj bi bil palestinsko glavno mesto, pa si je Izrael v nasprotju z mednarodnim pravom pripojil leta 1980 in za tam živeče Palestince izvaja poseben režim, drugačen od tistega v preostanku Zahodnega brega. Tudi sam Zahodni breg je notranje povsem razkosan na manjša, delno avtonomna palestinska območja, ki jih delijo izraelska judovska mesta in pripadajoča infrastruktura ter vojaške nadzorne točke in več sto kilometrov dolg zid, za katerega je Meddržavno sodišče v Haagu v svetovalnem mnenju leta 2004 presodilo, da je v neskladju z mednarodnim pravom. Na drugi strani je okupirana Gaza pod 11-letno izraelsko (in v manjši meri egiptovsko) blokado, prav tako obkrožena z zidom ali ograjo, in katere zračni prostor, meje in ozemeljske vode so prav tako pod popolnim nadzorom Izraela.

Predmet priznanja, palestinska ozemlja v mejah iz leta 1967, so tako območja pod polstoletno vojaško okupacijo, na katerih Izrael pospešeno gradi kolonije z namenom korenite spremembe demografske slike, kar mu je v desetletjih t. i. mirovnega procesa uspelo. Na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu tako poleg približno 2,5 milijona Palestincev živi že med 600 tisoč in 750 tisoč judovskih naseljencev v 150 naselbinah/mestih, ki so kršitev četrte Ženevske konvencije in ki po definiciji Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) predstavljajo vojni zločin. Naselbine, večinoma zgrajene na zemlji v zasebni lasti Palestincev, nadzirajo okoli 42 odstotkov ozemlja Zahodnega brega, kot je v Večeru opozoril Primož Šterbenc, pa je njihova postavitev premišljena "s strateškim namenom preprečiti nastanek palestinske države."

EU vztraja pri dveh državah, Izrael je proti
Kljub neukrepanju v mednarodni skupnosti vendarle prevladuje konsenz, da bi vprašanje okupacije in njenih posledic najelegantneje začeli reševati s priznanjem Palestine na zasedenih ozemljih. Na slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) priznanje predstavljajo kot "način za vzpostavitev mednarodnopravne simetrije v dvostranskih pogajanjih o rešitvi izraelsko-palestinskega konflikta." Kot so dodali, bi priznanje "istočasno pripomoglo k utrjevanju koncepta rešitve dveh držav in oživljanju zastalega mirovnega procesa, s tem pa tudi k večji varnosti in stabilnosti v regiji."

Medtem ko si palestinska samoupravna oblast prizadeva za čim več mednarodnih priznanj palestinske državnosti in tudi EU deklarativno podpira vzpostavitev Palestine kot države, pa Izrael temu nasprotuje tako z dejanji na terenu kot na ravni političnih izjav. Tako je izraelski premier Benjamin Netanjahu pred volitvami leta 2015 dejal, da dokler bo on premier, ne bo države Palestine, januarja 2017 pa, da je pripravljen Palestincem priznati "ne ravno države s polnimi pooblastili, ampak nekaj manj kot državo". Netanjahu je šel sicer še dlje in napovedal, da bo Izrael na Zahodnem bregu za vedno ohranil svojo vojaško prisotnost. Izraelski premier v takšnem izključujočem pristopu v domači politiki ni osamljen. Opozicijska Laburistična stranka sicer govori o dveh državah, a kar si pod tem izrazom predstavlja, ni niti blizu temu, kar bi Palestinci sprejeli, je za MMC opozoril britanski novinar Ben White, avtor več knjig o izraelsko-palestinskem vprašanju.

Z vprašanjem, ali Izrael Palestincem na zasedenih ozemljih priznava pravico do samoodločbe oziroma pravico do samostojne države v mejah iz leta 1967, smo se obrnili na izraelsko veleposlaništvo na Dunaju, vendar odgovora nismo prejeli.

Simbolika, ki bi dala upanje
Kako medtem na morebitno slovensko priznanje oziroma na mednarodna priznanja Palestine na sploh gledajo na zasedenih palestinskih ozemljih? "Priznanje je simbolično dejanje, a tudi kot tako nekaj pomeni. Izraelcem sporoča, da mislimo resno, da za razliko od njih trdno stojimo za idejo dveh držav, Palestincem pa, da je mednarodna skupnost s priznanjem Palestine na njihovi strani, s čimer bo pri mladih ohranila upanje. Mladi so namreč upanje izgubili, mislijo, da mednarodna skupnost zgolj govori, ponavlja eno in isto, nikakor pa ne ukrepa," je v pogovoru za MMC dejal Šavan Džabarin generalni direktor palestinske nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic Al Hak s sedežem v Ramali na Zahodnem bregu.

Džabarin priznanje Slovenije vidi kot "korak v pravo smer". Kot dodaja, bi Palestinci na zasedenih ozemljih priznanje sprejeli z naklonjenostjo, če bi Sloveniji sledila še kakšna država, pa bi jih to po njegovih besedah navdalo še z večjim upanjem.

Priznanje škodljivo za pravice Palestincev?
Bolj kritičen je Haidar Eid, profesor na oddelku za angleško književnost na Univerzi Al Aksa v Gazi in politični analitik pri palestinski nevladni organizaciji Al Šabaka. Sloveniji sicer priznava dobre namene, a opozarja, da bi bilo "priznanje palestinske države zgolj na delih historične Palestine škodljivo za pravice večine Palestincev". Takšno priznanje namreč ne bi uresničilo pravice Palestincev do samoodločbe, ki po Eidovih besedah "vključuje pravico vseh palestinskih beguncev do vrnitve v mesta in vasi, ki jih je Izrael leta 1948 etnično očistil, in pravice 1,4 milijona palestinskih državljanov Izraela do polne enakopravnosti". Izrael namreč palestinskim beguncem (in njihovim potomcem) iz leta 1948, ki jih je po podatkih ZN-a trenutno okoli pet milijonov, ne priznava pravice do vrnitve na svoje domove, ki so zdaj na ozemlju Izraela, ali odškodnine, kot jim jo zagotavlja mednarodno pravo. Velik del beguncev že desetletja živi v taboriščih v sosednjih Libanonu, Jordaniji in Siriji, pa tudi v Gazi, na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu. Kot opozarjajo številne organizacije, med njimi Human Rights Watch in Amnesty International, so diskriminirani tudi izraelski državljani palestinskega rodu.

Eid je za MMC vzpostavitev palestinske države na delih nekdanje mandatne Palestine primerjal s t. i. bantustani, ozemlji, kamor se je južnoafriški belski apartheidski režim hotel znebiti temnopoltih prebivalcev. Apartheidska vlada je bantustane predstavljala kot neodvisne države, zaradi česar je temnopoltim Južnoafričanom odvzemala državljanstva in jih prisilno preseljevala iz "belskih območij". Mednarodna skupnost "rešitve" belske vlade nikoli ni priznala.

Rešitev v obliki dveh držav na ozemlju nekdanje celotne Palestine je tako za Eida "rasistična", saj, kot pravi, temelji na "ločevanju ljudi na podlagi njihove etno-religijske identitete". Izrael se namreč predstavlja kot "judovska država", torej država, v kateri morajo Judje predstavljati večino. "Jasno je, da bi naši politiki radi imeli judovsko večino v različnih delih naše države," je v lanskem intervjuju za MMC povsem neposredno dejal izraelski veleposlanik na Dunaju Ejal Sela. Ben White opozarja, da tudi sionistična levica v Izraelu in velik del, če ne večina, mednarodnih diplomatov, vidi dve državi kot način za ohranjanje statusa Izraela kot "judovske države". Po Whiteovih besedah visoki ameriški in evropski predstavniki pravijo, da sta potrebni dve državi, da bi obstala varna in demokratična "judovska država" in da naj bi status quo tak Izrael ogrožal. Kot pa meni Eid, je ravno ohranjanje takšnega "rasističnega, apartheidskega" Izraela namen priznanj "bantustana, imenovanega Palestina".

Podobno opozarja tudi palestinsko-ameriški avtor Ali Abunimah, ki je ob tem leta 2015 v pogovoru za MMC dejal, da je "država Palestina, o kateri govorijo Evropejci in nekateri Izraelci, država brez suverenosti, brez nadzora, obubožana država, geto, katere edini namen je ustvariti fikcijo, da so Palestinci neodvisni, da so Izraelci neodvisni in da Palestinci od Izraela ne morejo več ničesar zahtevati."

Na drugi strani Džabarin iz Al Haka obstoječo rešitev v obliki dveh držav podpira predvsem, ker je to "edina možnost, ki je na mizi", čeprav priznava, da se bo "kljub priznanjem okupacija nadaljevala, ta pa se mora končati, da bi bili Palestinci suvereni na svojem ozemlju." Kot dodaja, se "palestinske države ne da zgraditi z naselbinami ali brez Jeruzalema."

Priznanje že, kaj pa potem?
Vprašanje bi torej moralo biti predvsem, kako bo slovensko priznanje vplivalo na okupacijo Palestine, katere najočitnejša manifestacija so ravno judovske naselbine. "Če želite, da bi priznanje Palestine pomenilo nekaj več kot le lep naslov ali nekaj, zaradi česar bi se vi sami dobro počutili, ga morajo spremljati verodostojni in vsebinski načini za dosego izraelske odgovornosti", pravi White. Brez tega bi bilo priznanje brez pomena, saj ne bi imelo konkretnih posledic, še dodaja. Ob tem bi morale države, ki priznavajo Palestino, Izraelu jasno sporočiti, da mora biti Palestina suverena in neodvisna.

Vsi sogovorniki tako izpostavljajo potrebo po nadaljnjih ukrepih zoper Izrael po morebitnem priznanju Palestine. Džabarin predlaga prepoved uvoza izdelkov iz nezakonitih judovskih naselbin, kar so, kot izpostavlja, države dolžne storiti po mednarodnem pravu. "Kako lahko označiš naselbine kot nezakonite, kot vojni zločin in kot oviro miru, obenem pa zločincem omogočaš, da služijo na račun svojih zločinov," sprašuje Džabarin, ki dodatno pojasnjuje, da je "treba ustaviti vse, kar je povezano z okupacijo in kršitvami človekovih pravic".

Tudi Eid izpostavlja potrebo po ukrepih onkraj simboličnega priznanja. Mednarodna skupnost mora upoštevati poziv velike večine palestinskega ljudstva k bojkotu, dezinvesticijam in sankcijam zoper Izrael, dokler ta ne bo spoštoval mednarodnega prava, meni. Eid povleče še eno vzporednico z apartheidsko Južno Afriko. "Apartheid se je končal leta 1994 z izvolitvijo Nelsona Mandele kot prvega temnopoltega predsednika večrasne Južne Afrike. To se ne bi zgodilo brez resnične, trajne mednarodne kampanje za bojkot, dezinvesticije in sankcije zoper apartheidski režim," je dejal.

Po priznanju poslovanje kot običajno?
Če naj bo priznanje res "način za vzpostavitev mednarodnopravne simetrije v dvostranskih pogajanjih", kot pravijo na MZZ-ju, se postavlja vprašanje, ali bo Slovenija to dejanje nadgradila s pritiski na Izrael. Med letoma 2011 in 2016 je blagovna menjava med državama nihala med 46 in 97 milijonov evrov (za primerjavo, s Srbijo je blagovna menjava leta 2016 znašala 1,2 milijarde evrov). Zgornja številka je tista, ki jo je ministrstvo za gospodarstvo uporabilo za oceno potencialne gospodarske škode zaradi priznanja, seveda v primeru popolne prekinitve gospodarskega sodelovanja.

Slovenija je tako leta 2016 uvozila za 44 milijonov evrov izraelskega blaga, pri čemer 36 odstotkov predstavljajo vrtnine, sadje, oreščki, agrumi, preostanek pa večinoma kemijski proizvodi in proizvodi iz plastike. Pri tem je problematično predvsem dejstvo, da ni znano, koliko od tega blaga izvira iz nezakonitih izraelskih naselbin na palestinskem ozemlju oziroma v kolikšni meri Slovenija z uvozom izraelskih izdelkov neposredno financira naselbine in s tem okupacijo. Pridružitveni sporazum med EU-jem in Izraelom iz leta 2000 Izraelu sicer ne prepoveduje izvoza izdelkov iz naselbin v Unijo, vendar ti niso oproščeni carinskih dajatev kot izdelki, ki izvirajo iz Izraela. Ta se višjim stroškom zaradi izvora izdelkov izogiba tako, da kot izvor preprosto navede Izrael, čeprav izvirajo izdelki iz naselbin (kot izvor recimo označi sedež podjetja v Tel Avivu, ne pa dejanski proizvodni obrat na okupiranem Zahodnem bregu). EU, tudi Slovenija, učinkovitega načina za ugotavljanje verodostojnosti navedb o izvoru izdelkov nima.

Ob tem Slovenija v Izrael izvaža tudi orožje. V zadnjih petih letih je tako po podatkih ministrstva za obrambo tja izvozila za najmanj 2,6 milijona evrov orožja in opreme, predvsem kopenskih vozil in njihovih komponent, od leta 2004 pa za osem milijonov evrov.

Na MZZ smo naslovili vprašanje, ali bo Slovenija v primeru priznanja Palestine kakor koli spremenila odnos do Izraela zaradi njene okupacije, torej ali bo prepovedala uvoz iz naselbin, Izraelu prenehala prodajati orožje, ali uvedla drugačne sankcije zoper Izrael. Odgovorili so nam le, da ima Slovenija "interes ohraniti dobre politične in prijateljske odnose z Izraelom ter sodelovanje na vseh področjih vzajemnega interesa, kot sta na primer gospodarstvo in znanost." Kot so še dodali, bo Slovenija "v dialogu enako kot doslej poudarjala vzpostavitev trajnega in pravičnega miru v regiji ter pomen spoštovanja mednarodnega prava."

Sta dve državi še mogoči ali je čas za nov koncept?
Kot je opozoril Šterbenc, je Izrael naselbine na zasedenih ozemljih razporedil z namenom preprečevanja vzpostavitve funkcionalne palestinske države. Da so naselbine "ovira miru in ogrožajo rešitev v obliki dveh držav", opozarja celo Evropska komisija. Zaradi obsega izraelskega infrastrukturnega posega na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu ter številčnosti izraelskih naseljencev je vse več glasov, ki trdijo, da je rešitev v obliki dveh držav že leta neuresničljiva.

"Povsem vseeno je, ali se s to rešitvijo strinjamo ali ne. Ni več prostora za palestinsko državo. Mednarodna skupnost nima volje, da bi Izrael izgnala s teh ozemelj. EU je potreboval leta samo za označevanje izdelkov iz naselbin, kaj šele da bi odstranil mesta naseljencev. To se ne bo zgodilo. Zato prenehajmo govoriti o tej možnosti," je v intervjuju za MMC leta 2016 dejal ameriško-izraelski antropolog in aktivist Jeff Halper. "Kje so bila priznanja, ko je možnost za dve državi še obstajala? Zdaj je vse le simbolično. Priznanju namreč nič ne sledi. Izrael je še vedno prisoten na teh ozemljih in še vedno lahko gradi naselbine. Zadnje, kar Palestinci zdaj potrebujejo, je nekakšna kruta šala, ki jo priznanje predstavlja," je dejal.

Kot alternativno možnost rešitvi v obliki dveh držav se že nekaj let vse bolj omenja rešitev v obliki ene države na ozemlju Izraela in palestinskih ozemelj, v kateri bi imeli vsi njeni prebivalci enake državljanske pravice. A za to bi bili potrebni "desionizacija in demokratizacija Izraela, kjer bodo morali ljudje sprejeti, da si vsi prebivalci zaslužijo pravice ne glede na to, ali so judje ali ne," je opozoril Abunimah. Trenutno "Izrael na to ni pripravljen", pravi generalni direktor Al Haka Džabarin, ki pa dodaja, da "Palestinci ne bi imeli težav z idejo ene demokratične države". Ključna je oznaka "demokratična", saj po mnenju nekaterih ena država na celotnem ozemlju praktično že obstaja. "Na vsem ozemlju od Sredozemskega morja do reke Jordan je le ena učinkovita oblast, uporablja se le ena valuta. Tako v Gazi kot v Hebronu in Tel Avivu se uporablja izraelski šekel. Samo ena vojska je, samo ena mreža avtocest, samo eno električno omrežje, samo en vodovodni sistem. Ena država je," meni Halper.

Ne glede na obliko poskusov reševanja izraelsko-palestinskega vprašanja, pa je vsem njegovim fazam skupno predvsem neukrepanje mednarodne skupnosti oziroma njena podpora izraelski okupaciji. "Izrael nadaljuje s svojo okupacijo, jo poglablja, vsi pa samo čakajo. Na kaj?," sprašuje Džabarin in dodaja: "Slovenija je sicer majhna država, a je lahko vodilna pri zaščiti načel mednarodnega prava, vrednot demokracije in pravičnosti".