Jovanka Budisavljević Broz, rojena 7. decembra 1924 v Liki na Hrvaškem, je bila narodna junakinja. Ker je nosilka partizanske spomenice v 2. svetovni vojni, jo bodo v soboto v Beogradu pokopali z vojaškimi častmi. Z govorom se ji bo priklonil srbski premier Ivica Dačić, ki ji je pred štirimi leti, kot notranji minister, izročil potni list, ki ga sicer ni nikoli uporabila. Organizacijski odbor za pogreb vodi minister Rasim Ljajić, ki ji je leta 2005 prvi priskočil na pomoč, saj so se o vili na Užiški ulici, v kateri je živela, na široko razpisali mediji. Zlato kletko, v kateri je živela od Titove smrti, je leta močil dež. Do danes. V bolnišnici, urgenci kliničnega centra, so ji, preden je padla v globoko nezavest, ponudili, da vilo na Dedinjah zaradi nujne obnove začasno zapusti in se preseli v drug državni objekt. Ponudbo je menda zavrnila, v vsakem primeru je prišla prepozno.

Javno mnenje je Jovanki naklonjeno. Po medijskem poročanju, pa kakršno koli je že bilo - za mnoge šakalsko -, so se številni zamislili. Obiskovalci Hiše cvetja, kjer bo pokopana v neposredni bližini dolgoletnega moža in dosmrtnega jugoslovanskega voditelja Josipa Broza - Tita, so enotni - tako je prav.

Junija in julija letos je srbski časnik Blic objavil življenjsko izpoved Jovanke Broz, izpod peresa Žarka Jokanovića. V domnevni izpovedi se je Jovanka spomnila selitve iz Belega dvora, ki ga je delila s pokojnim Titom. Samo dva meseca po njegovi smrti so jo namreč od tam prisilno izselili. V Jokanovićevih spominih med drugim pravi: "Nihče me ni poslušal, gledali so me kot smrdljiv sir, nihče me ni niti opazil. Za njih je bilo pomembno edino to, da ne prisostvujem popisu lastnine, da so tako lahko pokradli, kar se je pokrasti dalo. Sama sem vizualni tip, dobro sem si zapomnila, kaj vse je bilo v hiši. Dobro se spomnim vseh stvari, ki so mi jih ukradli."

In tudi: "Slovenec Sergej Krajger mi je ukazal, naj se izselim, drugi Slovenec, Ivan Dolničar, je junaško zaplenil moje obleke kot nekakšen vojni plen. Za vsem tem mučenjem in poniževanjem pa je stal tretji Slovenec, Stane Dolanc." Jovankine obleke so menda razparali, saj so iskali mikrofilme.

Kaj natanko se je dogajalo leta 1980, verjetno ne bomo vedeli nikoli. Dejstvo pa je, da je takratna Socialistična federativna republika Jugoslavija po teh dogodkih obstajala še desetletje. In da ni storila nič. No, v tem času, dva meseca po Titovi smrti, je sprejela t. i. zakon Lex Jovanka, po katerem je celotna lastnina Josipa Broza pripadla državi, nam, njegovim naslednikom. Jovanka pa je ostala brez vsega. Brez lastnine, brez osebnih dokumentov, pa tudi brez družinske pokojnine po pokojnem možu, saj so naši nekdanji skupni oblastniki trdili, da Tito ni nikoli prejemal plače. Dolgoletni Jovankin odvetnik Toma Fila trdi, da to ni res, saj je menda od plače Tito plačeval celo alimentacijo. Toma Fila, ki je v njenem zapuščinskem sporu najprej skupaj z očetom, pozneje pa sam vodil boj z državo, je po 20 letih ovrgel neustavni sklep nekdanje skupne države o nacionalizaciji Titove lastnine. Dokaz neustavnosti je Titov zakon v dveh točkah. Prva pravi, da nihče ne sme prejemati dragih daril, druga pa, da to ne velja zanj in da so tako pridobljeni predmeti njegova osebna lastnina. In Tito in Jovanka sta med drugim prejela po proizvod vsakega izdelka v nekdanji Jugoslaviji.

Volje, da bi Jovanka in drugi Titovi zakoniti nasledniki dejansko dedovali, ni bilo niti v času Miloševićevega režima niti po demokratičnih spremembah v Srbiji. Šele lani je bila obnovljena zapuščinska razprava. Letos pa odprt t. i. Titov sef, deponiran pri Narodni banki Jugoslavije, zdaj Srbije. V petek so Titovi nasledniki dobili spisek predmetov v sefu, Titove lastnine v njem menda ni bilo, bile pa so dragocenosti nekdanje kraljevske družine Karađorđevićev.

Čeprav so posnetki in fotografije, ki so nam ostali kot zgodovinski spomin, lepi, skorajda kičasti, saj nekdanjo prvo damo Jugoslavije predstavljajo na svetovnih popotovanjih s Titom, je njen zadnji, precej dolg del življenja, še vedno skrivnosten, predvsem pa, po človeški plati, vreden vsega obsojanja. Jovanka Broz ni bila lahka oseba, pravi Toma Fila, bila pa je borka - do zadnjega diha. Tudi s preostalimi Titovimi nasledniki je pretrgala vsakršne stike. Zakaj? Tako se je menda odločila. Titov vnuk Joška Broz se je spominja kot tople in prijazne, pravi, da ga je nekoč skupaj z dedom vzgajala. Vseeno je ni videl vse od Titove smrti. Jovanka Broz Tita ni videvala že tri leta pred njegovo smrtjo, čeprav sta si delila Karađorđevićev Beli dvor. Razen enkrat. Sodelavci so menda Tita prepričali, da je vohunka. Sama je v Jokanovićevih spominih domnevno trdila, da se ji je Tito odrekel zaradi ljubezni - da bi ji rešil življenje. Je vedela preveč? Je Jokanoviću ali komu drugemu res zaupala svojo življenjsko zgodbo? Se jo da kakor koli preveriti?

Toma Fila se spominja, da ji je na svojem domu, kamor je celo prihajala, predstavil ponudbo neke frankfurtske založniške hiše za objavo njene biografije. Pravi, da so ga le pet minut po njunem pogovoru poklicali iz Udbe in se pozanimali, ali misli resno. "Nisem mislil resno, nisem bil nor, to bi še mene takrat stalo glave," pravi. Predlagal pa ji je, da svoje spomine zaupa kateremu izmed svojih sorodnikov. Ali je to storila, bomo morda še izvedeli.

Če so Jovanko že pozabile vse države, v katerih je živela, po SFRJ še ZRJ, pa Državna skupnost Srbije in Črne gore in nazadnje še Srbija, se želijo od nje vsaj zdaj v Beogradu posloviti dostojanstveno. Grobnice si s Titom ne bo delila, saj je nagrobna plošča pretežka in bi morali za to celo odstraniti streho. Bo pa svoj zadnji počitek našla blizu. Del odgovornosti za pogrebne slovesnosti je prevzelo srbsko zunanje ministrstvo, saj srbske oblasti pričakujejo, da se bodo od Jovanke Broz poslovili tudi ali pa vsaj predstavniki vseh drugih nekdanjih republik Jugoslavije. In se tako poklonili skupni zgodovini. Če ne bo tako, pa se ne bojijo, da tega ne bodo storili nekateri prebivalci zdajšnjih držav. Zato bo v soboto po uradni pogrebni slovesnosti ob novem grobu v Hiši cvetja organiziran mimohod.