Treba je preprečiti zaostritev vojne, da se napetosti v Libiji ne bi končali s humanitarno nočno moro …

Kaj se je zgodilo, da se je Libija znova znašla na naslovnicah svetovnih medijev, saj Gadafija, njegovih varnostnic in kamel ter šotorov v puščavi že dolgo ni več? Do "včeraj" tamkajšnja državljanska vojna kot da ni obstajala, "danes" o njej razpravljajo evropski zunanji ministri. Obujajo celo tako imenovano operacijo Sofija, s katero naj bi po morju in po zraku preprečili dotok orožja v Libijo.

Zaradi reševanja prebežnikov na morju, ki so jih izkrcavali v "Salvinijevi" Italiji, je bila operacija marca lani močno okrnjena, prekinjen je bil nadzor z ladjami, ta je ostal le v zraku. Celo Slovenija je v obnovljeni operaciji pripravljena sodelovati, po besedah slovenskega šefa diplomacije Cerarja je naša država prepoznana kot zanesljiva in verodostojna partnerica!

Francoski predsednik Macron dramatično svari pred tujimi vojaškimi silami v Libiji, saj bi lahko to le še zaostrilo konflikt! Hm, čigavi lovci so leta 2011 napadli Gadafija? Francoski in britanski! Obama si ni hotel z vojno mazati rok, a z rušilcem pred libijsko obalo je vseeno držal vrečo in oslepil libijsko, sicer predpotopno, protiletalsko obrambo …

Skoraj deset let pozneje v evropskih prestolnicah dozoreva spoznanje, da Gadafijeva likvidacija v Libiji ni prinesla trajne rešitve. Obstoj vlade v Tripoliju, četudi je mednarodno priznana in z blagoslovom evropskih prestolnic, ni več nekaj samo po sebi umevnega; kontingent turških vojakov v Tripoliju, ki ji je prišel na pomoč, je v že sicer zapleteni enačbi samo nova neznanka.

Obveščevalni podatki so neizprosni, čez libijsko puščavo "pronica" orožje, ki ga klanski poglavarji ne kupujejo samo za vojaške parade in slavja ob porokah. Generali politike opozarjajo, krhko ravnotežje v Libiji je nevarno porušeno, na obzorju, natančneje na obrobju Tripolija, se pripravlja vojna, najboljši dokaz za to, volje za pogajanja hitro zmanjkuje.

Uporniški general Kalifa Haftar, ki ga zalaga, najbrž ne samo z besedami, ruski predsednik Putin lahko strmoglavi vlado premierja Fajeza Al Saradža, pa če je ta mednarodno priznana ali ne. Če se ta sesuje, lahko čez Sredozemlje pljuskne nov, še večji val prebežnikov iz Afrike, naftovodi libijske nafte lahko čez noč presahnejo; če meje za prebežnike znova odpre tudi Erdogan, se bi Unija zelo kmalu znašla v novem vrtincu begunske krize.

Libijska kriza seveda ni od včeraj, če o njej ne poročata New York Times in Reuters, še ne pomeni, da libijski ljudje brez Gadafija ‒ da se razumemo, Gadafi je bil vse prej kot angel ‒ živijo v miru, slogi in blagostanju … Francoski predsednik Sarkozy ter britanski premier Cameron, glavna protagonista obračuna z Gadafijem leta 2011, sta že leta politični trupli. A v Rusiji so bili voditelji vedno bolj dolgoživi, pa naj gre za carje, generalne sekretarje politbirojev ali predsednike … Putin je politično še kako živ in ni skrivnost: Putin ne pozablja in še manj odpušča!

Za Putina je bila Libija še ena, več kot poučna lekcija nove, za Rusijo ponižujoče realnosti mednarodnih odnosov po koncu hladne vojne. Kot nekoč Gorbačov, ki mu je George Bush starejši leta 1989 na vrhu na Malti "dal predsednikovo besedo!", da se NATO ne bo širil na vzhod, tako je Putin pred dobrim desetletjem verjel, morda bolje, je moral verjeti, da je v Libiji treba nekaj storiti, sicer se bo "nori" Gadafi res znesel nad svojimi "vstajniki, ki jih je dvignila plima arabske pomladi".

Besedilo resolucije Varnostnega sveta številka 1973 o Libiji leta 2011 je dolgočasno, a prekleto pomembno branje do zadnje pike in vejice. Z njo naj bi Združeni narodi preprečili genocid ruandskih razsežnosti, s katerim je odkrito, pred kamerami grozil Gadafi. A v dramaturgiji sprejemanja resolucije v New Yorku je bistven podatek, da se ob glasovanju o dokumentu ruski veleposlanik pri svetovni organizaciji Vitalij Čurkin ni oglasil.

Ruskega veta ni bilo in zato je resolucija "meso postala", francoski in britanski lovci pa so nemudoma poleteli; z mandatom ali pod krinko mirovne operacije Združenih narodov, če hočete, je končno nastopil čas poravnave desetletnih računov nekdanjih gospodarjev z libijskim voditeljem; in teh se je v desetletjih nabralo veliko, čeprav je Gadafijev klan nosil denar v londonske banke, njegovi sinovi pa so se zabavali v pariških nočnih klubih … Končno so lahko v Parizu, Londonu in Washingtonu predrli gnojno bulo in Gadafi je končal ustreljen kot stekel pes v obcestni kanalizacijski cevi v Sirti, nedaleč od Tripolija.

Še danes ni dokončnega odgovora, zakaj je Putin prižgal zeleno luč za scenarij, ki je odnesel Gadafija. Je resnično hotel preprečiti njegov zagotovo titovsko neizprosen obračun z uporniki, je imel samo slabe obveščevalne podatke o dejanskih razmerah v Libiji, ali pa je, kot nekoč Gorbačov Bushu, samo preveč zaupal Obamovi "predsednikovi besedi"? Ta je post festum poskušal zrelativizirati ameriško vlogo v operaciji češ, da so levji delež dela opravili Francozi in Britanci in da je vse skupaj pravzaprav zakuhal Sarkozy s svojim napoleonovskim kompleksom.

Za Putina je bil obračun z Gadafijem in ustoličenje marionetne vlade v Tripoliju, nekoč so rekli prinesli so jo na konicah bajonetov, strateška napaka, ki si je v Siriji ni dovolil. Gadafijev konec v Libijo ni prinesel miru, Francozi in Britanci niso nikoli dokončali začetega dela; Obama z Libijo ni hotel imeti opravka, ko so mu v Bengaziju ubili veleposlanika, ni hotel zanjo niti slišati, danes hoče za vojno na francosko-italijanskem dvorišču še veliko veliko manj slišati Trump.

Uporniški general Kalifa Haftar, ki trka na vrata Tripolija, naj bi poravnal Putinove račune izpred desetih let. Če mu uspe, bo državi zavladal nov močni človek. Ne bo se sicer pisal Gadafi, bo pa praktično potrdil cinično opazko ameriškega poznavalca ob izbruhu arabske pomladi, češ da sta v arabskem svetu realno mogoči le dve politični ureditvi: diktatura ali vojaška diktatura! Ugotovitev, do katere sicer lahko imamo intelektualen pomislek in prav je tako, in hkrati novo potrdilo, da je pravzaprav napaka, če življenje teče tako kot v univerzitetnih učbenikih!