Toda ali je to vznikanje novih strank in spontano navdušenje zanje tudi že znak večje demokratičnosti? Tris strank Bratuškove, Šoltesa in Cerarja povezuje odsotnost programov in minule politike, po katerih bi jih lahko sodili. Zanje velja pravilo – stranka, to sem jaz. Ali to pomeni premik v slovenski mentaliteti, ko volivci začenjajo iskati vodjo? Mar torej voditelj postaja pomembnejši od demokracije?

Parlamentarna demokracija je sicer formalno precej dolgočasna reč. Na oblasti se izmenjuje nekaj strank, te, ki so vladale, padejo v opozicijo, in opozicijske prevzemajo oblast. A prav ta sistem je najbolj pregleden. Državljani opazujejo delovanje vlade, če so z njo zadovoljni, ji bodo še enkrat dali glas, če ne, bodo dali priložnost njihovim nasprotnikom v opoziciji. Toda ta temeljni princip je v Sloveniji izginil v zadnjem desetletju. Posledica je tudi fenomen vzpona priljubljenosti novega voditelja Dejana Židana. Mediji z njim objavljajo drug za drugim afirmativne intervjuje, on pa si priljubljenost gradi na prijaznosti in povabilih na kavo svojih političnih antagonistov. Stranka SD je ostala do pičice ista, le polemičnega voditelja Igorja Lukšiča je zamenjala z govorcem bolj mile retorike. Mediji pa so že fascinirani, kot da se je pred njimi pojavila preobražena stranka upanja.
A kaj pravzaprav povzročajo te velike levitve strank? Naenkrat javni diskurz pozablja na realno vlado, tako zavezništvo Alenke Bratušek kot Židanov SD, kot da nimata nič opraviti z delovanjem vlade, ki jo v resnici še vedno vodita.
Skratka, politika novih ni odgovor na politično realnost, ampak marketinška tekma, v kateri stranke pripovedujejo, da so zgolj zaradi novih obrazov postale povsem drugačna vsebina. Da je v tem nekaj patološkega, pokaže že pogled na omenjeno Delovo anketo. Medtem ko je Šoltesova Verjamem pred nekaj tedni na volitvah nabrala več kot 10 odstotkov glasov, je zadnja anketa sploh več ne zazna. Instantstranke so očitno hitro pokvarljiva roba.