Kaj naj odgovorim moskovskemu kolegu? Da nekateri delajo naprej in čakajo na uradno stališče Moskve, kot da besede Vladimirja Putina in Alekseja Millerja ne bi bile dovolj? Škode ne bo, ponavljajo predvsem tisti, ki so ves čas prisegali na prednosti projekta, v katerega bi bila vključena Slovenija. Dokler je bila. Uradno je bila pravzaprav do konca, kot so zatrjevali v Moskvi, čeprav je bil ta status po spomladanskem povratnem manevru Avstrije vprašljiv. Vsi drugi slovenski "oblikovalci mnenja" pa so odpoved "tako ali tako pričakovali". Neverjetno, še ne tako daleč nazaj sem bil bolj ali manj osamljeni skeptik, zdaj pa se je karavana tuleč zagnala naprej …

Da razčistimo že na začetku: moja skepsa ni bila povezana z negativnim odnosom do projekta kot takšnega. Nimam razloga, da bi dvomil, da bi projekt Sloveniji koristil. Verjetno manj od pričakovanj, lahko pa tudi bolj. O izvedbi sem dvomil zaradi političnega projekta – gradnje cevi samo zato, da bi se izognili Ukrajini –, ki so ga skušali le ekonomsko zamaskirati. Zaradi žongliranja s cenami, z določanjem kapacitet, s ciljnimi in tranzitnimi državami. In z zakonodajo. Ki ima svoj namen. Če se tako zelo zavzemamo za pravno državo in EU kot povezavo vrednot, ne bi bilo logično, da bi si v tem primeru za cilj postavili oblikovanje zakonskih izjem. Toliko bolj, ker tudi kopenski podaljšek Severnega toka zaradi kazni Evropske komisije kot posledice neskladnosti s tretjim svežnjem evropske energetske zakonodaje ne deluje v polnem obsegu. Bi si želeli takšno cev tudi v naši regiji? "Če bodo zgradili Južni tok, bo to zame znamenje, da Evropska unija umira. To bo namreč pomenilo propad velikega dela evropske energetske zakonodaje. Tega, kar je Unija začela graditi leta 1998, ko se je pojavil prvi sveženj energetske zakonodaje, pa do danes. Vse to bo na neki način izgubilo smisel. Južni tok, zgrajen na način, kot ga hoče Rusija, ruši to zakonodajo. In obratno, če bo Uniji uspelo oblikovati enotni glas, bo to pomenilo, da je uspeh mogoč," mi je pred kratkim dejal Mihail Gončar, predsednik Centra za globalne študije Strategija XXI iz Kijeva. Če je to res, bi bilo bolje, da bi to povedali odgovorni iz EU-ja. Jasno, artikulirano. Zdaj, ko je spet nedvoumno spregovoril ruski predsednik, se Bruslju sploh ne bo treba izrekati. Namesto njega je delo (spet) opravila Moskva.

Rusija je imela za to dober razlog. Pa ne uradno navedenega, namreč težav z Bolgarijo, ki je ustavila projekt. Sofija je seveda ravnala po navodilih ali ukazih, kakor želite, Bruslja. Kar pomeni samo, da bi ravnala drugače, če bi se razlikovali ukazi sami. Za Bolgarijo je odpoved sodelovanja z Rusijo globlja nesreča. Podobna srbski. Tudi tam politično-historična mitologija igra svojo vlogo. Ne glede na to, kaj priznava uradna politika. Predsednik Putin je zgovorno opozoril tudi na problematiko suverenosti evropske članice Bolgarije. Upravičeno, čeprav se suverenost druge udeleženke projekta, Madžarske, ni obrestovala. Madžarska je prejšnji mesec celo zakonodajno pospešila gradnjo Južnega toka in tudi v tem pogledu se premier Viktor Orban ni oziral na Bruselj. A je ostal brez cevi. Južni tok je namreč igra velikih. Tudi Ukrajina, ki ohranja vlogo najpomembnejše tranzitne države, je v tem primeru le "kolateralna" etapna zmagovalka.

Nasprotniki evropsko-ruskega ali, natančneje, nemško-ruskega strateškega povezovanja si lahko manejo roke. Ukrajina, ne glede na njene legitimne ambicije oblikovati strateške naveze, kakršne želi sama, je uspešno razbila možnost tesnejših povezav EU-ja in Rusije. Pravzaprav je bila samo sklepni dejavnik, razbijalnih elementov je bilo predtem že nič koliko. Tudi že slišana opozorila o preusmerjanju ruskih energentov na Kitajsko in zdaj v Turčijo – mimogrede, krepitev plinovoda Modri tok je bila možnost, ki se je nakazovala že pred leti, če bi šlo z Južnim kaj narobe – ne podajo popolne slike. Argument, da sem skeptičen do uresničitve zaradi politične narave projekta, bi v drugačnih okoliščinah igral proti meni. Prav njegova političnost bi Rusijo lahko privedla do tega, da bi šla z glavo skozi zid. Če ne bi bilo krize. In sankcij. Tako pa cene nafte padajo, nanje so vezane cene plina, poraba slednjega v EU-ju se niža, evro je vreden rekordnih 67 rubljev, inflacija raste, rusko gospodarsko ministrstvo pa je napoved rasti za prihodnje leto znižalo na 0,8 odstotka. Rusija se tako sooča s trenutkom, ko mora z denarjem ravnati skrajno pazljivo. Po neuradnih namigih naj bi ga imela dovolj za dve leti. Nato se lahko začnejo dejanske težave. Še zmeraj bolje kot marsikatera druga država na svetu, boste rekli. Pa vendar: za Južni tok, okrog korita katerega se je prerival lep del ruske energetske in gradbene elite, oligarhična brata Rotenberga pa naj bi bila že odrinjena, kar kaže na nezanemarljive notranje težave vrhuške, je Rusija že porabila pet milijard evrov. Preostalih približno 20 milijard, če naj bi projekt na koncu stal med 25 in 30 milijard evrov, je bolj smiselno preusmeriti drugam. Na Kitajsko? Notorični kritik Kremlja iz emigracije, razvpiti politik iz 90., Alfred Koh se cinično sprašuje, kaj se bo zgodilo, če bo plinovod Moč Sibirije doživel isto usodo in bodo Kitajci na koncu dejali: "Najlepša hvala, z vašo pomočjo smo zbili cene turkmenistanskega plina, zdaj nam razmere ustrezajo, povečanja količin z vaše strani pa ne potrebujemo. Pravzaprav ga nikoli nismo potrebovali, ampak vi ste tako žalostno prosili, naj podpišemo memorandum …"

Skratka, ni malo mnenj, prepričanih, da skuša Putin z odpovedjo Južnega toka poraz maskirati v zmago. Nam to bore malo pomaga. Ostajamo na "južni razvojni progi". Brez konceptov in pametni pretežno po bitki. Zavistno tehtamo naklonjenost novega – slovaškega – komisarja za energetiko Maroša Šefčoviča t. i. Južnemu koridorju. Ki bo le oplazil Slovenijo, če bo zgrajen krški plinski terminal. In lahko se bomo vključili v morebitni novi val razprav o tržaškem terminalu. Kot bolj ali manj zunanja akterka. Ne samo "južna pruga", ampak tudi "južna tuga", torej.