Andreja Stoparja ni treba podrobno predstavljati, saj so njegova poročanja v osmih letih, ki jih je preživel v Rusiji, zagotovo dosegla vse, ki jih dogajanje v Rusiji in njeni okolici vsaj malo zanima. Zdaj je že leto dni v Sloveniji, še vedno zavezan radiu, tako da je napeto dogajanje v Ukrajini od konca preteklega leta dalje spremljal od doma, a zato z nič manjšim zanimanjem in zanosom. V tem času je izdal knjigo, Pax Putina, kjer je skušal preko svojih zapisov, radijskih poročanj in kolumn bralcu predstaviti Rusijo, njen ustroj, način vladanja predsednika Vladimirja Putina in hkrati pojasniti, kaj je pripeljalo do razmer, ki smo jim danes priča v Ukrajini.

Knjiga je bila iztočnica za najin pogovor, kjer sva govorila o Rusiji, Ukrajini in še o marsičem vmes, in ura in pol je minila, kot bi mignil. Pronicljiv sogovornik z izjemnim zgodovinskim ozadjem Rusije ne dojema več kot svoje države, jo pa spoštuje, razume in seveda tudi pogreša. In je kritičen do marsikatere njene poteze. Več pa si preberite v spodnjem intervjuju.

Začniva na začetku, pri vaši knjigi. V uvodu ste zapisali, da je pri Rusiji najpomembneje, da jo človek razume na svoj način. V osmih letih ste jo odlično spoznali, a ste zapisali tudi, da se pogosto z njo niste mogli strinjati. Zakaj?
Mislim, da je za človeka, ki prihaja iz Slovenije, ki je v v primerjavi z Rusijo še vedno zahodna država, rusko okolje precej specifično. Vrednote, odnos do državne hierarhije, razumevanje, kakšna naj bo vloga države in kakšna vloga državljana – v tem pogledu je Rusija drugačna. Za človeka, ki izhaja iz našega kulturnega kroga, se je včasih z njo težko sprijazniti ali jo sprejeti. Rusija je lahko izjemno očarljiva, je zanimiva in večplastna, zato jo je treba dolgo spoznavati in se z njo ukvarjati, da jo razumeš. Se pa zmeraj znova zgodi, da se s kakšno stvarjo ne moreš strinjati. Tuja okolja skušam predvsem razumeti, saj je manj pomembno, ali se strinjam ali ne, ker ne gre za mojo domovino. Ampak če sodimo o nečem, je to dobro najprej poznati.

Razumete pa jo?
Mislim, da jo razumem. Čeprav si zlahka predstavljam, da se veliko kritikov mojega načina razmišljanja ne bi strinjalo z mano. Ampak v tem, kar počnem, zmeraj pozivam k poskusu razumevanja Rusije. Ne pa da bi se apriori strinjali ali ne strinjali s tem, kar Rusija počne.

Vaša knjiga se osredotoča predvsem na politiko, a vseeno lahko beremo tudi o vsakodnevnem življenju, vanjo ste vključili refleksije družbenega in kulturnega življenja v Rusiji. Kako težko je bilo izbrati besedila in omejiti osem let življenja in dela na nekaj več kot 200 strani?
Knjiga oz. izbor za knjigo je nastajal dalj časa. Z založbo sem se začel pogovarjati že lani, potem pa so se začeli vrstiti dogodki v Ukrajini, zato sem izbor popolnoma spremenil in ga podredil ukrajinskemu vektorju. Sem pa želel ohraniti kronologijo, konsistenco, oblikovati rdečo nit v obliki glavne ruske linije, ki se prepleta z ukrajinsko. Naslov knjige je povezan s tem. Pax Putina po analogiji s Pax Americana ali Pax Romana (še v času rimskega imperija), kar pomeni oblikovanje vplivnega območja, predstavlja nekaj, k čemur je ves čas stremela politika Vladimirja Putina. A tega vplivnega območja brez Ukrajine tako rekoč ne more biti, zato se zdi izbor prepleta ukrajinske teme, Putinovih ambicij in načina, kako se je ta politika v teh letih razvijala, posrečen.

Na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige ste dejali, da je Rusija zdaj popolnoma druga država, čisto drugačna od tega, kar piše v knjigi, in da se zadeve spreminjajo tako hitro, da tega nismo pričakovali. Vem, da ne želite delati nobenih sklepov in odgovarjati na vprašanja, kaj bo prinesla prihodnost, ampak me vseeno zanima, kako vi vidite nadaljnjo pot Rusije?
To, o čemer pišem v knjigi, se je očitno moralo zgoditi, da je Rusija postala takšna, kot je. Rusija se je v zadnjem letu zelo spremenila. Videti je, da je Ukrajina potrebovala vojno, da se je poenotila, a jo je očitno potrebovala tudi Rusija. Ta sicer ni tako razcepljena, kot je Ukrajina, čeprav so tudi v Rusiji regije zelo različno razvite in s tako različnimi interesi, da je ta enotnost včasih bolj navidezna kot dejanska. Rusija je potrebovala mobilizacijo javnega mnenja. Vsaj zdi se, da so v Kremlju presodili, da to potrebujejo. Tako poenotenega ruskega javnega mnenja, kot sta ga povzročila aneksija Krima in dogajanje na vzhodu Ukrajine, ne pomnim.

Tudi predsednik Putin ima 80-odstotno podporo med prebivalci.
Da, in celo več. Putin je vedno imel visoko podporo. Ampak na ta fenomen ne smemo gledati z evropskimi očmi. Pri nas državniki običajno ne uživajo tolikšne podpore, pa to ne ogroža njihove legitimnosti. V Rusiji pa, recimo, še 60-odstotna podpora ne velja za popolnoma prepričljivo. Tako bi lahko razumeli Putinovo potrebo po mobilizaciji podpore.

Pred kratkim je v Moskvi potekal pohod za mir, po daljšem času prve zares množične demonstracije. V zadnjem letu bi si jih zelo težko predstavljali, ker se je večina tako zelo poenotila v odnosu do ruske politike.Tudi številni privrženci opozicije se zdaj strinjajo s kremeljsko politiko, vsaj deloma. Ljudje dejansko verjamejo, da je Zahod zelo konkretno in organizirano naperjen proti njim. V geopolitičnem pogledu res tako kaže. Težko bi zanikali vlogo, ki jo igra Zahod v ukrajinski krizi, in željo vsaj dela, verjetno večine Ukrajincev, da postanejo del Zahoda. Čeprav, to je vendarle treba poudariti, Ukrajino k temu ženejo predvsem njeni notranji motivi, ne pa razmerje sil. Če se ozremo na Ukrajino, zadeva postane popolnoma drugačna, kot če gledamo na globalni spopad, kjer bi se morda lahko strinjali s scenarijem, da je bila Rusija izzvana in se samo brani. Ampak v Ukrajini živi 46 milijonov ljudi. To je po površini največja evropska država in ne moremo je pozabiti in je potisniti pod preprogo zgolj geopolitičnega spopada. Kar vidim v javni razpravi, je z ene strani silno idealiziranje zgodovinske demokratizacijske vloge Zahoda, na drugi strani pa glasno pozicijo ljudi, ki so zelo razočarani z zahodno politiko in iščejo neki "neameriški" pol, ki naj bi bil protiimperialističen. In potem se, dovolj absurdno, zatekajo k drugemu imperialističnemu polu. Rusija je po svojem ustroju imperij, ki bo, če bo presodil, da je to v njegovem interesu, povozil vse, kar mu stoji na poti. Če bo v danem trenutku to zmogel. Rusija je v zgodovini to že dokazala. Čeprav, pravi odgovor na vaše vprašanje po mojem mnenju leži predvsem v polju gospodarskih in socialnih težav Rusije. Pozornost javnosti je ves čas treba usmerjati na druga področja.

V knjigi ste zapisali tudi, da se država, kot je Rusija, ki je v svojem bistvu imperij, nikoli ne bo sprijaznila z marginalizacijo svoje vloge v svetu. Pa je svet na to rusko odločnost pripravljen, se zaveda te grožnje?
Zahod se tega očitno zaveda, a na to ni pripravljen. Položaj, ki bi se v tem primeru zdel moder, je položaj šahovskih partij, ko mora igralec razmišljati nekaj korakov naprej. Zahod pa očitno ni takšen igralec šaha, saj ni predvidel ustreznega scenarija. Ko je bila Rusija zlomljena in se je v 90. letih spoprijemala z gospodarskimi, socialnimi in političnimi težavami, so se do nje obnašali kot do svetovne poraženke, jo poniževali in skušali na njej zaslužiti. Nihče ni razmišljal, kaj se bo zgodilo, ko se bo država konsolidirala. A za okolje s tolikšnimi naravnimi in človeškimi viri je konsolidacija neizogibna. Ne mislim na vojaško pripravljenost Zahoda. V tem pogledu ni naivnosti. Govorim o tem, da če bi od začetka razvijali resnično partnerske odnose, se zdaj ne bi znašli v tolikšni konfrontaciji. Danes obstajajo koalicije zelo različnih držav, ampak te pripravljenosti nismo videli in zdaj žanjemo posledice te kratkovidne politike.

Rusija pa se krepi, se širi, ne nujno v vojaškem smislu, utrjuje svoj vpliv na območju nekdanje Sovjetske zveze, širi se proti Aziji, sodeluje s Kitajsko. Gre tu predvsem za nasprotovanje ZDA oz. zahodni politiki?
Nasprotovanja ne bi postavil v prvo vrsto. Dejstvo je, da hoče Rusija obvladati svojo interesno sfero, kar pomeni predvsem postsovjetsko prostranstvo. Zato je njena politika v srednji Aziji takšna, kot je. Zato se do Zakavkazja obnaša tako, kot se. Zato so težave v Ukrajini. Od tukaj izvira strah baltskih držav, kjer se večinsko prebivalstvo boji ruskega vpliva in kjer ostajajo napetosti z ruskimi manjšinami. Rusijo je treba razumeti kot imperij, ki se širi in iz tega črpa svojo moč. Koliko to trči ob interese Zahoda, pa je drugo vprašanje. Konflikt interesov obstaja že stoletja. Razmerje sil pa se ves čas spreminja, odvisno od tega, kdo je v danem trenutku močnejši, kdo zna bolj strateško razmišljati in speljati razvoj dogodkov v želeno smer.

Kar zadeva sodelovanje s Kitajsko, pa mislim, da je Zahod tukaj naredil največjo napako. S svojo politiko je povezal državi, ki nista združljivi. Razen v gospodarskem pogledu – Rusija je baza surovin, ki jih hitro razvijajoča se Kitajska nujno potrebuje. V političnem in kulturnem pogledu pa sta to dve zelo različni državi. Državi, ki sta v demografskem pogledu popolnoma neenakovredni. Državi, ki bi zaradi razmerja sil na Daljnem vzhodu morali prej konkurirati. Rusija ima izrazite težave s svojim s surovinami zelo bogatim Daljnim vzhodom, kjer pa živi zelo malo ljudi in ga je v strateškem smislu težko zaščititi. Čez mejo pa ima milijardo 300 milijonov ljudi. V gospodarskem in razvojnem pogledu izjemno potentno Kitajsko. Državi morata sodelovati, saj bosta v nasprotnem primeru takoj v konfliktu. Vprašanje pa je, kako naravni zaveznici sta. Rusija je bila v povezovanje prisiljena, Kitajski to ustreza. Nastala je ne še čisto oblikovana, a s plinskimi in drugimi sporazumi utrjena rusko-kitajska zveza, ki je zaradi geografskih razsežnosti in kompaktnega gabarita še dodatno neobvladljiva. Mislim, da s tem Zahod dolgoročno veliko izgublja. To ni bila modra politika.

Kaj pa odnosi z ZDA? V času, ko je bil predsednik Dmitrij Medvedjev, je bilo zaznati poskus otoplitve odnosov z ZDA, z Obamo sta podpisala tudi dogovor o strateškem zmanjševanju jedrskega orožja, s ponovnim prihodom Putina v Kremelj pa so se ti odnosi znova ohladili. Kam to pelje?
To je res. Obdobje Medvedjeva je pomenilo – kot je to poimenovala Hillary Clinton – "ponovni zagon" v odnosih. ZDA so si precej oddahnile ob koncu drugega Putinovega mandata. Prišel je Medvedjev, ki so ga v Rusiji namenoma slikali kot akademskega človeka in liberalnega, mehkega politika. Medvedjev je govoril veliko stvari, ki bi na to lahko namigovale, ampak prav liberalen politik pa ni bil. Pravzaprav je nadaljeval Putinovo politiko, samo z drugačno retoriko. V rusko-ameriških odnosih se je ustvaril videz, da se velesili pogovarjata. Ampak brez posebnega uspeha. Če pogledamo samo razvoj vprašanja ameriškega protiraketnega ščita v srednji in vzhodni Evropi, ta kaže, da ZDA niso bile pripravljene odstopiti od določenih načrtov. Kar bi bila v tem primeru najboljša poteza. Ta projekt je zdaj zamrznjen, zamrznjen pa je bil pod prisilo ruske trmoglavosti. V času dogovarjanja o tem projektu so se odnosi že začeli slabšati, potem pa je spet prišlo do spremembe v Kremlju, vrnil se je Putin in odnosi so se spet spustili na resnično nizko raven.

A moramo biti pošteni, Kremelj je do olimpijskih iger v Sočiju kazal pripravljenost biti všečen Zahodu. Spomnimo se na amnestije konec lanskega leta, izpust Hodorkovskega. Predtem sem bil skorajda prepričan, da tega ne bom dočakal. A ta averzija Zahoda do projekta OI, ko smo iskali vse mogoče negativne konotacije priprav, ni bila na mestu. Nenadoma so se pojavile pravice gejev, pa pravice delavcev na gradbiščih in podobno. Upravičeno, seveda. Ne zagovarjam ruskega načina poslovanja in projekt OI, kolikor je bil veličasten v svoji končni podobi, je bil pošasten v svojem nastajanju. Popolnoma verjamem tudi trditvam o obsegu korupcije. A svet Rusiji ni bil pripravljen priznati zaslug ali uspeha s temi OI. Za Rusijo je bilo to veliko razočaranje. Takoj po koncu OI pa so se dogodki začeli odvijati z bliskovito naglico. Padec Janukoviča, njegov beg, pojav "vljudnih zelenih človečkov" v neoznačenih uniformah na Krimu, referendum, aneksija Krima ... Opazovali smo lahko več vzporednih procesov, ki so kazali na to, da se Rusija zaveda, da se njeno spogledovanje se z Zahodom ni izkazalo kot uspešna taktika.

Zdaj pa so v veljavi še gospodarske sankcije. Rusija je sicer naslonjena na surovinsko bogastvo in na strateške navezave v Aziji, pa si lahko kljub temu privošči dolgotrajno kljubovanje Zahodu?
Zahod je moral nekaj storiti. Če nekomu groziš, je nekaj treba storiti, sicer te druga stran ne bo več jemala resno. Prepričan sem, da na začetku nihče ni verjel, da bodo šle stvari tako daleč. Kot nihče ni pričakoval aneksije, da bo prišlo do takšnih zločinov, kot je požig Doma sindikatov v Odesi, kot je sestrelitev tujega civilnega letala, kot so množična grobišča, ki naj bi jih odkrivali po umiku ukrajinske vojske z vzhoda Ukrajine. To so vojni zločini, in kdor koli jih je zagrešil, uporniška stran ali ukrajinska vojska, bi moral za njih odgovarjati. Pa vendar, do ekonomskih sankcij je prihajalo zelo izbirno, postopoma, Zahod je skušal najti niše, kjer bi bila bolečina zaradi posledic najmanjša. Ruski odgovor je bil zanimiv. Kot zmeraj, asimetričen, kar pomeni, da ne bodo odgovarjali na isti fronti, z istimi ukrepi. In tako se je zgodilo, da so prepovedali uvoz živil. Zato govorijo o omejevanju civilnega zračnega prometa ali prepovedi uvoza tekstilnih izdelkov. Sankcije so vedno palice z dvema koncema, udarijo eno in drugo stran. Rusija ima zaradi tega velike težave, ne sicer zaradi pomanjkanja na policah, to so že nadomestili, imajo pa finančne težave v poslovanju bank, v mednarodnem prostoru, vidimo, da tečaj rublja pada. Vsako oviranje gospodarstva in mednarodne menjave dolgoročno ni vzdržno.

Koliko časa lahko to Rusija zdrži?
Mislim, da kar nekaj časa, a z zelo kvarnimi posledicami. In strah pred tem sili kritike putinovskega režima k ocenam, da to, kar se zdaj dogaja, pomeni konec njegove vladavine. Za sistem v Rusiji je danes nevarno predvsem razpoloženje v elitah. Vprašanje je, kako dolgo bodo elite pripravljene prenašati ovire, koliko časa bodo morali njihovi predstavniki gledati svoja imena na seznamih nezaželenih oseb. Kremelj skuša to nezadovoljstvo omiliti z novim zakonom, ki določa kompenzacijo izgub zaradi tujih sankcij. Tudi posameznim oligarhom. Način vladanja v Rusiji je opredeljen z vertikalo oblasti, z ročnim upravljanjem in s terminom 'suverena demokracija'. To je sistem, ki je odvisen predvsem od enega človeka, v čigar rokah so zgoščena skorajda vsa pooblastila. Pa vendar, ta človek ne more vsega početi sam in se mora pri tem opreti na svoj krog ljudi. Zato je vprašanje, koliko časa lahko elita, ki konsenzualno podpira Kremelj, to konsenzualnost vzdržuje. Razpoke se že kažejo, nedavno tega je bil aretiran in v hišni pripor zaprt eden najbogatejših Rusov, Vladimir Jevtušenkov. Formalno zaradi nepreglednega nakupa naftne družbe Bašneft. V ozadju pa naj bi bili resni spori z enim najtesnejših zaveznikov Putina, Igorjem Sečinom, ki vodi največjo državno naftno družbo Rosneft. Elita se prepira in ti spori so lahko srednjeročno nevarni za obstoj oblasti. Za ljudi je za zdaj poskrbljeno, jezdijo na valu "hura patriotizma", navdušeni, da se je država dvignila in si s Krimom vrnila, kar je bilo "od nekdaj" njeno. To je gorivo, na katerega lahko javno mnenje dobro teče. Ker pa se vsaka zgodba enkrat konča, se lahko konča tudi denarna zgodba, ne glede na to, da gre za energetsko supersilo. Kako naj vemo, da bo cena nafte, proračun v Rusiji je namreč vezan na ceno nafte, enako visoka in da bo proračun še vzdržen? Bližnji vzhod pa je spet v vojni.

Boštjan Videmšek je v svoji kolumni v Delu pred kratkim zapisal: Od Bližnjega vzhoda do Ukrajine je le streljaj. Toliko, kolikor manjka do izbruha tretje svetovne vojne. Se strinjate s to napovedjo?
Izogibam se apokaliptičnim napovedim. Zato bi bil z napovedmi tretje svetovne vojne previden. Obenem pa se lahko vprašamo, kako bi poimenovali okoliščine, v katerih se je znašel svet v tem trenutku. Gledano v zgodovinski perspektivi se vojne pojavno spreminjajo. Pogosta so mnenja, da vojne so in bodo, ampak da bodo malce drugačne. Mogoče ne bodo tako totalno, neposredno prizadele celotnega prebivalstva, kot je to bilo v preteklih svetovnih vojnah. Tudi ekonomske sankcije so vojna, sicer v neki drugi razsežnosti. Je to že del tretje svetovne vojne? Oziroma, kakšna naj bo videti tretja svetovna vojna v času po eni strani izjemnega razvoja oboroževalnih tehnologij in po drugi strani ohranjanja jedrskega orožja kot dejavnika vzpostavljanja ravnovesja? Hkrati, kar je v takem razmerju sil "normalno", pa se pojavljajo fronte na periferiji. Bližnji vzhod je v tem pogledu periferija, poligon. Tudi na vzhodno Ukrajino je mogoče pogledati s tega stališča. Z Videmškom se strinjam, da smo se s tem, kar se dogaja v Ukrajini, približali neki fronti. Konec koncev, med nami je samo Madžarska, ena država, zelo ravna, idealno prehodna. Ukrajina je zelo blizu in vse, kar se dogaja, se dogaja v naši neposredni soseščini. Morda smo nekoliko otopeli zaradi nedavnih vojn v še bolj neposredni soseščini. Otopeli smo tudi zaradi nenehnega ukvarjanja s svojimi težavami.

Kljub vsemu temu pa bi morali biti sposobni razmisleka, kaj nam je v teh razmerah storiti. Ne samo kot Slovenija, ampak kot celotna regija. Poglejte, kako zanimiva je v zadnjem času Slovaška, ki je najbolj proruska članica Evropske unije, a je njihov parlament tako hitro ratificiral pridružitveni sporazum z Ukrajino. Kar daje slutiti, da Slovaška intenzivno razmišlja kje je, kaj je in kaj naj naredi. Skuša pomiriti neposredno sosedo in se hkrati dogovarjati z državo, ki je ključni dejavnik v tej regiji.

Poglejva zdaj še v Ukrajino. Pred začetkom intervjuja ste mi povedali, da nove kolumne o dogajanju v Ukrajini niste napisali toliko časa, ker ste želeli dobiti celosten pogled na dogajanje. Ga zdaj imate, razumete, kaj se v Ukrajini dogaja?
Mislim, da razumem. Želel sem vzpostaviti distanco do obeh okolij, kjer konec koncev poznam toliko ljudi. Ob tem se mi postavlja vprašanje, zakaj je bilo dogajanje od konca novembra sploh potrebno, če je zdaj pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, ki naj bi bil takšna težava, podpisan? Večina Ukrajine je usmerjena proti zahodu, a je nezanemarljiv del prebivalstva še vedno proti temu. Vzhod in zahod Ukrajine se preslabo poznata, saj se ves čas svoje neodvisnosti sploh nista želela spoznati. Razlika med njima je tudi socialna, ne le geografska in jezikovna, kar je zelo nevarno. Prozahodno usmerjeni so ljudje iz osrednjega dela in zahoda Ukrajine, iz prestolnice. Ljudje, ki so običajno bolje izobraženi, bolje plačani. Vzhod pa je delavski, rudarski, slabše izobražen, s socialnimi podporami, upokojenci. Na vzhodu je zaradi zapiranja rudnikov in opuščanja določene proizvodnje tudi ogromno brezposelnih. Bolj preskrbljeni Ukrajinci želijo na Zahod in jih ne zanima, kaj menijo sodržavljani, katerih obzorje poleg domačega ukrajinskega vzhoda seže kvečjemu do bližnje Rusije. Problematična razdelitev, tudi če se uresniči trditev predsednika Porošenka, ki je prepričan, da je Ukrajina zelo konsolidirana, da je tako enotna, kot še nikoli ni bila, da jezik in delitev vzhod-zahod nista več težava. Razumem ukrajinskega predsednika z njegovimi evropskimi ambicijami, razumem željo ljudi, ampak se hkrati bojim, da je Ukrajina v pretežkem ekonomskem in socialnem položaju, s popolnoma nerešenimi vprašanji odnosov z Rusijo, da bi samo podpis nekega pridružitvenega sporazuma, katerega izvajanje je vsaj v njegovem trgovinskem delu zamaknjeno, lahko rešil. To je le kos papirja, morda s simboličnim pomenom, ampak vendarle zgolj papir.

Je Porošenkova napoved, da bo Ukrajina do leta 2020 zaprosila za članstvo v Evropski uniji, sploh realna oz. bo Rusija to dovolila?
Ne, mislim, da bo Rusija do konca nasprotovala tej možnosti, a je tudi o realnosti težko govoriti, saj je vprašanje, kaj bo Ukrajina v tem času lahko naredila. Zdaj ne more postati članica. Zadnji podatki kažejo na katastrofalno sliko ukrajinskega gospodarstva, s katerim se deset mesecev ni ukvarjal praktično nihče. In ne vem, ali lahko z vsemi objektivnimi težavami, ki jih ima, v šestih letih to nadomesti. Rusija ji pri tem ne bo pomagala. Rusija pa je, ne glede na to, če si Ukrajina to želi ali ne, njena najpomembnejša soseda. Ukrajini bo brez podpore Rusije zelo težko, ampak na tej poti je ne bo imela. Če je članstvo v Evropski uniji to, kar si Ukrajinci resnično želijo, jih pri tem podpiram, sem pa skeptičen pri vprašanju, ali je to mogoče izvesti. Razen če bo obstajala zelo izrazita politična volja na evropski strani. Kar pa seveda pomeni gledanje skozi prste. Evropska unija je že kdaj pogledala skozi prste, to je mogoče. A vprašanje je, ali si bo privoščila ta glavobol?

Vprašanje je tudi, ali si Evropa dodatne širitve želi. Zdaj se sestavlja nova Evropska komisija, kjer ni komisarja za širitev, ampak je komisar za sosedske odnose. Tudi to zagotovo pošilja neko sporočilo državam, ki si želijo v EU?
Zanimivo razmišljanje. V pogledu širitve je Evropska unija, čeprav po svojem značaju ni imperij, še najbolj spominjala nanj. Značilnost imperija je namreč, da se širi. Je zdaj v Uniji prišlo do preobrata ali pa je isto stvar le drugače poimenovala? Všeč mi je, da se zdaj poudarja politika do sosedstva. Kar pomeni, da naj bi si komisija prizadevala za oblikovanje takšne politike. Če je bila politika do zahodnega Balkana nekako konsistentna, decidirane politike do Vzhodne Evrope nisem opazil. Razen morda v načelnem podpiranju civilnodružbenih organizacij, produciranju gesel o demokratizaciji, perspektivah, prihodnosti. Konkretne politike, ki bi predvidela tudi drugačne scenarije, postavila zahteve in bila pripravljena stvarno ukrepati, pa ni. Zelo rad bi slišal, da bi v Evropski uniji nekdo konkretno povedal, kaj bi od Ukrajine radi. To bi bilo pošteno do ljudi, ne pa da jim obljubljamo nekaj, nad čimer smo že sami razočarani. Ali nekaj, česar ne moremo ali ne nameravamo izpolniti. Razočaranje nad EU-jem je morda botrovalo imenovanju komisarja za sosedsko politiko, saj se združba, kjer velik del prebivalstva tako skeptično razmišlja, težko predstavlja kot zgled, cilj ali sredstvo demokratizacije in razvoja, ki naj bi si ga želele države, ki še čakajo na članstvo. Zadevo je bilo treba preimenovati, videli pa bomo, ali bo šlo za dejansko spremembo ali pa je to samo drug izraz za nekaj, kar smo že videli.

Zdaj pa se dotakniva še vašega dopisniškega dela. Ste v osmih letih rusko notranjo politiko kdaj doživljali kot svojo notranjo politiko?
Da, to je bila moja težava na koncu, po vseh teh letih intenzivnega ukvarjanja z dnevno politiko v Rusiji. Ene stvari postanejo pomembnejše, mogoče malo bolj boleče.

Pa tudi zdaj, po vsem tem času, ko jo še vedno zelo intenzivno spremljate, je še "vaša"?
Da, rusko politiko spremljam zelo intenzivno, ampak vendarle z večjo distanco.

Kako ste iz Rusije spremljali poročanja slovenskih medijev o Rusiji in o dogajanju v Ukrajini? So zelo enostranski?
Ne vem, ko sem bil tam, sem slovenske medije slabo spremljal.

Kaj pa zdaj, kako bi to poročanje ocenili z domačega gledišča?
Zdi se mi zanimivo, da je ocena spremljanja slovenskih medijev v povezavi z Rusijo odvisna od tega, kdo jo izreka. Za nekatere smo zelo prozahodni in naj bi ignorirali ruske poglede, sem se slišal tudi kritiko ljudi, ki menijo, da smo popolnoma proruski. Da zastopamo skeptična stališča do zahodnih potez in zahodne politike in da dobro razumemo rusko motivacijo dogajanja. Jaz mislim, da je to odvisno predvsem od posameznega novinarja, od njegovih pogledov in poznavanja. Vsaj pri nas nisem zasledil, da bi bilo na ravni uredniške politike jasno določeno, kako je treba poročati. Zelo je pomembno tudi poznavanje jezika, saj spremljanje tamkajšnjih medijev, če človek jezika ne razume, ni mogoče. Sam sem primerjal ruske in ukrajinske medije, preletel sem agencijske novice v angleškem jeziku, nato pa skušal iz tega izluščiti to, kar se mi je zdelo najbližje temu, kar se je dejansko dogajalo. To je malce boleč in dolgotrajen proces, hkrati pa se je pokazalo, kako zelo so se razvile medijske tehnologije. Vse strani prepričljivo argumentirajo dogajanje in svoje videnje, to podpirajo z najrazličnejšimi dokazi, kar na koncu človeka postavlja pred izbiro, komu verjeti. To pa je za novinarja težko.

Kaj pa ruski mediji? Glede na to, da je večina medijev pod nadzorom oblasti, je sploh mogoče govoriti o objektivnem poročanju?
Moje osebno mnenje je, da večinsko ne. Ampak tudi v Ukrajini ne. Obe okolji sta ustvarili izrazito informacijsko dominacijo prevladujoče ideje, pogleda na dogajanje. Zato je treba vedno primerjati, brati med vrsticami, zaželene pa so tudi izkušnje iz okolja, da se lahko človek odloča, kaj je res. Ne morem reči, da je vse, kar poročajo ruski ali ukrajinski mediji, laž ali resnica. Ampak, če govoriva o Rusiji, je medijska podoba zdaj še bolj homogena, kot je bila do nedavnega. Zdi pa se tudi, da se je število ljudi, ki hočejo slišati drugačno mnenje, v zadnjem letu zmanjšalo. Še vedno pa obstajajo mediji, ki sicer nimajo velikega vpliva na javno mnenje, a kjer je mogoče drugačne poglede.

Ste kdaj skušali priti do Putina, narediti z njim intervju? Je to sploh mogoče?
Zelo redki tuji novinarji dobijo intervju z njim 'tete-a-tete' (ena na ena). Kremelj daje intervjuje samo takrat, ko je za to zainteresiran, ko Putin potuje v kakšno državo, ki je pomembna oziroma ima Rusija tam določene interese. Izberejo medije v državi, kamor potuje, povabijo dopisnike ali pa, to je britanski način, komunicirajo z uredništvi v prestolnicah, v matičnih hišah, ki potem človeka pošljejo v Moskvo in delajo skupinske intervjuje. Ali pa v parih, predvsem tiskani mediji pogosto delajo intervjuje v parih. Sam sem imel nekajkrat priložnost v živo postavljati vprašanja, celo zelo blizu sem bil v času druge plinske vojne leta 2009, ko sva s Putinom sedela drug naproti drugega, s kamero za mojim hrbtom, in je bilo videti, kot da sam delam intervju, ampak ni bilo tako. V Rusiji ni te prakse, intervju s Putinom je zelo težko dobiti.

Kako vidite razvoj dopisniške mreže? So dopisništva v času spleta in hitrih informacij, ko stvari izvemo takoj, ko se zgodijo, sploh še potrebna? In kako v poplavi vseh informacij ljudem sploh povedati nekaj novega ter hkrati zgodbo predstaviti tako, da bo razumljiva najširšim množicam?
Če ne bi imel izkušenj s terena, bi zdaj v primeru zapletov na vzhodu Ukrajine zelo težko presojal. Prednost dopisnika je, da živi v nekem okolju in ga lahko spoznava od znotraj. In tega medmrežje ne more nadomestiti. Živimo v času, ko je informacij preveč, zdaj je treba ustvarjati filter. Dopisnik ima to komparativno prednost, da filtrira stvari, pa ne v smislu cenzure, ampak da presoja stvari, da ve, kaj je smiselno ter kakšne informacije in kateri viri so verodostojni in kateri manj. Prihodnost bi morala biti naklonjena dopisniškim mrežam, saj si ljudje, če želijo verodostojne in dobro analizirane informacije, zaslužijo dober način novinarskega poročanja. Moramo se zavedati, da so drugje pogledi na nas, na območje in na svet drugačni. Ampak to ugotovimo le, če smo dovolj časa zunaj. Potem pa je tukaj še prednost jezika, ki ga najbolje osvojiš v času, ko živiš v tistem okolju in komuniciraš z ljudmi, tega ne more nič nadomestiti. Razprava, ali je v času medmrežja dopisnik oz. človek na terenu sploh potreben, je popolnoma brezplodna in je čista slepa ulica.

Kaj pa vaše delo tukaj? Zdaj ste nazaj že več kot leto dni in ostajate zavezani radiu. Za dopisnike skoraj vedno velja, da se ne vrnejo na svoje staro mesto kot novinarji, ampak stopijo stopničko višje, do voditelja Dnevnika ali morda kakšne oddaje. Vam je za zdaj radio dovolj ali imate kakšne druge cilje?
Razmišljal sem, kaj naj počnem po vrnitvi, ampak sem vsaj za zdaj želel ostati v svojem vsebinskem polju. Ne zanimajo me funkcije. Vrata sicer puščam odprta, kakor se bo obrnilo, morda tudi kakšno drugo dopisništvo, me pa vodenje oddaj kot takšnih ni nikoli zanimalo. Televizijo imam zelo rad, ampak ker sem želel vsebinsko ostati, kjer sem, mi radio daje veliko več možnosti. Imamo oddaje, kot so Eppur Si Muove – In vendar se vrti, Labirinte sveta, Studio ob 17h v obliki okroglih miz, lahko so individualni intervjuji, komentarji, običajni prispevki, na Arsu so bolj kulturno in znanstveno obarvane teme. Ta raznolikost je privlačna za človeka, ki ga zanima vsebina.

Igor Bergant vas je v spremni besedi k vaši knjigi imenoval za modernega novinarja, ki je kos izzivom histeričnega multimedijskega časa. Se tudi sami vidite tako?
Sam sebe bi zelo težko ocenjeval. Novinarji smo zelo različni. Mislim, da je bil moj pečat, če sem ga dal, predvsem analitičen. Čeprav sem v času dopisnikovanja delal terensko in naredil ogromno reportaž, me je vedno najbolj zanimala analitika. So me pa izkušnje naučile, da ko občinstvo govori o objektivnosti ali kakovosti novinarja, običajno ocenjuje s stališča, koliko se s tem novinarjem strinja. Pri televiziji je pomembno, kako simpatičen je gledalcem novinar v vizualnem pogledu. Sicer pa se nismo posebej pripravljeni poslušati, še posebej, če se ne strinjamo. Sploh pa novinarja, s katerim se ne strinjamo, kaj hitro označujemo za neobjektivnega in slabega. Sporno, mar ne?