Zadnjih nekaj dni je bilo, vsaj glede dogajanja v vzhodni Aziji, izjemno zanimivih. Morda je kdo celo prvič slišal za Tajvan, zagotovo pa smo se v teh dneh nagledali tajvanske zastave; portreta, za katerega bi še pred kakim tednom ali dvema marsikdo krepko premislil, ali bi ga javno sploh objavil, ker da kaj takega zagotovo ne bi bilo všeč Ljudski Republiki Kitajski. Ta je namreč glede Tajvana silno občutljiva. Razume ga kot njen sestavni del, kot eno izmed svojih provinc. Trenutno stanje, kjer Tajvan navznoter in na zunaj nastopa kot de facto država, je zanjo anomalija, ki se bo slej kot prej morala odpraviti. Če ne bo šlo drugače, Kitajska za vzpostavitev svoje oblasti na Tajvanu ne izključuje niti uporabe oborožene sile.

V slovenskem kontekstu je bila rezerviranost do Tajvana del političnega vsakdana, pa tudi sicer Tajvan ni bil neka velika tema. Kljub skokoviti rasti vpliva vzhodne Azije na vseh področjih je zunanjepolitično ta regija za Slovenijo zelo daleč. V svoji zunanjepolitični strategiji Slovenija že o Kitajski ne pove veliko. Omenja jo, bežno, vsega štirikrat, predvsem v kontekstu njene naraščajoče moči. Japonska je omenjena dvakrat, Južna Koreja pa sploh ne. Tak pristop je sicer skladen s pogosto preveč introvertirano zunanjepolitično pozornostjo Slovenije, kjer naj bi bili horizont Slovenije članstvi v Evropski uniji in Natu. Cena introvertnosti – lahko ji rečemo tudi cona udobja – je omejeno zavedanje pomena sveta onkraj Evrope. V konkretnem primeru Tajvana to pomeni, da vsebinsko na zunanjepolitičnem področju Slovenija doslej nasploh ne more kaj veliko povedati o vzhodnoazijski regiji, kaj šele, da bi se ukvarjala z njenimi regionalnimi posebnostmi, kot je Tajvan.

To se je korenito spremenilo pretekli teden, z intervjujem predsednika vlade Janeza Janše indijskemu mediju, v katerem je med drugim napovedal medsebojno odprtje predstavništev s Tajvanom. Intervju je v Sloveniji povzročil vihar s plazom kritik na premierja. V njih je bilo ogromno panike in politike ter zelo malo vsebine, pa naj gre pri tem za Ljudsko Republiko Kitajsko ali za Tajvan. Kot opozarjajo številni analitiki v Sloveniji, so kritike na račun premierja Janše, ko gre za Tajvan, proceduralno upravičene, o vsebini pa v javnem diskurzu ni bilo rečenega skoraj ničesar – z izjemo takojšnjih odzivov o pričakovanih gospodarskih posledicah. Ta "histerija", ki smo ji priča v državi, je predvsem žalosten odraz slovenske stvarnosti, kjer ne samo introvertnost, pač pa tudi samozaverovanost in šibko poznavanje mednarodnih odnosov zunaj Evrope vodita v hude zadrege in celo tako daleč, da se politični akterji osmešijo doma in v tujini.

Koordinirana zunanjepolitična dejavnost le občasno

Soliranje Janeza Janše v zunanji politiki je stalnica, prav tako slog, ob katerem vsak, ki se kolikor toliko spozna na mednarodne odnose, zardi. Je pa dejstvo, da ko gre za zunanjepolitično tradicijo v Sloveniji, za državo zelo škodljivega soliranja v mednarodnih odnosih ni izumil Janša. Le v redkih obdobjih smo dobili občutek, da je slovenska zunanjepolitična dejavnost koordinirana, ko gre za raven predsednika države in vlade oz. zunanjega ministrstva in državnega zbora. Da bi se izognili naštevanju številnih izletov posameznih nosilcev omenjenih funkcij, kaže raje zapisati, kje so bili ključni zunanjepolitični akterji zares usklajeni: osamosvojitev Slovenije in vključitev v EU in Nato. Je pa res, da so Janševi odmiki od sprejetega zunanjepolitičnega okvirja Republike Slovenije in od delovanja vseh ključnih akterjev na zunanjepolitičnem področju daleč najbolj radikalni. Premier, bolj kot vsi njegovi predhodniki, pri naslavljanju javnosti ne samo da povsem nedvoumno podaja osebna mnenja. Očitno je, da jih ne usklajuje z vlado in drugimi vejami oblasti, če se njemu ne zdi potrebno, pri čemer pozablja – zavedajoč se tega ali ne –, da ta mnenja zavezujejo celotno državo. Tudi takrat, ko za "zmago" na zadnjih ameriških volitvah kar na zalogo, še pred koncem volitev, čestita njemu ljubšemu predsedniškemu kandidatu Donaldu Trumpu, poražencu teh istih volitev, to ni težava Janše ali vlade, ki jo vodi, pač pa je težava Slovenije. Ali je njegovo ravnanje simptom nekega notoričnega nerazumevanja zakonitosti zunanje politike ali pa gre zelo preprosto za aroganco, za ignoriranje "ostanka države", ki po njegovem mnenju pač "manj ve" samo zato, ker se z njegovimi stališči ne strinja, je težko oceniti. Da gre za nadaljevanje in utrjevanje prakse privatizacije slovenske zunanje politike, pa je dejstvo.

Glede Tajvana pa se ob kritiki premierjevega ravnanja vseeno kaže malce ustaviti. Stvari namreč niso preproste. Za začetek in kar je najpomembnejše: Tajvan oz. Republika Kitajska ni neki eksot, neka skupina "odpadnikov", ki se je odločila iz nič sestaviti lastno državo. Tajvan je sestavni del zgodovine Kitajske, tako kot je sestavni del kitajske zgodovine komunistična Kitajska. Z revolucijo leta 1911 je Republika Kitajska končala več tisočletno obdobje kitajskih cesarstev in prešla v smer modernizacije, ki pa se ni dobro končala. Osrednje oblasti so bile šibke tako na zunaj (pomislimo samo na japonsko okupacijo Mančurije) kot navznoter (od nove oblasti provinca ni imela veliko). Posledica tega stanja je bila šibka država, ki ji ni uspelo ustaviti naskoka Komunistične partije Kitajske na oblast leta 1949. Elite Republike Kitajske so skupaj z družinami (in s precej za kitajsko zgodovino pomembnimi artefakti) pobegnile na Tajvan. Tam so vzpostavile diktaturo, katere osnovni motiv je bil poskrbeti, da med nacionalisti, zbranimi okoli stranke Kuomintang, in komunisti na celini ni nobenega stika. Republika Kitajska (od tu dalje bo zaradi večje prepoznavnosti imena v uporabi samo naziv Tajvan) je po začetnem tipanju postopoma postala akter posebnega pomena za ZDA pri ustvarjanju ravnotežja moči v vzhodni in jugovzhodni Aziji. Posebej pomembno je bilo to, da je večji, predvsem zahodni del sveta, mednarodno priznaval Tajvan, mali otok z nekaj deset milijoni prebivalcev, in ne Ljudske Republike Kitajske, ki ima od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja več kot milijardo prebivalcev.

Povsem pričakovano to stanje ni bilo več dolgo vzdržno, sploh ko je postalo več kot očitno, da tajvanske oblasti nimajo realnih možnosti prevzeti oblasti na celini. Na začetku sedemdesetih let se je tako začel val odrekanja mednarodnega priznanja Tajvanu v korist priznanja Ljudske Republike Kitajske. V ta val so se vključile tudi ZDA, a s pomembno razliko. Ameriški kongres je ameriško uradno priznanje Ljudske Republike Kitajske tesno povezoval s sprejetjem varnostnih zagotovil za Tajvan. Tega je kongres videl kot branik širjenju interesne sfere komunistične Kitajske. Zelo hitro je pospravil v predal prvi, medel osnutek ameriške vlade in leta 1979 sprejel močan Akt o odnosih s Tajvanom, ki vzpostavlja de facto zavezništvo ZDA z otokom.

Skoraj dve desetletji je bilo to zavezništvo v glavnem strateško. Tajvan je bil namreč vojaška diktatura. Ljudje so trpeli in so jih zapirali tako v komunistični Kitajski kot v avtokratskem Tajvanu pod vodstvom generala Čjang Kajška. Tajvanski lobi, ki je bil v času hladne vojne izjemno učinkovit v Washingtonu, je bil vpliven predvsem zaradi protikitajske drže in je zato užival vsestransko podporo ameriškega kongresa.

S koncem hladne vojne so se spremembe dotaknile tudi Tajvana, ki je postopoma postajal demokratična država. Pogled na indeks demokratičnih svoboščin Freedom House pokaže ogromno razliko v stanju demokratičnih svoboščin med Tajvanom in Ljudsko Republiko Kitajsko: več kot 80 točk (indeks Tajvana je 94, Kitajske pa 9). Slovenija kot demokratična država bi morala to brez strahu prepoznati z Janševimi tviti in intervjuji ali brez njih. Gre za načelno stališče. Slovenska zunanja politika načeloma podpira demokratično družbeno ureditev. Zakaj bi torej gledala stran, ko gre za Tajvan?

Tajvan so v Sloveniji ignorirali predvsem na levi sredini

No, stran ne gledajo vsi. Dejstvo je, da se je za ignoriranje Tajvana pretežno odločalo levosredinsko krilo slovenske zunanje politike. Če se prav spomnim, je slovenski državni zbor v devetdesetih letih premogel neko neformalno skupino prijateljstva med slovenskimi in tajvanskimi parlamentarci, pobudo zanj pa so dali in v njej sodelovali politiki desne sredine. Da bi v državnem zboru danes oblikovali kako tako neformalno skupino, v kateri bi sodelovali poslanke/ci iz vseh političnih strank, se zdi znanstvena fantastika. Da je politike strah povezovanja s Tajvanom, lahko sprejmem, ga pa ne razumem. Táko medparlamentarno povezovanje s Tajvanom namreč ni nekaj nezaslišanega, je lepo utečeno v mednarodni skupnosti. Več evropskih parlamentov goji take neformalne skupine. Med našimi sosedami imajo medparlamentarne skupine prijateljstva s Tajvanom vsi parlamenti razen hrvaškega sabora.

Za Kitajsko je seveda moteče, če se tajvanski parlamentarci povezujejo s kolegi v tujini. To je treba razumeti. V kitajski politiki in v avtokracijah nasploh je "parlamentarec" razumljen kot državni uslužbenec. V Tajvanu, čeprav gre za demokratično državo, ima parlamentarec enako vlogo. Vendar obstaja tudi pomembna razlika: Tajvan je v to, da so njegovi parlamentarci primarno v službi interesov države, prisiljen, saj nima veliko zunanjepolitičnih komunikacijskih kanalov (ni daleč dan, ko utegne število držav, ki priznavajo Tajvan, pasti pod deset). Za Kitajsko so te parlamentarne skupine prijateljstva s Tajvanom nekakšen 'kazalec' potrebe po formalnem priznanju Tajvana kot samostojne države, a tudi ti strahovi so brez vsakršne osnove. Temelj temeljev vzpostavitve diplomatskih odnosov s Kitajsko je namreč priznavanje načela ene Kitajske. Posledično so te skupine prijateljstva v vsaki državi, kjer so vzpostavljene, razumljene kot neformalne. Tudi Evropska unija priznava načelo ene Kitajske in tudi v Evropskem parlamentu obstaja skupina, ki goji prijateljstvo s Tajvanom, in tudi ta skupina je razumljena izključno kot neformalna.

ZDA bi Tajvanu odrekle pomoč, če bi razglasil neodvisnost

ZDA, tajvanska največja zaveznica, prav tako priznavajo načelo ene Kitajske. ZDA bi tako brez najmanjšega dvoma Tajvanu takoj odrekle pomoč, če bi ta razglasil neodvisnost. Ko smo že pri tem, večina samih Tajvancev, tako že leta kažejo ankete javnega mnenja, je povsem zadovoljna s statusom, kakršen je. Tisti, ki bi si želeli takojšnje združitve s Kitajsko, in tisti, ki bi si želeli takojšnje odcepitve, so v manjšini. Večini odgovarja status quo. Tudi aktualna predsednica Tsai se ne da speljati na tanek led, ko dobiva novinarska vprašanja o neodvisnosti. Njen argument: Tajvan je že neodvisna država, zato se ji ni treba uradno razglašati. In res: Tajvan je de facto država; razen mednarodnega priznanja ima vse druge komponente: ozemlje z jasno začrtanimi mejami, prebivalstvo in efektivno oblast. Ima pa seveda težave z vodenjem mednarodnih odnosov, saj Tajvan, kot rečeno, uradno priznava vse manj držav (v Evropi samo Sveti sedež). To ima svoje posledice, celo pri tako osnovnih zadevah, kot je nemoteno pridobivanje cepiva za boj proti covidu-19. Tajvan to nekako nadomešča z neformalnimi stiki z državami po svetu – med drugimi tudi prek instituta predstavništev.

V tem kontekstu Janševa razmišljanja o izmenjavi predstavništev niso noben eksces v mednarodnih odnosih. Predstavništva Tajvana, tipično pod imenom glavnega mesta Tajpej, so razširjena po vsem svetu. Tajvan ima medsebojna predstavništva z vsemi našimi sosedami razen s Hrvaško. Svoje neuradno predstavništvo ima v Tajvanu tudi Evropska komisija. Države V4 bolj ali manj implementirajo isti format izmenjave. Ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi takšnega predstavništva imeli tudi v Sloveniji in obratno, še posebej če odprtje takega predstavništva temelji na izdelanem načrtu, recimo gospodarskega povezovanja. Ne takšnega ali drugačnega načrta slovenska javnost ni imela priložnost spoznati. O njegovem obstoju sicer dvomim, kajti tak načrt bi moral imeti predvidene tudi kakšne konkretne scenarije, postavljanje uvedbe predstavništva v neki kontekst – da je torej poteza premišljena, ne pa ad hoc, kot je bila, če sodimo po presenečenih odzivih številnih akterjev v Sloveniji. To spoznanje ni prijetno, ne spreminja pa dejstva: z izmenjavo predstavništev Slovenija ne bi ustvarila nikakršnega precedensa v mednarodni skupnosti, niti v Evropski uniji.

Je Janša pričakoval, da bo Peking tiho?

Vseeno pa notranji odzivi politikov vzbujajo nelagodje. Strinjati se je treba z vsemi proceduralnimi pomisleki in kritikami glede Janševega ravnanja, toda omembe vredni morajo biti tudi domala panični odzivi v slogu, joj, kaj bo pa zdaj Kitajska rekla, pa da že malodane dan po intervjuju Kitajska odpoveduje pogodbe s slovenskimi podjetji … Prav mogoče je, da je bilo kakemu podjetju odpovedana pogodba, in zagotovo tudi našim diplomatom v Pekingu ni lahko. Kaj drugega pa bi lahko pričakovali od Kitajske? Kaj je pričakoval Janša? Da bo Peking tiho? Kitajske ne zanima, če je bilo proceduralno gledano Janševo ravnanje neodgovorno. Kitajske ne zanima premierjev karakter; zanjo je on predsednik slovenske vlade, in kar reče on, Slovenija misli. Sploh v sedanjih izrazito napetih odnosih, ne samo med Kitajsko in ZDA, pač pa tudi Kitajsko in Evropsko unijo. Normalno je, da država, ki ni zadovoljna s potekom določenih procesov in odnosov v svetu, poda svoje stališče, trdno, kot je to le mogoče. A pravo vprašanje je ne samo, kaj poreče Kitajska, ampak tudi, kaj poreče Slovenija. Se bo zadovoljila z interpretacijo Kitajske ali pa bo opravljen premislek o tem, kaj se iz tajvanske zgodbe da naučiti?

Za začetek, tisto, kar prestrašeni v Sloveniji pozabljajo, je, da smo suverena država, ki uradno sprejema načelo ene Kitajske. Dalje, Slovenija je prišla v zgodbo navzkrižnih interesov, kjer se v tako rekoč vsaki evropski državi išče ravnotežje med interesi podjetij in demokratičnimi normami in vrednotami – kaj je vredno več (čeprav bi se morali v resnici spraševati, kako zagotoviti vse hkrati)? Natančno to je bistvo teh binarnih ali-ali razprav tudi v Sloveniji. Zato Kitajska, ne samo v Sloveniji, tudi lahko pritiska tam, kjer najbolj boli – pri gospodarstvu. Se pa bojim, da bi vsak nadaljnji korak Kitajske v smeri grožnjam Sloveniji imel učinke, ki bi bili nasprotni od tistih, ki jih Kitajska pričakuje. Ta zdaj svojo moč demonstrira nad Litvo, kar naj bi bilo opozorilo tudi Sloveniji. Vendar je med Litvo in Slovenijo velika razlika. Litva je namreč dovolila, da je otok svoje predstavništvo v Litvi odprl pod imenom "Tajvan" in ne "Tajpej", kot je uveljavljena praksa med Tajvanom in državami drugod po svetu in kar je kompromisna rešitev za Kitajsko, če se Tajvan že mora pojavljati kot samostojni akter (npr. kot član Svetovne trgovinske organizacije, ene redkih mednarodnih vladnih organizacij, kjer Tajvan sploh lahko sodeluje).

Ne zaviti stran od ustaljenih vzorcev sodelovanja

Če se Slovenija odloči za izmenjavo predstavništev s Tajvanom, mora poskrbeti torej predvsem za to, da ne zavije stran od ustaljenih vzorcev sodelovanja. V takem primeru bi se marsikateri strah v Sloveniji utegnil pokazati kot neupravičen. Če bi Kitajska kljub temu pritiskala na Slovenijo, bi upravičeno govorili o aroganci velesile, ki kljub svoji velikosti ne razume negativnih posledic prisile v diplomaciji. S tem, ko se spravlja na šibkejšega in pozablja, da je tudi ta država, čeprav mala, suverena in enakopravna članica mednarodne skupnosti, v resnici kaže svojo šibkost, njen ugled pa ne bo trpel samo znotraj slovenskih meja. O težavah, v katerih se lahko velesila ujame zaradi svoje arogance, je na primeru tekmovanja med Šparto in Atenami ter melijskega dialoga pisal že Tukidid. Preizkušenj za odnose Kitajske z malimi državami je še kar nekaj. Tako je na primer češki vodja senata Miloš Vyštrcil poleti leta 2020 na Tajvan peljal kar 89-člansko delegacijo. Ta poteza je močno pretresla češko politiko, a ne notranjepolitične razlike ne kitajske grožnje obiska niso preprečile. Obe predstavništvi, češko na Tajvanu in obratno, sta še tam. Je pa ob obisku Tajvana Vyštrcil povedal nekaj, kar bi si tudi v Sloveniji morali zapomniti: če nas (v mednarodnih odnosih) zanima samo denar in ne naše vrednote, bomo na koncu ostali in brez denarja in brez vrednot.

Kakršen koli pritisk na Slovenijo z grožnjami torej ni priporočljiv, ker ne bo dal pravih rezultatov, razen da bo generiral odpor do Kitajske. Podobno je na Tajvanu – prav pritiski Kitajske in grožnje s silo so tisti, ki predvsem med mladimi povzročajo največ odpora do Kitajske. V "normalnih" okoliščinah so namreč stiki med Ljudsko Republiko Kitajsko in Tajvanom zelo živahni, nasploh bi mirno sobivanje Kitajski prineslo več koristi kot škode in tudi večji prestiž v svetu. Financial times je že pred leti opozarjal, da se mora tudi Kitajska zavedati, da je tudi zanjo problematično brezkompromisno uveljavljanje interesov na račun drugih.

V slovenski politiki takšno razmišljanje ni v ospredju, saj zanj pravega okolja tu ni. Na alternativne rešitve politika gleda sumničavo, dnevno vidimo, da sta izključevalnost in diskreditacija ustaljeni normi, številni prisegajo na ugodje, ki ga prinaša črno-beli svet … V Sloveniji sodelovanje na podlagi zaupanja, iskanje priložnosti in sinergij zato še zdaleč ni samo po sebi umevno, širše razprave, ki bi celovito obravnavale pomembna (zunanjepolitična) vprašanja, hkrati pa temeljile na samozavesti, da tudi male države lahko izberejo in vrednote in uresničevanje svojih različnih interesov, pa so čedalje redkejše. Da se da drugače, smo dokazali na Univerzi v Ljubljani oz. pri sodelovanju med filozofsko fakulteto in fakulteto za družbene vede, ko je bilo pred leti ustanovljeno Raziskovalno središče za Vzhodno Azijo (EARL), ki ga trenutno vodim in ki je čedalje bolj prepoznano kot znanstveno središče in stičišče za vse, ki jih regija zanima. Raziskovalno sem več mesecev bival v Tajvanu, Kitajske pa, razen Hong Konga, še nisem imel priložnosti obiskati. Toda v vlogi vodje EARL-a sem Kitajsko spoznal kot državo z celostno podobo, ki je precej drugačna od tiste, ki jo pogosto uživa v javnosti doma in v tujini. Spoznal sem jo kot državo, ki razume širšo sliko mednarodnega sodelovanja, tj. da je del njenega poslanstva v drugi državi tudi v tem, kako je dostopna in kako je strpna do drugačnega. V EARL-u tako skupaj domujeta tajvanski in kitajski kotiček (poleg japonskega in korejskega), oba sta deležna obiskov tako z otoka kot s celine, oba dajeta veliko informacij o kitajski zgodovini, kulturi. Kaj boljšega si študenti, raziskovalci in drugi zainteresirani lahko želijo? Meje so jasno določene. V EARL-u ne mahamo s tajvansko zastavo, ne vrtimo tajvanske himne, a tudi kitajske zastave in kitajske himne ne; kakor tudi ne japonske ali korejske. Naša himna je ena sama: imenuje se znanje, ki nima meja. Naši študenti in drugi strokovnjaki, pa tudi tisti v tujini, z odprtimi očmi gledajo, kaj imamo. In zato, da to Slovenija ima, kar je redkost v svetovnem merilu, smo in bomo ostali iskreno hvaležni tudi Ljudski Republiki Kitajski.

Potreben pogovor o temah, a ne po Twitterju

V (jugo)vzhodnoazijski regiji je zelo napeto. Prav nič niso bile v pomoč niti nerazumne poteze, kot sta Trumpov izolacionizem in trgovinska vojna s Kitajsko. Vlak za močno gospodarsko povezovanje v jugovzhodni Aziji je, kot se zdi, za ZDA prav tako že odpeljal. Lahko da je tudi za umiritev strasti v regiji že prepozno, upanja ne kaže izgubiti. A naj se vrnem tja, kjer sem začel – k Sloveniji. Treba je podčrtati, da bomo odgovor, ali smo z Janševim intervjujem pridobili ali izgubili, morali dati v Sloveniji kar sami. Če nam bodo odgovore uspešno sugerirali drugi, cena Slovenije na političnem trgu ne bo rasla, ampak bo padla ali, točneje, bo še naprej padala. Da je nizka že zdaj, je jasno. Zagotovo obstaja konkreten razlog, denimo, zakaj Slovenija ne prizna Palestine. Ne glede na to, v kakšnem stanju je, Palestino priznava 138 držav, precej več, kot je tistih, ki priznavajo Kosovo. Med državami EU-ja poleg Švedske najdemo vse nekdanje komunistične države, ki se v tem kontekstu niso odrekle svoji komunistični preteklosti in so ohranile priznanje. To velja tudi za države, h katerim gravitiramo pod aktualno vlado: Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska. Med državami nekdanje Jugoslavije Palestino priznavajo Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora. Kaj pa Slovenija? Kot (po)kaže, premier daje preferenco Izraelu. Pa to ni edina tema, kjer bi lahko pričakovali bolj proaktivno slovensko držo: Zahodna Sahara je že en tak primer. Mimogrede, nobeno presenečenje ne bo, če bo na mednarodni dnevni red prišlo vprašanje priznavanja Somalilanda. Vemo kaj o njem? Vemo kaj o Somaliji? So tam tudi kakšne gospodarske priložnosti? Skratka: smo pripravljeni? Ali pa bo Slovenijo kot strela z jasnega spet pretresel kak neskoordiniran intervju na drugem koncu planeta? In ali se lahko, prosim, o teh temah pogovarjamo, tam, kjer jim je mesto – na pristojnih ministrstvih, v parlamentu, med nosilci oblasti – ne pa po Twitterju in po trenutnem razpoloženju nosilca vodilne javne funkcije v državi?

Dr. Zlatko Šabič je profesor na Katedri za mednarodne odnose in vodja raziskovalnega središča za Vzhodno Azijo (EARL) pri Fakulteti za družbene vede

* Avtor je v zadnjem odstavku zmotno napisal, da Palestino priznava več držav kot Izrael. Pravilno je Kosovo, kot je tudi popravljeno.