Novi selektor je pri ponovnem srečanju s sedmo silo blestel s humornimi vložki, iskrenostjo in vizijo. Cilj vsakega vrhunskega športnika in trenerja je zmagovati, sicer se ne bi ukvarjal s športom na najvišjem nivoju.

Katanec je večkrat tako med vrsticami kot konkretno povedal, da je zmagovanje končni nogometni cilj. "Če je potrebno, bomo igrali tudi bunkerico," se je slikovito izrazil. A pri tem ni pozabil omeniti niti razmeroma majhnega reprezentančnega bazena, pogostih poškodb in pomanjkljive minutaže lepega dela reprezentantov.

Njegovo prvo obdobje na klopi slovenske reprezentance sta zaznamovali dve uvrstitvi na veliki tekmovanji, dva čudežna gola, nepričakovana enajstmetrovka in še marsikaj, zaradi česar bi kdo morda lahko prehitro sklepal, da je imel na svoji poti le srečo. A pravilen zaključek bi bil, da je Katanec res imel veliko sreče, a znal jo je tudi izzvati. Izzval pa jo je s tem, da je potegnil vse poteze, s katerimi je skušal čim bolj izničiti naravne primanjkljaje.

Nekaj podobnega napoveduje tudi v drugem mandatu. Na novinarski konferenci je tako povedal, da leta niso ovira ali prednost za njegovo reprezentanco. V tej tako vidi igralce stare 20 ali 40 let. Na prvo mesto je postavil vrednoto dela, le od tega je mogoče živeti. Predvsem pa stavi na odnos do nogometašev, s katerimi želi biti odkrit. Katanec z drugimi besedami želi spet obuditi reprezentančni kult. Ta pa ni pomemben le zaradi brisanja pomanjkljivosti, reprezentančni kult lahko spet obudi strast (nogometne) javnosti.

Ta je ta hip na Katančevi strani, česar se selektor dobro zaveda. Zaveda pa se tudi, da pri svoji novi zgodbi potrebuje čas in s tem nobenega pritiska v podobi uvrstitve na svetovno prvenstvo. Predvsem ne s strani predsednika nogometne zveze Aleksandra Čeferina, ki je po zadnji kvalifikacijski tekmi za Euro 2012 precej neposrečeno razkril svoje želje: "Za nogometno zvezo je uvrstitev na svetovno prvenstvo, naj se sliši še tako ambiciozno, nuja."

Oktobra 2011 še ni bilo jasno, kdo bo sedel na klopi reprezentance, a s tem je nehote že ustvaril prvi pritisk. Čeferin je v številnih pogovorih v zadnjih tednih zatrjeval, da takrat od Slaviše Stojanovića niti zdaj od Katanca ni zahteval, da se morata uvrstiti na svetovno prvenstvo. A s tisto izjavo je nehote naredil več škode kot koristi.

Morda si je Katanec tudi zato vzel nekaj več časa, da se je odločil, da spet sprejme izziv slovenske reprezentance. Na svoji strani ima javnost, medije, znanje, izkušnje in samozavest. Na Brdu pri Kranju je med drugim povedal tudi, da v njegovi misiji ni mesta za strah, ampak le pogum, odkrit odnos in delo. To pa so sestavine, ki (vsaj) napovedujejo uspeh. Ta pa vedno ne pomeni le uvrstitve na veliko tekmovanje, ampak tudi dobro klimo, napredek v igri ali pa razvoj mladih nogometašev. Priznati pa je treba, da je Katanec z vrnitvijo na klop naredil zelo pogumno potezo.