Tako kot so si zelo kmalu med seboj postali podobni (vsi!) bienali za sodobno umetnost, so si v tistih nekaj letih pred nastopom virusa med seboj postali podobni tudi (vsi!) sejmi za sodobno umetnost.
Ampak to je vendar nekaj dobrega, ne? Je torej (končno) nastopila doba, kjer geniji prihajajo kar po tekočem traku?
Sploh ne. (Preštevilne) bienalne prireditve in (preštevilni) sejmi so se skupaj z Muzeji in galerijami za sodobno umetnost razlezli v amorfno, nepregledno in popolnoma neobvladljivo manifestacijo popolnih banalnosti: tako opevana 'demokratizacija' umetnosti, o kateri so fantazirali zgodovinski avantgardisti in še malo bolj neoavantgardisti, ni pripeljala do izbruha in afirmacije vsakršne umetniške genialnosti.
Če je ravnokar odprta razstava z naslovom Čudovitost spomina nekakšen kazalnik tega, kaj bo Cukrarna ponujala, se Cukrarni slabo piše. Aktualna razstava je namreč videti kot nekaj prenesenega iz Galerije ŠKUC ali Muzeja za sodobno umetnost na Metelkovi. Če bi takšno razstavo videli v enem od teh in takšnih prostorov, bi zamahnili z roko.
Odpiranje še večjih prostorov za sodobno umetnost in odpiranje še več še večjih prostorov za sodobno umetnost po svetu tega problema ne bo rešilo. Problematična je obstoječa mišljenjska paradigma znotraj skupnosti umetnikov/teoretikov/kustosov/galeristov/zbirateljev.
Na tem mestu se lahko le poklonim večji skupini ljudi, ki je sodelovala pri obnovi ljubljanske Cukrarne. Obnova stavbe je izjemno uspela. Če prisotnost pisane množice, ki je bila na odprtju, kaj pomeni, so pred Cukrarno lepi časi.
Ampak če je ravnokar odprta razstava z naslovom Čudovitost spomina nekakšen kazalnik tega, kaj bo Cukrarna ponujala, se Cukrarni slabo piše. Aktualna razstava je namreč videti kot nekaj prenesenega iz Galerije ŠKUC ali Muzeja za sodobno umetnost na Metelkovi. Če bi takšno razstavo videli v enem od teh in takšnih prostorov, bi zamahnili z roko.
Skupina izdelkov, ki je na ogled, je kot nekaj močno razredčenega, minornega, nepomembnega, prenesenega v prevelik prostor. Vse, kar vidimo na razstavi – z izjemo stenske risbe Mihe Štruklja in renesančne glasbe v kleti – spada v območje trivialnih žanrov sodobne umetnosti. Velik del tega, kar je na ogled, smo že videli. Česar nismo, pa tako ali tako ni vredno ogleda. Kopičenje istega, nabiranje in ponavljanje vedno istega in še več kopičenja tega istega, popolnih banalnosti v čedalje večjih prostorih bo peljalo do kopičenja še več popolnih banalnosti in še več ponavljanja tega istega v še večjih prostorih.
Pripis: Že desetletja razmišljamo in mečkamo v zvezi z nekim drugim projektom, ki ga potrebujemo, pa ga kar noče biti. In mogoče, samo mogoče bi bilo namesto (še ene) galerije v Cukrarno bolje (že končno!) postaviti tisto drugo stvar: NUK2.
Če pustimo seveda ob tem namigu razmerja med državo in mestom ob strani.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje