Notranjost objekta so v arhitekturnem biroju Scapelab zasnovali kot prazen volumen, nad katerim sta izobešena jeklena volumna s perforirano površino, v kateri so galerijski prostori (na fotografiji desno in levo). Foto: Miran Kambič
Notranjost objekta so v arhitekturnem biroju Scapelab zasnovali kot prazen volumen, nad katerim sta izobešena jeklena volumna s perforirano površino, v kateri so galerijski prostori (na fotografiji desno in levo). Foto: Miran Kambič

Eden zahtevnejših gradbenih projektov v Sloveniji je po sedmih letih končan. Zdaj, ko so arhitekti naredili svoje, bo moral objekt obiskovalce pritegniti z dobrim programom, se zaveda programska vodja galerije za sodobno umetnost Cukrarna Alenka Gregorič in ob tem doda, da je pri sodobni umetnosti "ta vrag, da je že pregovorno nerazumljiva".

Objekt je monumentalen, skupna površina tal meri več kot 5600 kvadratnih metrov. V arhitekturnem biroju Scapelab, ki je zmagal na javnem natečaju, so objekt zasnovali kot odprt prostor, v katerega so umestili dva jeklena volumna za galerije. V pritličnem delu je še gostinski lokal, v kletnem pa prostor za koncerte in performativno umetnost.

VIDEO: Kako je nastala Cukrarna: arhitekti iz biroja Scapelab pojasnijo vizijo zasnove objekta:

Arhitekti iz biroja Scapelab pojasnijo vizijo zasnove objekta
Sorodna novica Ljubljana s prenovljeno Cukrarno kot metropola sodobne umetnosti

Galerija se za javnost odpira s prvo skupinsko razstavo mednarodnih umetnikov Čudovitost spomina, kot je bil naslov pisma Dragotina Ketteja Ivanu Cankarju. Cukrarna pa ne bo le galerija. Postati želi platforma in produkcijsko središče, ki bo "soustvarjalo umetnost". Nekateri predstavniki nevladnega sektorja so že kritični do njenega programa, saj da jih ne vključuje. "Avtohtona, samonikla, partikularna umetnost in kultura potrebujeta neodvisne prostore brez programskih zahtev, razpisov, kuriranja, usmerjanja od zgoraj," je zapisalo 150 podpisnikov javnega pisma iz iniciative Ljubljana odprto mesto (LOM).

Alenka Gregorič, nasprotno, v nevladnih organizacijah vidi velik potencial: "Imamo genialne producente, kustose, poznavalce različnih področij, a morda smo mi malo preslepi zanje."

Več o programu in viziji Cukrarne v intervjuju z Alenko Gregorič:


Težava pri nas je, da se veliko posluša, a premalo sliši, zato je nujno, da delamo projekte skupaj.

Alenka Gregorič

Naj vprašam brez ovinkarjenja – bo Cukrarna še en prazen galerijsko-muzejski prostor v Ljubljani, kar zadeva obiskovalce?
To je bila ena glavnih skrbi, s katerimi sem se začela ukvarjati že pred štirimi leti, ko me je Blaž Peršin povabil, da naj začnem razmišljati o viziji in poslanstvu Cukrarne. Menim, da je v Ljubljani dovolj velika kritična masa, od ljubiteljev do profesionalcev, ki se ukvarjajo z umetnostjo, in da je v naše hrame treba obiskovalce le privabiti. Mislim, da nekatere institucije to dobro počnejo, ampak pri sodobni umetnosti je ta vrag, da je že pregovorno nerazumljiva. Pri tem naletimo na to prvo in glavno oviro na neki način. Jasno mi je bilo, da bo Cukrarna zaradi same arhitekture in tega, da je bila toliko časa v slabem stanju, hkrati pa je v usidrana v našo kolektivno zavest, zanimiva za ljudi in tudi je. Ljudje jo bodo zagotovo prišli pogledat.

Alenka Gregorič je programska vodja Galerije Cukrarna. Foto: Jože Suhadolnik
Alenka Gregorič je programska vodja Galerije Cukrarna. Foto: Jože Suhadolnik

Niste se izmaknili odgovoru.
Je daljši, a mora biti daljši, saj ni enoznačen. A dejstvo je, da se bodo ljudje prostora naveličali, tako kot se vsakega. Potem je treba privabiti vsebine, ki bodo ljudi vabile nazaj.

Delali ste v Galeriji Škuc, v Mestni galeriji Ljubljana, zdaj ste programska vodja Galerije Cukrarna, galerije sodobne umetnosti. Zanimajo me vaša spoznanja o tem, kakšna umetnost pritegne ljudi in zakaj umetnost v Sloveniji tako težko pritegne zanimanje splošne javnosti.
Spet bom rekla, da ni tako težko. Mislim, da je krivda bolj na naši strani, saj se pogosto hermetično zapiramo in verjamemo, da različne prakse, kode, znanja ljudje kar posedujejo, ko že pridejo v prostor. In jasno je, da ni tako. Zakaj bi vsi brali Lacana, Kanta, da bi razumeli umetnost?

Zato sem razmišljala, na kakšen način vsebine, ki jih predstavljamo skozi projekte, ki so morda na prvi pogled hermetični in ne lahko prevedljivi, predstaviti javnosti. Odgovor je kot usmerjevalni sistem, kako se vzpostavi dramaturgija prostora, da se obiskovalec najprej počuti udobno, da nato pri njem vzbudiš zanimanje in mu šele nato dodaš informacijo, ki od njega ne zahteva strašnega znanja iz umetnostne zgodovine, teorije, filozofije, sociologije, antropologije, saj se z vsemi temi vedami in še več sodobna umetnost spogleduje. Sodobna umetnost pušča mnoštvo mnenj, samo ljudem je treba dati občutek, da se lahko sprostijo in si umetnost interpretirajo sami.

Ste se iz tega razloga odločili, da bodo razstave v spodnjem delu objekta brezplačne?
Tako je. To imenujemo vozlišče institucije. S strani Ljubljanice ali skozi bar vstopiš v osrednji prostor, kjer bodo drznejši razstavni projekti. V tem delu bomo delali in situ, kar pomeni, da bomo povabili umetnike, ki bodo le za ta prostor ustvarili instalacije, strukture. Tudi tale kos Adriana Pacija Steber (pokaže na razstavljeni kos v pritličnem delu) je povezan z njegovim videodelom, razstavljenim v zgornjih prostorih galerije, in pove, kaj umetnik z njim sporoča. Ta del bo kot intro, kot minigalerija.

Na drugi strani, kjer razstavljata Ernesto Neto in Jimmie Durham, pa bo delovala galerija s svojo programsko frekvenco, kot sem jo zasnovala že v galeriji Tobačna, in sicer en umetnik, en projekt (ang. one artist, one project). K sodelovanju smo povabili že Meto Grgurevič, Marušo Sagadin itd. In vsa ta dela bodo na ogled brezplačno, da z njimi privabimo obiskovalce, in nadejamo se, da bo šel kdo tudi v zgornje in spodnje prostore, ne samo v toaletne prostore (smeh).

V pritličnem delu Galerije Cukrarna bo galerijski prostor deloval po sistemu en umetnik, en projekt. V tem delu trenutno razstavljajo Jimmie Durham, Ernesto Neto (na fotografiji), Adrian Paci in Marko Pogačnik. Foto: BoBo
V pritličnem delu Galerije Cukrarna bo galerijski prostor deloval po sistemu en umetnik, en projekt. V tem delu trenutno razstavljajo Jimmie Durham, Ernesto Neto (na fotografiji), Adrian Paci in Marko Pogačnik. Foto: BoBo

Koliko razstav na leto predvidevate? Imate začrtan okvir?
Seveda. Nekaj je že določeno in postavljeno. V zgornjih galerijskih prostorih bosta dve razstavi letno, v pritličnem pa jih bo od pet do sedem v najboljšem primeru. V kletnem delu bo prostor za glasbene dogodke in performanse, a je glede na razmere PCT težko oceniti, kako bo.

Kaj pa gostovanje tujih umetnikov? Morda bo zvenelo rahlo matematično – ste morda določili kakšno razmerje?
Kot Sazas (smeh). Ne, nismo si tako zastavili. Cukrarna želi postati tudi produkcijski prostor, saj smo del tako miselnega kot finančnega dela. A dejstvo je, da smo pozorni na sorazmernost produkcije v domačem, lokalnem prostoru.

Ostaniva še malo pri številkah. Koliko boste potrebovali za svoj obstoj, za izvajanje programa? Iz katerih virov boste pridobivali finančna sredstva?
Eno so projekcije, realnost pa nas šele čaka. Glede na to, kako smo zastavili program, bomo vsak prvi konec tedna do konca leta v oktobru, novembru in decembru brez vstopnine, da bi ljudje prišli. Razumemo, da je epidemija prinesla tudi osebne krize pri marsikateri družini, zato smo hoteli narediti vsaj neko gesto v tej smeri.

Nadejamo se, da bi bilo okoli 20 odstotkov proračuna od vstopnin, pridobili pa bi jih tudi s komercialno oddajo prostora. Gostinski lokal smo že oddali, pri čemer smo se dogovorili, da bo njihov program potekal v usklajevanju z nami. Obetamo si, da bomo zaslužili. Z direktorjem Blažem Peršinom se trudiva tudi za zagotovitev zasebnih sponzorstev, kar bi bilo dolgoročnejše. To ne bi bilo vezano na posamezno razstavo in umetnika, govorim o večletnih partnerstvih.

Umetnost ni samo (…)
slika.

Lokal v pritličnem delu Cukrarne ima tudi oder (desno), povezuje pa se z zunanjim delom. Foto: Miran Kambič
Lokal v pritličnem delu Cukrarne ima tudi oder (desno), povezuje pa se z zunanjim delom. Foto: Miran Kambič

Da, izrazov sodobne umetnosti je veliko – od performativne, kot sta videoumetnost in umetnost, ki sloni na zvoku, do slike in grškega stebra, ki je razstavljen pred nama.
Veste, že sam steber povzroča težavo, saj ni bistveno, da je to steber, bistvena je njegova zgodba, kako je nastal, kje je nastal in zakaj ga tukaj kažemo. Nastal je na sweat shop ladji (angl. sweat shop se nanaša na izkoriščevalska podjetja in tovarne, v katerih podplačani delavci delajo v težkih delovnih razmerah, op. p.). Te tovorne ladje so kot tovarne.

Da v turbokapitalizmu ne izgubljamo časa, na ladji, ki prevaža od točke A do točke B, obdelujejo in izdelujejo te stebre. Andrian Paci se je podal na to pot, na kateri je spremljal pet kitajskih delavcev, ki iz kamnoloma na ladjo naložijo kamen. Na enomesečni plovbi od Kitajske do Italije izdelujejo ta steber, ki je tako lep, kot bi bil narejen pred 200 leti. Mi ga občudujemo, a dejstvo je, da je made in China, pa nas to niti ne gane toliko. Opozarja na velike sistemske napake, ki se dogajajo v družbi, da lahko mi živimo to lagodno življenje. Je pa v osnovi le lep steber. Ravno zato sem rekla, da te zgodbe človeku odprejo miselne vzorce, da začnejo razmišljati.

Rdečeobarvano stopnišče, ki vodi v zgornje prostore galerije, pa tudi v prostore v kleti, ki so namenjeni za umetniške performanse. Foto: Miran Kambič
Rdečeobarvano stopnišče, ki vodi v zgornje prostore galerije, pa tudi v prostore v kleti, ki so namenjeni za umetniške performanse. Foto: Miran Kambič

Večkrat ste izjavili, da vaša osebna preferenca ne bo vplivala na programsko zasnovo Galerije Cukrarna, da pa so vam blizu družbene teme.
In to je zagotovo ena od teh. Na drugi strani pa imamo Ernesta Neta z zelo prezentnim delom, z instalacijo, ki visi s stropa. Eni so ga označili za vime, saj da nekaj visi – prav zabavno je že postalo, kako ljudje to vidijo (smeh) – a to je izdelal za bienale v Indiji in predstavlja njegovo interpretacijo države oziroma stanja, v katerem se je znašel.

Umetnost gledam skozi etično plat, umetnost, ki naj sproža vprašanja, ki mora biti zrcalo družbi, ki mora govoriti o tem, da na žalost ne živimo v idealnem svetu. To pa ne pomeni, da estetika ne gre z roko v roki z etiko.

Alenka Gregorič, Galerija Cukrarna

On je sicer Brazilec, a je rekel, da ob misli na Indijo pomisli na blago in začimbe. Zato je to dvoje združil v instalacijo, ki lahko sproža različna asociativna polja, v bistvu pa govori o dveh emblematičnih stvareh, značilnostih Indije. Večina del je takšnih. Umetnost gledam skozi etično plat, umetnost, ki naj sproža vprašanja, ki mora biti zrcalo družbi, ki mora govoriti o tem, da na žalost ne živimo v idealnem svetu. To pa ne pomeni, da estetika ne gre z roko v roki z etiko.

Bi si upali postaviti tudi zrcalo stanju v slovenski družbi?
Seveda! Čeprav se mi zdi problematična ta neposrednost. Vedno pravim, da ni treba s kladivom udariti po glavi, včasih je dovolj že to, če človeka le pobožaš, in dosežeš enak učinek. Nisem privrženka agresivnih, napadalnih "z glavo skozi zid pristopov", saj gremo potem verjetno v isto smer, kot je tista, ki nas boli in živcira.

Sorodna novica Zažgana feministična instalacija, razprostrta na pročelju Palače Cukrarna

Maja letos so vandali uničili instalacijo Katharine Cibulka na pročelju Galerije Cukrarna. Izobesila je mrežo z ročno izvezenim stavkom: "Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka". Zažgali so jo.
Da, a so se pri tem morali kar potruditi.

Kako ste si vi razlagali ta dogodek?
Sprva sem bila malo začudena, priznam. "Kaj res, v Ljubljani? Kaj te moti?" Katharina Cibulka je imela več predlogov, ta pa se mi je zdel še celo malo preveč patetičen, povem po resnici. Nikakor si nisem predstavljala, da bo to delo sprožilo takšne burne reakcije, a menim, da se v ljudeh kopiči toliko jeze, da se ne znajo z njo spopasti in se na tak način znesejo. Mislim, da to dejanje sploh ni bilo uperjeno proti temu delu. Prepričana sem, da jih niti ni toliko motilo samo sporočilo kot beseda feminizem oziroma feministka. Saj resnično ne vem, kaj bi bilo lahko problematično.

Zdaj sva odprli že tri pereča vprašanja, sweat shope, feminizem, vprašanje države in družbe, pa je še tri dni do odprtja Cukrarne (…)
Ampak, v bistvu ljudi vabimo, da bi le uživali in dali svoje estetske čute na pašo (smeh).

Foto: Miran Kambič
Foto: Miran Kambič

Ob prenovi Cukrarne pa je bilo slišati tudi kar nekaj nejevolje in vprašanj o smiselnosti 21,5 milijona evrov vredne naložbe, češ, da je to "razmetavanje denarja" in da "zakaj potrebujemo še eno galerijo, zakaj ne gradimo domov za starejše". Kako razumete te primerjave?
To so nehvaležne stvari. Potem bi lahko za vsako stvar, ki se zgradi, rekli, zakaj ni raje šola, zakaj ni raje bolnišnica, zakaj ni raje dom za starejše. Včasih se sprašujem, ali je to izraz egoizma z ene in druge strani, saj vsi vemo, da bomo nekoč potrebovali bolnišnice, domove za starejše. Pa vendar, ali moramo vedno gledati skozi prizmo sebe, da kultura ni del nas. Pa saj, kultura te tudi ustvarja, te naredi takšnega, kot si. Čudi me, če rečem malo grobo, ta egoizem vstopi tudi na polje kulture, skozi jezik, literature se definiramo že od majhnega.

Razstava Čudovitost spomina bo na ogled do 13. februarja 2022. Naslov izhaja iz pisma Dragotina Ketteja Ivanu Cankarju, predstavnikoma moderne, ki sta nekaj časa živela v prostorih nekdanje tovarne sladkorja. T Foto: BoBo
Razstava Čudovitost spomina bo na ogled do 13. februarja 2022. Naslov izhaja iz pisma Dragotina Ketteja Ivanu Cankarju, predstavnikoma moderne, ki sta nekaj časa živela v prostorih nekdanje tovarne sladkorja. T Foto: BoBo

Kako si želite umestiti Cukrarno na Balkanu, v srednji Evropi, morda v svetovnem merilu?
Kaj bomo malenkostni, seveda si želimo, da bi bili igralci v širšem smislu, verjamem pa, da bomo zanimivi tudi regijsko. Kar nekaj kolegov iz regije se odziva na naša povabila, direktor Nacionalne galerije v Tirani se je odzval, direktor Sodobne umetnosti iz Skopja, zagrebški kolegi, z Reke, Dunaja, iz Italije, Rima. Gradili bomo na koncentričnih krogih, ampak ne samo proti vzhodu, tudi proti zahodu in navzven. Zavezništva že sklepamo z institucijami v Rotterdamu, v Londonu. Počasi, počasi, saj mora hiša dobiti svoj zagon. Nadejam se, da bomo postali središče, ki bo imelo tudi obiskovalce iz Münchna ali Londona.

Kakšen tip razstav lahko pričakujemo? Boste imeli drugačne pristope glede kustosov?
Precej smo razmišljali, kaj se danes zahteva od kustosa sodobne umetnosti, da dejansko odpremo politiko zaposlovanja za poklice, ki so na Zahodu že popolnoma ustaljeni, pri nas pa manj. Sploh v javnih zavodih – pa ne govorim o nevladni sceni, ki je bolj elastična in prilagodljiva. Tako smo zaposlili kustosinjo za performanse. Zaposlili bomo še dva kustosa za glasbeno področje, gledališče, ples. Prav tako zaposlujemo producente, morda malo na škodo tehnične ekipe, saj želimo postati tudi produkcijsko središče. Da soustvarjamo umetnost, da umetniku pomagamo s samo izvedbo, s stiki, svojim znanjem, proračunom in predstavitvijo.

Pa imamo dovolj kadra za tovrstne kustose?
Nevladna scena je polna specialistov! Težava je v tem, da jih ne vidimo. V nevladni sceni imamo genialne producente, kustose, poznavalce različnih področij, a morda smo mi malo preslepi za njih.

Umetniki – zanimiv je ta odnos med njimi in galerijami. Vi ste si v preteklosti izborili, da za svoje delo dobijo honorar (…)
Da, brez tega ne gre in me sploh ne zanima!

Hotela sem poudariti, da si po navadi v Sloveniji za vse sam. Hkrati si režiser, scenarist, izvajalec, igralec, producent in še računovodja. Vi oziroma Galerija Cukrarna pa jim bo v tem pogledu pristopila nasproti. Bi lahko rekla, da uvajate profesionalizacijo?
Saj to že obstaja, a težava je, da pri nas potem vedno pristanemo na tem, da se nekaj ne da in da denarja ni. Mislim, da se da in da se denar tudi najde.

Ampak, kakšen bo vaš pristop?
Umetnike vabimo v t. i. zavezništva. Z vsemi, ki so povabljeni na obstoječo razstavo, je potekal več kot leto dni trajajoč dialog, hkrati pa so bili pozvani, da z nami sodelujejo tudi naprej. Da glas umetnika ni slišan le skozi umetniško delo, ampak da ostane slišan tudi skozi njegovo prisotnost v naših dialogih. Oni nam sugerirajo, kaj sodobna institucija je, bi mogla biti ali pa si želijo, da bi bila.

Saj je umetnik tisti, zaradi katerega smo mi tukaj. Moje delo brez umetnika nima smisla, bodimo pošteni. Skupaj z njimi razmišljamo, kakšna bi bila lahko potencialna prihodnost Cukrarne ali nekega prostora za sodobno umetnost. Pa tudi, kateri bi bili možni formati sodelovanja z njimi v prihodnosti. Da po razstavi razmišljamo, kaj bi lahko umetnik v prihodnosti – prispeval k instituciji in kako bi institucija rasla skupaj z njim. In posledično – vedno pravim, da spoznam umetnika, ko vem, kakšno kavo pije, a pot do tja je polna sestankov, veliko poslušanja. Težava pri nas je, da se veliko posluša, a premalo sliši, zato je nujno, da delamo projekte skupaj.