Težko pričakovana prenova Cukrarne bo z napovedanim odprtjem pomladi 2021 prestolnici ponudila novo kulturno območje, Slovenijo pa uvrstila med vidnejše akterje na področju sodobne umetnosti v Evropi.

"Cukrarna ne bo muzej, gre za princip Kunsthalle," zatrdi Blaž Peršin iz Muzeja in galerije mesta Ljubljane (MGML). Princip t. i. umetniške dvorane, o kateri govori Peršin, pomeni postavitev prostora za sodobne umetniške prakse, kot so vizualna umetnost, ki bo primarna usmeritev, intermedijska in glasbena umetnost, umetniška dela 'time based' in izobraževanje (samo v neposredni bližini je namreč sedem izobraževalnih ustanov).

Vizualizacija: Komposter:

Ljubljana upa, da bo ravno s projektom Cukrarne leta 2025 pridobila naziv evropske prestolnice kulture. V skladu s tem so že letos začeli prvi projekt programa Cukrarne 'Na poti', v katerem je umetnik Matej Andraž Vogrinčič v parku na Ambroževem trgu posegel v prostor tako, da je z opekami podrtega objekta, ki so jih zdrobili, tlakoval oranžno pot skozi park, ki vodi vse do za zdaj še gradbišča. V projektu, 'Gibanje za javni govor', ki je sledil oktobra, pa je Polonca Lovšin v parku predstavila govorniški oder, na katerem so se predstavili učenci iz okoliških šol. Čez dva meseca bo izšla tudi revija, za katero upajo, da bo postala "nova revija sodobne umetnosti v slovenskem kulturnem prostoru".

"Nimamo še prve razstave, a razmišljamo o deseti. Razmišljamo, kako bo čez dve ali tri leta, da bo program vzdržen, ne le finančno, ampak tudi vsebinsko," je na tiskovni konferenci ob predstavitvi prenove Cukrarne pojasnila programski koncept Alenka Gregorič (MGML) in dodala, da glede programa razmišljajo kot o prostoru z več zgodbami, ki se lahko izvajajo simultano. "Začeli smo pregledovati programe institucij evropskega prostora, ki so že pred odprtjem zgradbe začeli oblikovati program in nakazovati smernice samega prostora. To ne pomeni umetnosti v galeriji, ampak, misliti na prostor v naprej."

Širitev središča Ljubljane na obrobje

S prenovo Cukrarne in njene neposredne okolice pa se bo nekoliko razširilo tudi dogajanje iz središča Ljubljane, saj se bo oblikovala "nova kulturna formacija na meji med robom centra in območjem, ki je bilo do zdaj zapuščeno. Če gledamo gabarite mesta, bi to pomenilo nekaj podobnega, kot če bi v Berlinu središče premaknili za 10 kilometrov," ugotavlja Blaž Peršin.

Leta 2012 je bil na tem delu mesta tako dokončan Fabianijev most po načrtih arhitekta Jurija Kobeta, s čimer je bil sklenjen notranji cestni obroč Ljubljane, v načrtu pa je tudi že dolgo časa napovedana gradnja nove umetniške akademije ob Roški cesti. Celotna naložba prenove Cukrarne z okolico je ocenjena na 21,5 milijona evrov z DDV-jem, pri čemer je 13,5 milijona evrov iz evropskega sklada za regionalni razvoj.

S tem novim projektom pa se Ljubljana vpenja tudi v širše mednarodne povezave, "delali bomo pri projektih, ki jih do zdaj nismo mogli uresničiti (…) iskali bomo vzvode pozicioniranja Ljubljane kot metropole na področju sodobne umetnosti," pri čemer Cukrarna s svojim programom "ne sme konkurirati že obstoječim institucijam, ampak mora iskati sinergične učinke in ustvariti svoj profil delovanja, ki bo prepoznaven doma in v tujini," je še prepričan Peršin.

Kompleksna in zahtevna prenova

Sicer pa spada prenova Cukrarne med statično in izvedbeno enega najzahtevnejših projektov v Sloveniji, pove inženir gradbeništva Tomaž Strmole, ki je skupaj z inženirjem Angelom Žigonom (Elea iC) projektant gradbenih konstrukcij na objektu.

Čeprav bo zunanja podoba spomeniško zaščitenega umetnostnega arhitekturnega objekta ob Ljubljanici ohranila vtis skoraj 200-letne zgodovine tega prvega industrijskega objekta v Ljubljani iz opečnatega zidu ter z zunanjega dela nakazanimi sedmimi etažami in 350 okni, bo v notranjosti le en velik izčiščen prazen prostor oziroma volumen, v katerega so arhitekti iz biroja Scapelab (ki je leta 2009 zmagal na javnem natečaju) umestili dve viseči enoti oziroma dva manjša volumna, kubusa, s po tremi etažami.

Nepričakovana sprememba dejavnosti obrnila projekt na glavo

Kot pojasni arhitekt Jernej Šipoš, so sprva v natečaju Cukrarno predvideli kot monumentalen vhod v prihodnje upravno središče, kjer bi svoj prostor našla mestna in državna uprava na enem mestu. "Pritličje je bilo namenjeno razstavljanju umetniških eksponatov. Ko pa smo leta 2013 pristopili k izdelavi dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, je postalo jasno, da bo uporabnik objekta MGML in bo v objektu svoj prostor našla Galerija sodobne umetnosti." Tako so se znašli pred zagato oziroma novo nalogo, kako v objektu zagotoviti dodatne površine z novo vsebino, pri čemer morajo ohraniti zasnovo izpraznjenega volumna.

Izvirna rešitev, ki ponuja dovolj prostora za razstave

Z idejo dveh jeklenih volumnov (kubusov), ki visijo oziroma so pritrjeni na jekleno ostrešje novega objekta, so ubili dve muhi na en mah, če lahko uporabimo ta priročni izraz. "Volumna se ne dotikata obodnih sten (op. p. vse zunanje stene objekta) in tudi ne pritličja, ostenje s 350 okni ostane vidno, stara Cukrarna pa prepoznavna," zadovoljno pove sogovornik. Vsak volumen ali kubus ima tri etaže, pri čemer sta dve visoki namenjeni za razstave, tista najnižja pa je zasnovana kot večnamenski prostor za tiskovne konference, delavnice, otroške dogodke ali celo knjižnico.

Dodatna razstavna prostora sta tudi v kleti in v pritličju, "ki je specifično, saj ima v enem delu izjemno višino, visok je skoraj 18 metrov," poudari Šipoš. Arhitekti so spomeniško zaščitenemu objektu, ki je leta 1858 v celoti pogorel, na novo dodali kletne prostore, ki so poglobljeni za kar sedem metrov, in s tem znova pridobili že omenjeno dodatno površino za razstave in delavnice.

Poleg tega pa so ob že zgrajenem južnem prizidku zasnovali tudi klub z barom, nad katerim bo administracijski del, glavni vhod pa so umestili v pritličje pod Fabianijevim mostom.

Cukrarna, ki je bila med letoma 1828–1834 zgrajena po načrtih tržaškega arhitekta Mateja Pertscha, je v svoji zgodovini doživela številne dozidave, prezidave in rušitve. Breme časa zgodovine je bil svojevrsten izziv predvsem za projektante gradbenih konstrukcij, "česar koli smo se lotili, je bilo nevsakdanje in relativno zahtevno," prizna inženir Tomaž Strmole, začenši s tem, da je objekt zgrajen iz opeke.

"Ker se je v vsakem obdobju nekaj dograjevalo, pri čemer so se pojavljale nove tehnologije, je konstrukcija mešana. To pomeni, da je delno narejena iz opeke in delno iz kamna, ponekod pa je tudi mešana opečno-kamnita struktura. Najslabše ohranjen del je bil pri Fabianijevem mostu, ki je tudi najstarejši, tam je bilo največ kamnitih sten in mešanih materialov."

Kako zagotoviti potresno varnost objekta?

Ravno zato so bili soočeni z nedosledno debelino samega zidu, ki je bila na spodnjem delu široka en meter, proti vrhu pa se je zožila za dvajset centimetrov. Obstoječe opečne stene so zato najprej utrdili z injektiranjem, standardnim postopkom, s katerim v zid med kamniti material vbrizgajo maso, ki poveže materiale, "saj je obstoječe vezivo z leti propadlo, med kamni pa se je pojavilo veliko praznih mest. Ko smo rešili prvo stopnjo in zid povezali v kompaktno celoto, smo v notranjem delu postavili novi betonski zid, ki smo ga z zavrtanimi sidri povezali v obstoječo steno, tisto, ki smo jo predhodno utrdili z injektiranjem," pojasnjuje Strmole.

A to še zdaleč ni bil ključen protipotresni ukrep – ker so arhitekti konstrukcijo medetaž (kubusov) obesili na streho, "to pomeni koncentriranje mase proti vrhu objekta, namesto proti tlom, kar je za potres skrajno neugodno. Zadevo smo rešili tako, da smo nove betonske stene primerno dimenzionirali, široke so od 30 do 80 cm, odvisno od dela objekta, nove jeklene medetažne konstrukcije (op. p. kubusi) pa visijo vertikalno na strešni konstrukciji, horizontalno pa so s cikcakastimi jeklenimi razporami podprte v te nove betonske zidove, da v primeru potresa ne zanihajo kot nihalo."

Skupaj z notranjo in zunanjo varovalno konstrukcijo (ki med gradnjo držijo obodne zidove, da ne padejo v objekt) so porabili med 700 in 800 ton jekla, kar je veliko, "redko se zgodi, da ima objekt tako veliko jekla," pritrdi sogovornik. Nič manj zahtevna ni bila izvedba sedem metrov poglobljene kleti, ki podkoplje obstoječi objekt, ki so ga morali zavarovali s t. i. jet grouting piloti, posebno tehnologijo, s katero uvrtajo pilote v zemljo in jih pod pritiskom injicirajo s cementno suspenzijo.

"Česar koli smo se lotili, je bilo relativno zahtevno, tudi betoniranje obstoječih opečnih sten z novimi betonskimi, saj je bil uporabljen beli beton, ki bo na koncu tudi viden, in je izvedbeno precej zahteven," doda sogovornik.

Zgradba, ki je preživela zaradi kulture

Nekdaj mogočna Cukrarna, v kateri so pridelovali sladkor iz sladkornega trsa, je z zamenjavo lastnikov zamenjala tudi namembnost, od vojašnice, umobolnice, otroškega zavetišča do prostorov za podjetja, kot je bila ena najmodernejših tovarn v tem delu Evrope tekstilna tovarna Kunc & Co, pa Volnenko (pozneje Velana).

Po potresu leta 1895, "ko je nastopila še večja stanovanjska kriza, kot je bila do tedaj, saj so med drugim narasle cene najemnin, ob vedno večjem številu industrijskega delavstva pa to ni imelo kam iti," razlaga zgodovinar Blaž Vurnik (MGML) in nadaljuje, da so prebivalci Ljubljane med hladno zimo "zgradbo dobesedno zaskvotali. Ena izmed žensk, ki se je vanjo vselila, je bila Polona Kalan, pri kateri je živel Dragotin Kette, pa Josip Murn, tu so se srečevali Ivan Cankar, Oton Zupančič, Cvetko Golar in drugi."

Zgradba je doživela svojo končno bedo v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je postala zatočišče brezdomcev in narkomanov, v njej je bilo tudi nekaj manjših požarov, zaradi česar so okoliški prebivalci zahtevali njeno podrtje. Zgradba je bila leta 1990 vpisana v razvid kulturne dediščine. Da Cukrarna danes še vedno stoji, gre pripisati dejstvu, da tako velikega in praznega objekta v Ljubljani ni bilo in da so v njem prebivali mojstri moderne, "kar da zgradbi duhovni pečat," pojasni Vurnik. Med sodobnejšimi umetniki sta v Cukrarni med drugim kratko obdobje bivala tudi slikarka Kamila Volčanšek in ilustrator Zvonko Čoh.