O športu težko govorim kot o "poklicu" ali "službi", vendarle gre za užitek in strast, ki pa sta prerasla okvire prostočasne dejavnosti in v resnici postala zaposlitev za poln delovni čas. Za doseganje vrhunskih rezultatov je treba v šport vlagati vse več; predvsem časa in energije. Časi, ko je bilo združevanje športnega udejstvovanja na najvišji ravni in osemurnega delovnika mogoče, so že davno minili. Čeprav na prvi pogled ni jasno, ali bi šport lahko sploh opredelili kot delo, bi ga pravzaprav morali. Profesionalni športniki niso le pretirano zagnani zanesenjaki, temveč le vrh ledene gore, ki jo predstavlja športna industrija. Česar ne vidimo, so mediji, sponzorji, celotna proizvodna industrija, športna infrastruktura in zaposleni, ki jo vzdržujejo, ter vsakovrstne storitve, povezane s športom – od trenerjev do napovedovalca in tonskega mojstra na kakšni lokalni tekmi. Šport najraje zagovarjam zaradi njegovih pozitivnih fizioloških, psiholoških in socioloških vplivov, za vse pragmatične kapitaliste pa naj dodam še, da tudi šport prispeva k BDP-ju. Vsekakor ni le oblika larpurlartizma.

Zase težko rečem, da sem "profesionalka". Pa ne zato, ker bi se športu posvečala kaj manj resno kot najboljši svetovni tekači na smučeh. Za profesionalca je značilno, da je za svoje delo usposobljen in plačan. Količina in kakovost mojega treninga me vsekakor že davno ne uvrščata v amaterski razred, ker pa skrbim tudi za vse drugo, kar pritiče športu na profesionalni ravni, o svojih "kompetencah" ne dvomim. Res pa je, da s tekom na smučeh nisem zaslužila še niti centa. Ah, že slišim kritike, ki mi očitajo pomanjkanje skromnosti in ponižnosti! Žal mi je, vendar za skromnost medalj ne podeljujejo in, kako ironično, brez medalje zelo težko računaš na finančno podporo. V Sloveniji ni tekača na smučeh, ki bi se lahko preživljal s svojim športom. Res je, obstaja sistem štipendij in nagrad, ki pa so rezervirane le za izjemne dosežke.

Tudi sponzorska sredstva niso stalen in dolgoročen vir dohodka, sploh če ne spadaš v samo svetovno špico. Kje je šele plačevanje prispevkov in delovna doba. Na srečo je športnikom v Sloveniji omogočeno, da se zaposlijo v kateri od državnih služb, vendar spet pod določenimi pogoji, ko že upravičijo svoj status – in spet smo pri vprašanju kokoši in jajca.

Športne zveze in sponzorji (seveda odvisno od športne panoge) zagotavljajo finančno, materialno in organizacijsko podporo. Nekateri bolj in drugi manj uspešno. Pri teku na smučeh to med drugim pomeni opremo, priprave, trenerje in servisno ekipo. Sama bi bila brez tega nevaren zajedavec za družinski proračun in bi pač ves svoj šport zreducirala na popoldansko rekreacijo, tako pa sem zgolj neškodljiv prisklednik. Morda se sliši kruto, vendar je res in k sreči mi tega ni nihče nikdar očital – razen same sebe. Delna rešitev je študij. Sama študiram predvsem zaradi svojega zanimanja, ne zaradi statusa, "papirja" ali ker moram, vseeno pa si s študijem obenem opravičujem svoj obstoj in mirim vest, da imam poleg športne še drugo kariero. Nimajo pa vsi športniki želje, danosti ali podpore okolja, da bi študirali, niti se ne da vsakega športa usklajevati z resnim študijem. Pogosto se je treba po koncu srednje šole vprašati, kaj nadaljevati. V smučarskem teku je na prehodu iz mladinske v člansko kategorijo osip tekmovalcev ogromen. Zato nam v članskih kategorijah primanjkuje tekmovalcev, posledično pa ni notranje konkurence, ki bistveno prispeva k napredku.

Profesionalni šport je razvit do te mere, da je vedno teže sklepati kompromise. Hudič leži v podrobnostih, ki pa so dandanašnji v vrhunskem športu izpiljene do potankosti, o najboljših odločajo drobni detajli, centimetri in stotinke. Zgolj z domišljijo in improvizacijo se velikokrat ne da več parirati najboljšim ekipam sveta.

Jasno je, da se s tekom na smučeh nihče ne ukvarja, da bi obogatel – denar je vse preslaba zunanja motivacija, tveganje za neuspeh pa preveliko. Če se ne želimo še naprej zanašati na zlate sponzorje – očete in mame, bi se splačalo ozreti za rešitvami, ki se ponujajo, bodisi v drugih športnih panogah bodisi v drugih državah. Za delujoč sistem pa je ključen vir financiranja. To so predvsem sponzorji, ki pa imajo interes za financiranje športa samo, če je le-ta dovolj priljubljen. S tem pa nimam v mislih števila rekreativcev, ki se vsak konec tedna podajo na tekaške smuči, ampak navzočnost športa v medijih. Medijska prezenca teka na smučeh je vse manjša, in ta problem velja tako na mednarodni kot na nacionalni ravni (in to ne le v Sloveniji).

Na mednarodni ravni je problem podeljevanje medijskih pravic in zagovarjanje togih načel, ki ohranjajo status quo najmočnejših ekip in preprečujejo pluralizem. Zaradi tega se včasih zazdi, da gre za boj Davida z Goljatom, vseeno pa imamo v Sloveniji zgodovino lepih uspehov v smučarskem teku. Če temu dodamo njegovo priljubljenost med rekreativno populacijo, je jasno, da ima vse predispozicije za uspešno popularizacijo. Zavedati pa se je treba, da to ni pasiven proces, temveč zahteva sodelovanje smučarske zveze, pa tudi športnikov in medijev. Z zagotovljenim finančnim virom je implementacija rešitve le še stvar tehničnih podrobnosti, pri katerih pa je ključno, da je financiranje namenjeno tekmovalcem, trenerjem in drugim članom ekipe, torej vrhu ledene gore. Brez zastranitev.

Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.