Poglejmo, kako je prvi prodajalec avtomobilov na svetu in nosilec upanja za elektrifikacijo mobilnosti postal najslabši prodajalec v zgodovini in kaj to pomeni za Teslo.

Problem družbe 'ne pomeni ne'

Kadarkoli kdo reče "saj smo že prej vedeli, da je tak", se vprašam - a smo res? In če smo, kaj sem glede tega naredil sam? Elon Musk je promocijo svoje znamke gradil enako unikatno, kot je v avtomobile tlačil vedno večje zaslone. Avtomobilski mediji, pa mediji s področja ekonomije in politike in najvplivnejša veja med vsemi, rumena kronika, vsi so mu podlegli. V togo avtomobilsko korporativno vsebino je prinesel svežino in premešal monotonijo. Nekoliko ekscentričen in poseben je na takrat še zabaven način obljubljal revolucijo. Zdaj, nič čakat! Elektrifikacija je javnost v digitalnih komentarjih polarizirala, to pa je dalo debati o Musku in Tesli samo še večji medijski pospešek. A Musk je že od samega začetka dal jasno vedeti, da zanj ne ni nujno ne. Ko se je hitrost vožnje prikazovala zgolj na sredinskem zaslonu, je imela stroka drugo mnenje, a zakonsko je šlo skozi. Ko je razglašal, da je vožnja z avtopilotom skoraj povsem avtonomna, so ga proizvajalci in stroka opozarjali, da gre za nevarno zavajanje. Da je prestopil mejo. Pa je tvital samo še bolj. Takrat smo vedeli, da to ni prav. Prišle so nesreče, tudi tragične, pa sodni spori in še vse mogoče, a Musku to ni prišlo do živega. Delnice Tesle so rasle. Nekateri so takrat vseeno rekli NE. Kar nekaj avtomobilskih podjetji je poudarjalo, da imajo njihovi avtomobili enako zmogljive sisteme, a da jim kljub temu ne bodo dajali zavajajočih imen in da bodo pred uporabo uporabnikom dali jasna navodila, kako se sistem varno uporablja. In nazadnje je tu še Cybertruck, groteskni antipod sodobni avtomobilski varnosti in ekologiji, o katerem nima smisla izgubljati besed. Na srečo Evropa pravi “Evropejci prvi” in Cybertruck k nam ne sme.

Ko se avto prihodnosti zaleti v preteklost

Ni pa to edina sreča. Digitalni svet je velik, predvsem pa odprt in zdaj so se aktivirali ljudje, ki jim ni vseeno. Že zgolj pri avtomobilih smo lahko videli, da je Musk človek, ki mu za dosego ciljev ni težko poteptati toliko pravil in zakonov, kolikor jih lahko. Ko je začel teptati pravice delavcev v Teslini tovarni v Nemčiji, je bil že na robu, ko je njegov notranji svetovno nazorski, politični, zgodovinski in družbeni avtopilot popolnoma nehal delovati, pa je s svojimi skrajno desničarskimi izjavami in dejanji zapeljal na autobahn žaljivk in vse skupaj se je s polno hitrostjo zeletelo v zid družbenega konflikta. Zdaj imamo vse: od resnih, če to še obstaja, političnih ugovorov v ZDA, do nalepk, tvitov in plakatov, ki pravijo “če kupiš Teslo, podpiraš skrajno desnico”, “ne kupuj swasticarja”, na nekaterih Teslah so se znašle nalepke “Teslo sem kupil preden se je Musku zmešalo”, na podzemni železnici v Londonu visijo transparenti z grafom padanja Tesline delnice in pripisom: "Sovraštvo se ne prodaja. Vprašajte Teslo”. Trenutni hit interneta pa je seveda "Heil Tesla". Dragi Nikola, iskreno soželje.

Ko postaneš večji problem od svojih izdelkov

Tudi v avtomobilski industriji ni težko najti izpostavljenih voditeljev znamk, ki so na prestolu izgubili stik z zemljo. Henry Ford je bil znan po antisemitskih stališčih in je izdal knjigo Mednarodni Žid, ki je bila sestavljena iz zbirke člankov, objavljenih v Fordovem časopisu Dearborn Independent in se je začela s prvim člankom "Židje svetovni problem". Ko je šla vojna po svoje, je Ford nekoliko pozabil na prijatelja Hitlerja in poslovno odlično sodeloval z ameriško vlado. Sicer pa je bilo pač tako, da je morala v drugi svetovni vojni večina avtomobilskih znamk s svojimi tovarnami stopiti na pomoč vojaški proizvodnji. Ene na eni, drugi na drugi strani. Posebej osebno izpostavljenega se pri tem vselej izpostavi Ferdinanda Porscheja, ki je bil arhitekt razvoja nemške množične avtomobilske in v enem delu tudi vojaške tehnologije. Po vojni so ga zavezniki aretirali in 22 mesecev je preživel v zaporu v Franciji, po plačilu visoke varščine pa je bil izpuščen in ni bil obsojen za vojne zločine. Načetega zdravja je odšel v Avstrijo in tam s sinom Ferryjem začel graditi lahke majhne športne avtomobile. Hitre hrošče, torej.

Še veliko jih je, ki so se opekli s politiko in s tem škodovali svoji znamki. Še več pa je takih, ki jim je egocentričnost omrtvičila moralni in siceršnji kompas do te mere, da so predvsem poslovno podivjali. Junak te zgodbe je Carlos Ghosn, libanonsko-francosko-brazilski poslovnež, ki je Nissan rešil pred bankrotom in Renault-Nissan-Mitsubishi preoblikoval v avtomobilskega velikana. Njegov vzpon je bil epski, začel je kot "Le Cost Killer" in nastopal v japonskih manga stripih, ko je bil na vrhuncu, pa je odletel v nore skrajnosti. V Versajski palači je prirejal perverzno drage zabave v maskah in oblačilih v stilu Ludvika XIV. in naposled pred japonsko roko pravice iz Tokija s pomočjo specialcev pobegnil v zaboju za TV-opremo, v katero so zvrtali luknje za zrak, da je preživel transport in prišel v zdaj ljubi mu Libanon, ki svojih državljanov ne izroča v sodne procese v drugih državah.

Avto prodajalca pred Belo hišo

Kar smo videli ta teden pred Belo hišo, je dokaz, da se niso močno skrajšali samo delovni procesi v gradnji avtomobilov, ampak da so se očitno skrčili tudi časi razgradnje družbenih norm in pravil, kot smo jih poznali. Trump z Muskom ob boku maha s cenikom in veli, da mora vsak patriot kupiti Teslo. Prav dobro moraš pogledati, da ju ne zamenjaš za kateregakoli od nešteto drugih prodajalcev rabljenih avtomobilov na YouTubu. Musk, nekdaj vizionar brez naftne prihodnosti, danes pa "Swasticar", in Trump, ki je svojo kampanjo kampanjo gradil na naftni retoriki in zdaj v kamere vpije, da je bojkot kupovanja Tesel ilegalno početje, sta točno to, kar vidimo. Razumljivo je, da so Trumpovi volivci ta trenutek nekoliko zmedeni. Zakaj bi morali zdaj kupiti električni avto, ko pa smo se pred nekaj meseci na volilnih shodih zmenili, da bomo še naprej vozili Ford pick-up F150, ki je že štiri desetletja najbolje prodajan avto v ZDA? Na drugi strani so enako zmedeni eko-japiji in tehno-znanilci sprememb, ki so v Kaliforniji in New Yorku prvi verjeli velikemu vodji elektrifikacije Musku, da bo civilizacijo peljal v lepšo prihodnost, tako na Zemlji kot na Marsu. V ZDA so zdaj eni in drugi ta trenutek začudeni in zmedeni nad tem, kar delata njihova super prodajalca pred Belo hišo. A to sploh ni najslabša možna situacija. Zdaj imajo vsi skupaj vsaj eno skupno točko, na kateri lahko gradijo. In to je veliko več, kot so imeli pred tem.

Evropejci pa smo dobili zelo jasno predstavo, česa se ne kupuje in česa se ne uvaža iz ZDA. Vsekakor ne samo Cybertruck. Da ne bomo potem rekli, saj smo vedeli, pa nismo nič naredili.

*Andrej Brglez je strokovnjak na področju avtomobilnosti in strokovni sodelavec radijske oddaje APM