Williams je televizijska zvezda, kakršnih v Sloveniji, pa tudi v Evropi, ne poznamo. Kakršni koli že so morebitni pomisleki o takšnih ali drugačnih lestvicah naj ljudi, leta 2012 je bil uvrščen med sto najvplivnejših osebnosti sveta revije Time …

Vsak večer v polurni oddaji Nightly News iz centra Rockeffeler na 49. ulici in peti aveniji v New Yorku nagovori več kot devet milijonov Američanov. Njegova beseda je zakon, skozi Williamsove besede govori NBC - National Broadcasting Company, Williams sporoča, kar NBC hoče, da Američani izvedo, in česar noče!

Če Williams ne bi bil televizijski voditelj, si ga ni težko zamisliti kot zvezdo iz zlatega časa Hollywooda. V Ameriki daleč najbolj prepričljiv dokaz za to je njegova letna plača, deset milijonov dolarjev.

Po upokojitvi Toma Brokawa, ki je pred Williamsom vodil Nightly News skoraj dvajset let, je NBC potrebovala nov prvi obraz. A od iznajdbe revolucionarne televizijske naprave, daljinskega upravljalnika, izbor novega televizijskega voditelja ni nikoli brez tveganja. Še posebej, ko gre za tako pomembno programsko vsebino, kot so večerne novice, je v neizprosni bitki za ameriško gledalstvo lahko včasih usodna podrobnost, ki na prvi pogled z novinarstvom nima veliko skupnega.

Do prejšnjega tedna se je zdelo, da je leta 2004 NBC z Brianom Williamsom zadela v črno. S svojim videzom, inteligenco, karizmo, prepričljivostjo, ugledom … je samo potrdil, da je rojen za uspeh v "Showbizu"! Gledanost njegovih večernih poročil je z 9,3 milijoni vernikov ostala nad ABC-jevimi 8,7 in CBS-ovimi 7,3 milijona.

In potem se je zgodila usodna tekma New York Rangersov, na kateri se je Williams v newyorškem Madison Square Gardnu pred kamerami srečal z enim izmed veteranov iz Iraka Timom Turpacom, po katerem se je začela zgodovina, vsaj Williamsova, pisati drugače. Iraški veterani, s katerimi naj bi nekoč kot vojni poročevalec delil dobro in slabo, so potrdili, da se dogodka pred dvanajstimi leti v iraški puščavi, ki je še utrdil njegovo novinarsko slavo, spominjajo malce drugače od njega.

Resnici na ljubo, že predtem je nekajkrat završalo, da Williamsova pripoved, kako je bil njegov helikopter zadet, milo rečeno ni popolnoma natančna. Kot nemalokrat na internetu pa je razprava o verodostojnosti vojnega poročevalstva, še posebej z logistično pomočjo ameriške vojske, zasenčila Williamsov primer in zgodba je nekako potihnila.

A tokrat se je zgodbe po normalnih, klasičnih obrtnih pravilih novinarstva, ki ne potrebujejo pridevnika raziskovalno, lotil veteranski časopis Stars and Stripes: tako kot od pamtiveka našega posla je preprosto zbral izjave veteranov, ki so bili na helikopterju z Williamsom pred dvanajstimi leti in jih poskusil soočiti z njegovimi. A zvezdnik se je zavil v pomenljiv molk, nato pa je odjeknilo: v svoji oddaji, se je opravičil, češ da ga je v številnih pripovedih o dogodku pred dvanajstimi leti v iraški puščavi "izdal spomin". V istem trenutku je seveda postalo jasno, da je duh ušel iz steklenice, da je zgodba o zvezdniku in novinarskem heroju zaživela svoje življenje, ki ga niti vsemogočna NBC ne more več nadzirati.

Že naslednji dan so nešteti mediji in spletni portali naredili logičen naslednji korak: lotili so se kirurške analize Williamsovih izjav o dogodku v iraški puščavi. In bilo jih je veliko, od nastopov v najbolj gledanih večernih šovih do seveda samih poročil. Več kot na dlani je postalo, da si zvezdnik v pripovedih o vrhuncu svojega vojnega poročevalstva ni pomagal niti s klasičnim naborom pogojnikov. Nikoli si ni pustil zasilnega izhoda, da se mu je morebiti samo zdelo, da je bil zadet sosednji helikopter v formaciji, kar se je dejansko zgodilo in kar so veterani brez težav potrdili.

Kot vsi največji je Williams z vehemenco, ki ni trpela dvoma, prodajal svoje herojstvo. Še več, zdi se, da je z leti ponavljanja zgodbe začel celo sam verjeti, da je bil njegov Chinook dejansko zadet.

Vodstvo televizije NBC, ki je na začetku stalo trdno za Williamsom, je po nekaj dneh molka, ko se vihar ni polegel, napovedalo natančno preiskavo. A taktični umik ni bil dovolj, val kritik je bil tako uničujoč, da Williams, za zdaj samo začasno, ni več voditelj nočnih poročil, in če ne bo prišlo do spektakularnega preobrata, ga v studiu ne bomo videli nikoli več. Zdaj ne gre več zanj, njegove novinarske kariere je konec, zdaj gre za verodostojnost medijske hiše, ki jo pooseblja in ki ji verjamejo vsak večer milijoni.

Za nameček je zdaj, ko je lev ranjen, znotraj hiše izbruhnil klasičen spor med novinarji "nezvezdniki", poročevalskim "kanonfotrom" in "velikimi imeni", ki občasno, v imenu njihove domnevne verodostojnosti, zaupanja in ugleda pri gledalstvu, poberejo smetano na terenu. Williams na primer je bil edini, ki je imel intervju z Edvardom Snowdnom po njegovem izgnanstvu v Rusiji.

Williamsova še včeraj neizmerna slava je postala uničujoč mlinski kamen, ki se ga bržkone ne bo znebil do konca svojega, ne le profesionalnega življenja. Kljub neizmerni slavi, desetim milijonom dolarjev letno, odprtimi vrati tako rekoč do Bele hiše in druženju z največjimi vplivneži mu je prirejena zgodba iz daljne prve iraške vojne odnesla edini pravi novinarski kapital, verodostojnost! Pozabiti, kaj se je dogajalo v iraški puščavi pred dvanajstimi leti, ni le žalitev veteranov, ki so sedeli z njim v Chinooku, je žalitev inteligence javnosti. V njenih očeh se je Brian Williams čez noč spremenil v Robina Williamsa, z vsem dolžnim spoštovanjem do slednjega!