V torek sem se tako odpravila v Pikardijo iskat volivce Marine Le Pen. Pokrajina je prelepa, skoraj mistična. Skrbno obdelana polja krompirja in sladkorne pese, križi padlih v prvi svetovni vojni, mlini na veter, vasi in nekaj malih mest. »Laon umira,« mi je dejal eden izmed sogovorcev – v mestu so bile leta in leta garnizije francoske vojske. Zadnja je Laon zapustila leta 2012. Danes so vojaška vadišča zapuščena. Ko je začela Francija krčiti vojsko, so vojaške objekte v Laonu zaprli in domačini so ostali brez dela. Nato so zaprli še nekaj industrijskih obratov in mesto je začelo umirati. "Uprli smo se zaprtju tovarne, kjer je delal moj mož," je dejala sogovorka, lastnica trgovine z otroškimi oblačili. "Prišli so politiki in nas poslušali, nato so se vrnili v Pariz, in tovarno so vseeno zaprli." Jezni smo, jih je dejalo še kar nekaj drugih. Nihče ni rekel, da bo volil Marine Le Pen, a za vsaj tri sem si na poti iz Pikardije proti Parizu rekla: "Morda bodo v nedeljo vendarle obkrožili Marine Le Pen." Iz jeze, iz obupa, iz kljubovanja.

Potem se je tri dni pred volitvami zgodil še napad na Elizejskih poljanah.

V petek sem se ponoči uro in pol vozila po Parizu – prazne ulice, prazni lokali. V japonski restavraciji pri Operi sem s prijateljico brez težav dobila prazno mizo. Napetost v mestu je bila otipljiva. Zadnje ankete so pokazale, da se je Marine Le Pen okrepila, a je Macron ostal v vodstvu. Strah, jeza, obup. Lahko to požene Le Penovo v vodstvo?

Francozi se strastno zanimajo za politiko, so ta teden zapisali v časniku Figaro. Zanimanje za predvolilno kampanjo je bilo izredno, 20. marca je prvo soočenje kandidatov na televiziji TF1 spremljalo skoraj 10 milijonov gledalcev. Na javni televiziji so bili v četrtek zvečer, ko se je na Elizejskih poljanah zgodil teroristični napad, 15-minutni pogovori z vsemi kandidati – oddajo je spremljalo okoli 5 milijonov gledalcev, največ, skoraj 5,3 milijona, ko je na vprašanja odgovarjal Emmanuel Macron. Francoski volivci preberejo programe, ob njih razpravljajo pri kosilu, mnenja živahno delijo s prijatelji. Radi imajo dobro debato. To je Francija francoske revolucije, Francija, ki globoko čuti z bistvom demokracije.

Res je, jeza Francozov, jeza srednjega francoskega razreda, ki živi slabše, kot je, je okrepila glasove Marine Le Pen in Jeana Luca Melenchona. In res je, šibek mandat Francoisa Hollanda je uničil socialiste. Benoit Hamon je le 10 minut po zaprtju volišč priznal poraz in podprl Macrona, nekaj minut kasneje je to storil še Francois Fillon, za katerega se je še pred tedni zdelo, da bo te volitve brez težav dobil. Skrajna desnica je drugič v petnajstih letih iz drugega kroga volitev izrinila socialiste, ob tokratnih zgodovinskih volitvah pa sta kar obe najmočnejši stranki v Franciiji ostali brez drugega kroga.

Toda v bistvu so raziskave javnega mnenja točno in prepričljivo napovedale rezultat prvega kroga francoskih predsedniških volitev – skrajne politične zamisli imajo več volivcev, kot so jih imele, a večina volivcev je svoj glas namenila pragmatičnemu kandidatu, ki poskuša preseči delitev na leve in desne.

V drugem krogu bodo tako francoski volivci izbirali med mladim, 39-letnim bančnikom, ki še ni bil na voljeni funkciji, in 48-letno pravnico, predstavnico skrajne desnice. Oba kandidata sta nepredvidljiva, Macron je svoj program ustvarjal in oblikoval šele med kampanjo, Marine Le Pen ima skrajne ideje, ki vzbujajo strah.

A to je izbira za 7. maj. Francoski politiki vseh barv – z izjemo kandidata skrajne levice Jeana Luca Melenchona - so sinoči volivce prepričevali, naj v drugem krogu svoj glas namenijo Emmanuelu Macronu. Ankete napovedujejo njegovo zelo prepričljivo zmago. Francozi bodo junija izvolili še poslance v Narodni skupščini, nato pa se bo začela nova politična preizkušnja za Francijo. Državo namreč - kot kaže - čaka obdobje koalicijske vlade in pogajanja za njeno sestavo bodo brez dvoma zanimiva, kot so zanimive tokratne predsedniške volitve.