Zato lahko ugotovimo, da to, da se najmanj 280.000 državljanov bojuje za obstoj, ni krivda sposobnih posameznikov ali skupin, marveč ljudi na oblasti. In tiste molčeče mase, ki te ljudi, ne oziraje se na njihovo moralno integriteto ter umsko moč, voli. So mar njihove slabosti alibi za njene ozke, pritlehne interese, bi se vprašali? In kaj mar ni simptomatsko, s kakšnim značajem imamo opravka, ko gre za različna povišanja plač tistim, ki nimajo nič ali pa v primerjavi z drugimi ubijalsko malo. Kakšna nesolidarnost in neljubezen do bližnjega!

Če je res, da če nima lastnik vedno več in več, svet propade, je tudi res, da če nima lastnik ob svojem veliko nekaj manj tudi za drugega, ker mu s tem ne samo omogoči dostojno življenje, marveč tudi bogato življenje družbe, od katere je odvisen tudi njegov denar. In ne dvigniti plač, nekateri utemeljujejo, da se bo zmanjšala konkurenčnost, zvišali davki. Konkurenčnost je v tem, da se zna ljudem vliti vero v smisel njihovega dela, jih spodbuditi, jim vliti duha zanosa in zavest pravičnosti. Konkurenčnost je v tem, da je delavec zadovoljen in zato dobro dela; da imata znanost in tehnika denar za razvojne projekte, za katere bi se v tujini stepli. Poglejmo švicarske proizvode: so zelo dragi, a gredo za med. Slovenski med pa je vreden zlate olimpijske medalje.