Grexit, kot so iz angleških besed Greece (Grčija) in exit (izhod) skovali možnost odhoda Grčije iz območja s skupno valuto, je za zdaj beseda, ki predstavlja le možnost, ne pa tudi realnosti. A grexitu se je v zadnjem obdobju pridružil tudi brexit, ki besedo izstop poveže z besedo Britain (Britanija) in katere teža postaja vse bolj očitna. Med tednom je predsednik Evropske unije Herman Van Rompuy za britanski časnik Guardian dejal, da bi britanski izhod iz Unije pomenil ogromno škodo za Evropo, pri čemer bi prizadel tako Britanijo kot preostalih 26 držav. Van Rompuy je britanski izstop iz Unije primerjal z opazovanjem, kako "prijatelj zatava v puščavo". Podobno sporočilo, prav tako nazorno, je ponudil tudi vplivni nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, ki je dejal, da bi se Velika Britanija ustrelila v lastno nogo, če bi se vlada Davida Camerona po približno štiridesetih letih odločila za izstop iz Unije. Pri tem je Cameronu dal vedeti, da Unija vpliv njegove države pri več razpravah v globalnem svetu povečuje in da tudi kritična razprava v Uniji glede njene prihodnosti potrebuje konkurenčne ideje.
Kar pa napovedi izstopa in izsiljevanje z njim le niso. Za tiste, ki od bliže spremljamo zasedanja voditeljev Unije, je scenarij udeležbe britanskega premierja ves čas enak. Predvidljiv. Z njim lahko računate na 20 sekund ostrih besed, ki so na televiziji videti zelo dobro. Vedno kritično, vedno jasno. V skrbi za britanske davkoplačevalce. Morda za koga tudi posnemanja vredno. A če bi vsak, tako kot to počne Cameron, na zasedanja voditeljev Unije prišel nabit z adrenalinsko injekcijo in vehemenco lastnih stališč … Saj ne, da se to drugim ne dogaja. A ne tako na glas. In ne tako očitno. Videz je pomemben. V tem trenutku je videti, kot da je Cameron tisti, ki kvari igro.
Nekdanji šef Evropske komisije Jacques Delors je v časniku Handelsblatt ugotavljal, da Britance zanima pač le gospodarski interes in nič drugega. Kar pa ob poglabljanju integracije, ki jo predvidevajo načrti za prihodnja leta, lahko prinese drugačno partnerstvo za Veliko Britanijo, kot je zdajšnje.
Vprašanje, ki si ga postavljamo, je, ali se je premier Cameron morda le precenil, obenem pa podcenil pripravljenost drugih pri vztrajanju glede evropskih pravil. Cameron skuša najti čim več izjem od pravil v Uniji, po drugi strani ga skrbijo prepreke v enotnem trgu. Zniževal bi evropski večletni proračun, a iz njega še naprej dobival rabat. Odgovor je v zraku. Tako kot Brexit, ki ga menda podpira velik del britanskega javnega mnenja. V obdobju krize se razhajanja še bolj poudarijo, poenostavljanja pa hitro udarijo nazaj. Referendum o izstopu iz EU-ja v obdobju boja s krizo bi še kje drugje kot v pregovorno evroskeptičnem Združenem kraljestvu utegnil prinesti novo arhitekturo evropske povezave. Veliki Britaniji je ves ta čas uspelo ostati zraven, čeprav je bila vedno malce oddaljena. Kar je navsezadnje le nedvoumen dokaz, da ji članstvo v Uniji koristi. Zakaj torej toliko hrupa?
Iz Bruslja za MMC,