Še en dokaz več, da baronica Ashtonova zgolj zaseda delovno mesto evropske zunanje ministrice. Saj ne, da bi začel udrihati po njenem delu ali kaj podobnega. Njen resor je pač tak, da je bolj kot kaj drugega obsojen na nehvaležno iskanje stičnih točk med državami. Jasen primer tega je redno srečevanje predstavnikov kosovske in srbske vlade v Bruslju.

Ashtonovi je uspelo za isto mizo zbrati načeloma do Evrope precej zadržano srbsko vlado in kosovsko vlado, ki išče vsako priložnost za mednarodno izpostavljanje in dokazovanje. Nedvomno ta dialog predstavlja enega ključnih dokazov potenciala, ki ga lahko prinaša enotna evropska politika. In to pri temi, ki si jo po svoje razlaga vsaj 5 izmed 27 članic EU-ja, ki menda ne nameravajo priznati Kosova. Nikoli? Nadaljevanje in (vsaj kratkoročni) uspeh tega dialoga utegneta biti sicer v marsičem odvisna od strasti, ki jih v Srbiji sproža oprostilna sodba za nekdanjega kosovskega premierja Ramuša Haradinaja. Na daljši rok načeloma Beograd in Priština alternative nimata. Pogajanja.

A kaj, če ta več desetletij ne prinesejo nikakršnega napredka? Morda bi se bilo celo bolje vprašati, ali pogajanja sploh so, če jih dejansko ni, pa čeprav hkrati o njih vsi govorijo. Vizije. Iluzije.

Tiskovni predstavnik evropske zunanje ministrice Catherine Ashton Michael Mann je včeraj v lahkotnem tonu, z jasnim namenom zmanjševanja pomena razkoraka v EU-ju dejal, da se je glasovanje o Palestini zgodilo, zdaj pa je to treba izkoristiti za nov poskus iskanja rešitve s pogajanji. Pravzaprav je to eden osrednjih razlogov za odločitev več držav EU-ja, da podprejo dvig statusa Palestine v OZN-u. Spodbuda. Ki pa ne bo nujno delovala. Prvi izraelski odziv je bil kljubovalen. Cilj je sicer plemenit. Spremeniti "cincanje", ki občasno prerašča v depresijo in rožljanje z orožjem. Vzdržana, ne proti, je bila celo Nemčija, ki je že večkrat (podobno kot tudi sicer redno počno evropski zunanji ministri) jasno izrazila nestrinjanje zaradi izraelske gradnje nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu. Zdaj je nestrinjanje še pokazala. Več držav je podobno kot Berlin prav tako skušalo v notranjem palestinskem boju za prevlado podpreti predsednika Mahmuda Abasa in palestinsko oblast ter njihov miroljuben boj za mir. V nasprotju s Hamasovim.

Včeraj je izraelski časopis Haaretz med drugim zapisal besede nekega izraelskega diplomata, češ da je Izrael izgubil Evropo. Kar ne drži, saj se z odločitvijo, da ta privošči malo veselja ljudem, ki ne poznajo drugega kot okupacijo, v Evropi dejansko še ni spremenilo nič. Nekaj evropskih držav je le storilo tisto, kar je že lep čas lebdelo v zraku, za kar si, sodeč po raziskavah javnega mnenja, v Evropi prizadeva večina in kar bi moral najbrž storiti vsak Nobelov nagrajenec za mir. Storiti vse za zagon pogajanj za mir in dostojno življenje tako Izraelcev kot Palestincev. In tu najdemo eno redkih skupnih stališč EU-ja. Namreč, da alternative rešitvi, ki bo plod dvostranskih (morda tristranskih, če jemljemo Gazo kot tretji del uganke) pogajanj, preprosto ni.