Kratek odgovor: desnica ni izgubila, levica ni zmagala, macronisti še niso pokopani.

Malo daljši odgovor: levosredinska Nova ljudska fronta, ki je nastala manj kot mesec dni pred volitvami s samo enim namenom, da prepreči zmago skrajni desnici, bo imela največ poslancev, a je dobila tri milijone manj glasov kot skrajno desni Nacionalni zbor z zavezniki, že dan po volitvah pa so se v njej odprle stare ideološke in programske razpoke.

Nacionalni zbor je pristal na tretjem mestu, potem ko je upal na prvo, a je podvojil število poslancev in postal strukturna sila francoskega novega tripolnega sistema.

Macronisti, ponižani na evropskih volitvah in v strahu, da se bodo razblinili med dvema skrajnostma, so osvojili drugo mesto in ostali pomemben igralec v sklepanju vladnih koalicij.

Tudi socialisti in republikanci, ki jih je predsednik Emmanuel Macron, potem ko je pred sedmimi leti zagnal svoj projekt, skoraj pokopal, ko je posrkal njihovo volilno bazo, so povečali število poslancev.

Po treh dneh Pariza, ko sem se podila med volišči, volilnimi štabi in prepevajočimi trgi, je to vse, kar lahko zagotovo povem. Vse drugo so nianse, nepopolni sklepi in večkrat prežvečeni zaključki, o katerih pa nisem čisto prepričana.

Najprej Nacionalni zbor. Kot bi se želeli čim bolj oddaljiti od pariških centrov centralizirane oblasti, so si volilni štab postavili sredi starodavnega parka Vincennes v nekakšnem paviljonu za sprejeme, več kot deset kilometrov oddaljenem od palače Matignon, uradne rezidence predsednika vlade.

In daleč stran od nje so po volitvah tudi pristali.

In to na zelo trdih tleh. Potem ko so na evropskih in v prvem krogu parlamentarnih volitev 30. junija osvojili več kot tretjino glasov, je bil najslabši izkupiček, ki so ga pričakovali, vsaj 250 poslancev, kakšnih 40 manj od absolutne večine, ki bi jih potem poiskali med sebi podobnimi iz drugih taborov.

Vznemirjeno pričakovanje zgodovinskega izida, ko bo skrajna desnica v Franciji prvič po drugi svetovni vojni lahko prevzela izvršno oblast v državi, je konec volilnega dne brbotalo kot mehurčki v kozarcih šampanjca v njihovem volilnem štabu.

Tam so novinarja pričakali v črno oblečeni mišičasti fantje s črnimi čepicami s šilcem na glavi in postavni varnostniki v oblekah s kravato in slušalkami v ušesu, ki so dopolnjevali do zob oborožene policiste in njihovega psa, ki je moral natančno prevohati novinarske torbe, medtem ko je bilo nam namignjeno, naj iz njih umaknemo hrano, da ga ta ne bo odvrnila od prave tarče, strelnega orožja in mamil.

V dvoranici in na terasi okoli nje je bilo vse nared za slavje. Visoke piramide pecljatih kozarcev, skladovnice ohlajenih steklenic šampanjca, ki so se praznile hitreje, kot so tekle minute do objave izidov.

In ni ga peresa, ki bi znalo opisati osuplost, ki je sledila, ko se je ob 20.00 na velikih ekranih, na katerih so predvajali volilno oddajo nacionalne televizije, prikazala pahljača s prvimi projekcijami volilnega izkupička po posameznih političnih polih.

Na obrazih članov in privržencev stranke, polnih navdušenega pričakovanja, se je izrisal tako iskreno šokiran izraz, da so se človeku zasmilili. Ne kot bi napolnjen balon počil z iglo, kot bi ga narahlo odvezal in bi se počasi, mučno, a zanesljivo sesedal vase.

Še mehurčki šampanjca v visokih kozarcih so nehali šumeti.

Predsednika stranke Jordana Bardelle ni bilo treba dolgo čakati. Prišel je obdan z več varnostniki, kot je bilo "nemedijske" publike. Njegov obraz ni bil ne žalosten, ne čemeren, ne bojevit. Bil je trd in prazen. Govoril je na kratko in precej zagrenjeno. Da jih je nespodobni pakt med macronisti in skrajno levico opeharil za zmago, Francoze pa za spremembe, ki so jih zahtevali, ko so Nacionalnemu zboru naklonili zmago na evropskih in v prvem krogu parlamentarnih volitev.

Marine Le Pen na oder ni stopila, obdana z gručo novinarjev in snemalcev je v objemu svojih varnostnikov spregovorila na poti do avtomobila. Tu ni bilo nobene trdote ali stisnjenih ustnic in praznega pogleda kot pri mladem Bardelli. Marine Le Pen je izkušena političarka, vajena udarcev in padcev. Našega vala ni več mogoče ustaviti, naša zmaga je zgolj odložena, je rekla.

Na drugi strani mesta, na robu njegovega središča, razpoloženje ne bi moglo biti bolj drugačno. Že po stopnicah, ki so s postaje podzemne železnice vodile na plano, se je trlo ljudi; radostnih, prepevajočih, vpijočih gesla tako proti fašizmu kot proti Macronu. Pariški trg Republike, ki je videl že marsikaj, je bil znova kot tapeciran s človeško množico. Veliko, veliko mladih, ljudje različnih ras, različnih ver, več piva kot šampanjca, ob francoskih tudi palestinske zastave.

V Novi ljudski fronti zbrani levičarska Nepokorna Francija političnega veterana, 72-letnega Jean-Luca Melenchona, socialisti, komunisti in zeleni so manj kot mesec dni pred volitvami stisnili zobe in znova strnili vrste, da bi ustavili skrajno desnico.

V drugem krogu so si še zamašili nos in sklenili taktični dogovor s sredinsko koalicijo Skupaj predsednika Macrona, ki je pred volitvami dejal, da je skrajna levica po njegovem mnenju za Francijo prav tako nevarna kot skrajna desnica.

Zaradi visoke, 66-odstotne volilne udeležbe so se namreč v več volilnih enotah, ker so zbrali več kot 12,5 odstotka glasov, v drugi krog uvrstili po trije ali celo več kandidatov.

In več kot dvesto tako z levega kot z liberalnega pola se jih je nato umaknilo, da bi zmago olajšali tistemu, ki je imel največ možnosti, da porazi kandidata skrajne desnice.

Taktika se je več kot obrestovala. Ne le, da je levosredinski blok osvojil največ poslanskih mest, tudi Macronovi liberalci so vstali od mrtvih.

A naj Jordan Bardella govori, kar hoče, ni le ta "nespodobni in nevarni pakt", kot ga je označil, Nacionalnemu zboru preprečil vzpon na oblast.

Nogo so si podstavili tudi sami. Tako so bili prepričani o zmagi, da so v kratki predvolilni kampanji več govorili o tem, kako bodo končno vladali, kot pa da bi skrbeli za to, da odpravijo ali vsaj prikrijejo svoje pomanjkljivosti od programskih fantazij in nekoherentnosti do ekstremizmov in nesposobnosti nekaterih svojih kandidatov.

Marine Le Pen igra pametno igro. Odkar je pred slabimi desetimi leti svojega očeta in ustanovitelja stranke Jeana-Maria Le Pena izključila iz svojih vrst, je počasi loščila še njeno protijudovsko in ksenofobno podobo.

Najbolj mojstrsko potezo pa je potegnila pred dvema letoma, ko je vodstvo stranke prepustila Bardelli; kombinacija njene izkušene politične roke ter mladosti in komunikacijske spretnosti njenega političnega izbranca je Nacionalni zbor pripeljala do volilnih uspehov, njej pa hkrati tudi omogočila, da ob neuspehih v prvi vrsti ni ona, ampak predrzna in arogantna, neučakana in nespretna mlada kri.

Bardella se bo z nacionalnega političnega odra zdaj umaknil na stranski tir, saj je bil znova izvoljen v Evropski parlament, Marine Le Pen pa bo v nacionalni skupščini in v državi tri leta počasi in potrpežljivo pripravljala teren za predsedniške volitve 2027, svojo četrto zaporedno kandidaturo.

Nespameten je, kdor si zatiska oči pred najbolj povednim izidom teh volitev: Nacionalni zbor danes ni več neka bizarna politična skupinica, potisnjena na rob francoskega političnega prostora, z več kot tretjinsko volilno podporo se je usidral v njegovo srce.

Ne ponuja rešitev, ponuja zgolj gesla zanje in tako kot skrajna levica nima nobenih težav pri prepričevanju Francozov, da je za življenjsko draginjo in padec kupne moči kriva zgolj politika predsednika Macrona.

Macron je leta 2017 podrl francoski povojni dvopolni politični sistem, ko je posrkal volilno bazo socialistov in republikancev, posledica njegovega vladanja, njegovih ukrepov in njegovih odločitev pa je danes ta, da je Francija ob ranjeni sredini dobila dva močna ekstrema – na politični levici in na desnici.

Skrajna desnica v Franciji morda res ne bo v vladi, a jaha na valu, ki pljuska tudi drugod po Evropi. Nekdanji najbolj prepričljivi volivci levice, delavci in ljudje z najnižjimi dohodki, se zatekajo k skrajni desnici, ker čutijo, da so jih vsi drugi pustili na cedilu.

Italijanska premierka Giorgia Meloni vodi edino stranko v Evropski uniji, ki ima neposredno vez s prvotnim fašizmom, a je za Bruselj danes pragmatična, zaupanja vredna proevropska desničarska političarka, čeprav zastopa podobna stališča kot Marine le Pen.

Na Nizozemskem so dobili vlado, ki je odraz rušilne volilne zmage Geerta Wildersa, človeka, ki je bil več kot desetletje zaradi protiislamskih, protievropskih in protipriseljenskih stališč črna ovca nizozemske politike.

Evropska unija prav v svojih državah ustanoviteljicah spreminja svojo politično podobo.