Z drugimi besedami lahko rečemo, ali imate radi Nicholasa Raya in hollywoodski film ali indijskega režiserja Satyajita Raya in mednarodni »artfilm«. Meni sta všeč oba. Všeč sta mi tako Nicholasov film V samoti (In a Lonely Place, 1950) kot Satyajitova Boginja (Devi, 1960). V Ljubljani, mestu, v katerem živim, bi tej dilemi lahko rekli »Kolosej ali Kinodvor«. No, letos smo imeli dobre razloge zahajati v oba. To bi naj pokazal in predstavil spodnji seznam moje izbire najboljših filmov, ki smo si jih lahko ogledali v redni distribuciji slovenskih kinematografov v letu 2012. Filmi so zapisani po abecednem redu.
Deset najboljših
Angelski delež (The Angel's Share, 2012, Ken Loach). Simpatični marginalci se odločijo ukrasti dragoceni viski iz žganjarije v škotskih višavah. Morda ne tako dobro kot Loachev Išče se Eric, ampak vseeno prvovrstna britanska komedija. Ali obstaja boljše priporočilo?
Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011, Jean-Pierre in Luc Dardenne). Brata Dardenne v svoji najtoplejši in najprisrčnejši izdaji. Mlada frizerka se spoprijatelji s problematičnim in travmatiziranim fantkom. Kljub vsem krizam in provokacijam mu ostane zvesta. Varljivo enostavna klasika.
Hobit (The Hobbit - An Unexpected Journey, 2012, Peter Jackson). Novice med snemanjem niso bile spodbudne - menjava režiserja, prestavljanje premiere in dejstvo, da je Peter Jackson spremenil roman J. R. R. Tolkiena v tri filme. Zvenelo je, kot da želi iz Tolkienovega Srednjega sveta iztisniti še zadnje kaplje. Ampak ta »predigra« Gospodarja prstanov (Lord of the Rings, 2001-2003) je napeta in razburljiva, polna zabavnih likov, čudaških stvorov, epskih pokrajin in tistih pristnih občutkov, ki so bili značilni za trilogijo. Jackson je zdaj še boljši režiser, bolj osredotočen in jedrnat. Edino konec pride malo preveč naglo, ampak Tolkienov Hobit ni bil mišljen kot trilogija.
Izlet (2011, Nejc Gazvoda). Gazvodov prvenec vpelje nekaj novega v slovenski film: lik veterana mirovne misije v tujini, v tem primeru v Afganistanu. Gregor, ki malo spominja na veterane vietnamske vojne iz ameriških filmov, gre skupaj z najboljšim prijateljem in prijateljico na izlet, med katerim se razkrije skrivnost iz njihove preteklosti. Svež, energično režiran in igran film o minevanju časa, odmiranju prijateljskih povezav in nepredvidljivosti preteklosti.
Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011, Lynne Ramsay). Mojstrovina škotske režiserke Lynne Ramsay o fantu, ki nekega dne pobije svoje sošolce z lokom in s puščicami. Pa tudi film o tem, kaj se lahko zgodi, ko ima otroka ženska, ki si ga ne želi. Pa tudi o brezkončni neumnosti patriarhov. Končno pa je to tudi film o zlu, ki ga ni mogoče prepoznati, in kot tak eden najboljših. Režija je nenehno izvirna in domiselna.
Morilec Joe (Killer Joe, 2011, William Friedkin). Pod taktirko sedeminsedemdesetletnega predrzneža Friedkina je nastalo največje presenečenje leta: brutalna satira družine. Družina najame poklicnega morilca, da bi prišla do neke dediščine, a nastanejo katastrofalni rezultati. »Noro« nasilna in vulgarna zgodba o groznih ljudeh, ki počnejo grozne stvari. Friedkin je popolnoma domač s tem gradivom, režira z duhom in demonskim humorjem. Namesto da bi bil odbijajoč in moreč, je Morilec Joe smešen in svež.
Sramota (Shame, 2011, Steve McQueen). New York že dolgo ni prikazan kot mesto samote do te mere kot v tem filmu Britanca Steva McQueena. Michael Fassbender je zasvojenec s pornografijo in anonimnim seksom. Carey Mulligan je njegova sestra, ki se patološko zalepi na vsakega moškega, s katerim seksa. Gotovo močan film, z izredno vsiljivo režijo, ki gledalcu narekuje, kako naj se odzove na film. Razsvetlitev, kadriranje, zvok in glasba zagotavljajo, da bomo odisejo junaka doživeli kot nekaj grozljivega. Kot gledalec sem se malo upiral. Čustvene moči filma in genialnosti igre pa se ne da zanikati.
Torinski konj (A Torinói ló, 2011, Béla Tarr). Že prva sekvenca napove, da gledamo nekaj posebnega. Utrujen, izmučen konj vleče voz skozi nevihto. Sekvenca traja več kot štiri minute in je posneta brez rezov, tako tudi mi čutimo napor in obup živali, pa tudi kmeta, ki jo poganja. Torinski konj uprizori zadnjih šest dni v obstanku starega kmeta in hčere, medtem ko okoli njih izginja svet. Domnevno zadnji film madžarskega režiserja Béle Tarrja je slika malenkosti človeka v vesolju.
Vzpon viteza teme (The Dark Knight Rises, 2012, Christopher Nolan). Končnica Nolanove trilogije o Batmanu, ki skupaj predstavlja eno najpomembnejših filmskih del našega časa. Film je reakcionaren v dobesednem pomenu: gre za odziv na nezadovoljstvo, ki bruha po ulicah mest po vsem svetu. Odziv je elitističen, protipopulističen in se spogleduje s fašizmom. Kot takšen je Vzpon viteza teme ključen filmski del sodobnega političnega dialoga. Ne tako dober film kot prejšnji v seriji vseeno ponuja precej razburljivosti ter prelepo in mačjo Anne Hathaway v vlogi roparke, v kateri se zbudi protirevolucionarna vest.
Zaklonišče (Take Shelter, 2011, Jeff Nichols). Človek obsedeno gradi zaklonišče na svojem dvorišču, prepričan, da prihaja konec sveta. Bodisi je norec bodisi prerok. V vsakem primeru čutimo tako njegov strah pred apokalipso kot ženin strah pred njim. Gre za »navadna« življenja, v katera vdre nekaj, kar ni mogoče pojasniti. Film ima rastočo moč in konec, ki naš razum postavi na glavo.
In drugo
Med omembe vrednimi filmi, ki niso na seznamu, so Ime mi je Li (Io sono Li, 2011, Andrea Segre), Kozmopolis (Cosmopolis, 2012, David Cronenberg), Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom, 2012, Wes Anderson), Maščevalci (The Avengers, 2012, Joss Whedon), Nočne ladje (Noćni brodovi, 2012, Igor Mirković), Mlada noč (Příliš mladá noc, 2012, Olmo Omerzu), Skyfall (2012, Sam Mendes), Šanghaj (2012, Marko Naberšnik) in Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tinker, Tailor, Soldier, Spy, 2011, Tomas Alfredson), vohunska zgodba, posneta, kot se spodobi, ter Koča v gozdu (The Cabin in the Woods, 2011, Drew Godard), duhovita grozljivka, ki postavlja vprašanje, ali je treba rešiti svet, v katerem starejši žrtvujejo mlajše starodavnim bogovom. Na vprašanje odločno odgovori »ne«!
Omenil bi še rad igro Michelle Williams v Mojem tednu z Marylin (My Week With Marylin, 2011, Simon Curtis) in Alicie Vikander v filmu Vse te lepe stvari (Till det som är vackert, 2010, Lisa Langseth), mladih Solomona Glava in Shannon Beer v Viharnem vrhu (Wuthering Heights, 2011, Andrea Arnold), Zhao Tao in Radeta Šerbedžije v Ime mi je Li, Ane Karić in Radka Poliča v Nočnih ladjah, Michela Piccolija v filmu Habemus Papam: Imamo papeza (Habemus Papam, 2011, Nanni Moretti) in Christopherja Plummerja v Začetnikih (Beginners, 2010, Mike Mills) ter vso igralsko postavo filma Cesar mora umreti (Cesare deve morire, 2012, Paolo in Vittorio Taviani), ki odigra najboljšo različico Shakespearjevega Julija Cezarja, ki sem jo kadar koli gledal. Pohvala gre tudi Slovenski kinoteki za retrospektivi filmov Ernsta Lubitscha in Davida Lyncha.
Kar se pa tiče leta 2013, bomo imeli že v januarju možnost ogledati si Ljubezen (Amour, 2012) od Michaela Hanekeja in Spielbergovega Lincolna (2012, Steven Spielberg), prvega v Kinodvoru in drugega v multipleksih. Dober začetek novega filmskega leta!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje