Vlada brez večine v parlamentu, ki danes začenja svoj mandat, sama napoveduje, da na 100 dni miru seveda ne računa. Če bi na to mogoče pozabila, jo je sinoči spomnil Branimir Štrukelj, ko je sporočil, da je Sviz eno uro po prisegi ministrov odmrznil stavko.

Dvomi o Marjanu Šarcu in njegovi ekipi, še preden je bila ta sploh izvoljena, so tudi največja prednost nove vlade. Če so državljani v Mira Cerarja kot najbolj prepričljivega zmagovalca v zgodovini parlamentarnih volitev vložili previsoka in nerealna pričakovanja, Šarec teh težav nima. Ob črnogledih napovedih se zdi, da bo vsak dosežek vlade za večji del skeptične javnosti in interesnih skupin presenečenje.

Nova vlada bo, tudi zaradi lastnih zavez, stala in padla predvsem na spremembah v zdravstvu. Manj opazno je, da je usoda Šarčeve ekipe povezana s pretresi v evropski in svetovni geopolitiki bolj kot vse njene predhodnice. Nad njo visi grožnja nove gospodarske krize. Udarni val prejšnje je odplaknil tradicionalno politiko in tudi tokrat zagotovo ne bi bile posledice nič manj uničujoče. Druga neznanka je vzpon populizma in skrajnih politik. Že prihodnjo pomlad bodo evropske volitve, na katerih na uspeh računa zavezništvo strank Orbanove neliberalne demokracije iz različnih držav, tudi naše. Drugačna politična geografija Evrope bi slej ko prej spremenila tudi razmerja sil v Sloveniji.

Največja neznanka nove vlade pa je v resnici njen predsednik. Ta doslej večjih napak ni delal, najbolj je presenetil s tem, da mu je vlado sploh uspelo sestaviti. Toda zdaj gre zares. Grožnja s predčasnimi volitvami se je umaknila v neznano prihodnost, saj Šarcu zakonska ureditev zagotavlja relativno trden položaj. A izkoristil ga bo le, če mu bo uspelo obvladati koalicijska trenja. In če bo dosedanja izpraznjenost njegovih obljub pokazala vsebinsko jedro. Če ga ne bo, nas čakajo naporna leta novih razočaranj. In alternativa, ki jo (pre)dobro poznamo.