V Creedu: rojstvu legende (Creed, 2015) se vrne Sylvester Stallone kot boksar Rocky Balboa štirideset let po tem, ko je prvi film iz njega čez noč naredil zvezdo in (belo) ameriško ikono. Tokrat pa ni glavni junak. Igra vlogo, ki se spodobi staremu veteranu, kot je on: postal je trener mladega črnca Adonisa (Michael B. Jordan), sina svojega starega prijatelja in nasprotnika v ringu Apolla Creeda. Mladenič, čigar mati je bila Apollova ljubica, ni nikoli spoznal svojega očeta, ki je bil ubit v enem od prejšnjih filmov serije. Odraščal je v popravnih domovih, dokler ga ni posvojila Apollova vdova. Čuti potrebo, da se dokaže kot očetov naslednik. Iz Los Angelesa odide v Filadelfijo, da bi poiskal Rockyja in ga prosil, da ga trenira. Verjetno ni treba povedati, da Rocky postane fantu očetovska figura.

Coogler in soscenarist Aaron Covington sta naredila dve stvari. Kot prvo: našla sta način, da nadaljujeta serijo, čeprav je zvezdnik prestar, da bi še vedno igral boksarskega šampiona (Stallone seveda še vedno igra akcijske junake, a saga o Rockyju Balboi se odvija v malo bolj realističnem filmskem svetu). S tem sta devetinšestdesetletnemu Stallonu hkrati dala tudi fino karakterno vlogo, ki jo odigra v svojem najbolj dopadljivem slogu: z blago in ne grozečo moškostjo.

Druga stvar, ki sta jo Coogler in Covington naredila, je, da sta seriji končno dala temnopoltega junaka. Serija o Rockyju se je začela s skromnim in celo ganljivim prvim filmom, ki ga je napisal sam Stallone in ga je režiral John G. Avildsen leta 1976. Zgodba se je skozi pet nadaljevanj razvila v epopejo o belem šampionu v športu, v katerem prevladujejo črnci. Njegova zmaga nad Apollom Creedom, ki ga je igral Carl Weathers, je bila simbolna zmaga belca nad najslavnejšim boksarjem vseh časov Muhammadom Alijem, kar belcu v stvarnosti nikoli ni uspelo. Tako je bil Rocky Balboa, italijanski žrebec, idealen junak belcev v času konservativizma Reaganove Amerike. Simbolno je vrnil šport boksa v bele roke. Zanimivo pa je opaziti, da čeprav se mladi Adonis v novem filmu bori proti belcu, je ta proletarski razbijač iz Anglije in ne Američan. In mladega črnca seveda trenira stari modri belec.

Cooglerjev film je dopadljiv, ampak tudi medel. Začetni prizori, posneti v popravnem domu, ko je Adonis še fantek, imajo nekaj pristnosti. Lepo je tudi prikazan spoštljiv odnos, ki ga imajo ljudje do samega Rockyja. Zdi se, da bi se ljudje tako obnašali v družbi bivšega šampiona, še posebej, če je to šampion iz ljudstva, iz stare soseske. Prejšnji filmi v seriji niso bili mojstrovine. Ampak imeli so neko primitivno energijo, ki je gledalca, če je bil filmu naklonjen, ponesla. In v prejšnjem filmu serije Rocky Balboa (2006) je Stallone izkazal precejšnjo spretnost in inteligenco kot scenarist, režiser in igralec.

Novemu filmu manjka tempo. Ne film ne izredno simpatični Michael B. Jordan nimata nagona, ki je takšni zgodbi potreben. V prvem Rockyju je šlo za junakov proletarski imperativ, da se dvigne nad samega sebe. Mladi Adonis je kot sin Apolla Creeda bogat, tako da gre bolj za psihološko potrebo dokazovanja samega sebe, za sindrom sina slavnega očeta, tega pa film nikoli zares ne pričara. Nekateri od likov v filmu mu povejo, da ne deluje kot boksar, in imajo prav. Vsi ostali, od grozljivega nasprotnika (odlično ga igra britanski boksar Tony »Bomber« Bellew v svoji prvi filmski vlogi) do koščene punčke, ki jo vidimo v telovadnici, imajo več nagona kot junak. Ampak nasploh tempu filma skupaj s presenetljivo bledo fotografijo manjkata polet in energija.

Vseeno ne želim pustiti vtisa, da je film popoln neuspeh. Stallone je simpatičen, prav tako Jordan pa tudi Tessa Thompson kot njegova punca. Je nekaj dobrih prizorov, kot tisti, v katerem se Rocky in Adonis dogovarjata za boj s šampionovim trenerjem, in je očitno, da ta želi, da se njegov boksar bori z Adonisom le zaradi mladeničevega priimka in ker je prepričan, da bo njegov varovanec zmagal. Stallone in Graham McTavish kot šampionov trener popolnoma prepričljivo odigrata stara lisjaka, ki vesta, kako pokvarjen šport je lahko boks. Končni boj ima nekaj čustvenega naboja, ampak takšne sekvence to po navadi imajo. Film bo pri ljubiteljih serije obujal občutek smrtnosti, spomine na like, ki jih ni več: Rockyjeva žena, najboljši prijatelj in sam Apollo Creed. In tu je seveda tudi veliko bolj krhekostareli Rocky Balboa.

Ampak Jordan in režiser Coogler sta imela več uspeha pri svojem prejšnjem sodelovanju Postaja Fruitvale (Fruitvale Station, 2013) po resničnem dogodku, ko je policija ustrelila mladega črnca brez razloga na postaji podzemne železnice v Oaklandu v Kaliforniji na novoletni dan 2009. Šlo je za navadne ljudi, v katerih življenja krvavo vdre institucionalizirani ameriški rasizem. Ni bilo žanrskih zahtev, ki jih temu novemu filmu ni uspelo popolnoma izpolniti.