Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" oziroma možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.

Ob vsej stvari se najprej ustavimo pri odzivu javnosti. Ki je rahlo cinična in Voljčevemu podjetju v glavnem nenaklonjena. Kar je čudno. Taista javnost že ves čas jamra, kako nam vladajo intelektualno podhranjene elite in kako v tej deželi predvsem manjka pameti. Bo že držalo; od butalskih časov sem ima ta dežela težave s pametjo - a nikakor se ne moremo zediniti, ali je je premalo ali preveč. Ko spremljamo ta naš vsakdan, vijemo roke k nebu in tarnamo, kako malo je dandanes pameti in pozivamo kakršno koli - ali kmečko, ustvarjalno ali akademsko pamet, če se ima čas za kakšno leto pomuditi pri nas. Potem ko pride Marko Voljč in razkrije, da bo zbral 150 modrih, ki so pametni že po definiciji, pa gre javnost spet v zrak: Kaj se pa grejo, kdo pa jim je podelil licenco, da se imenujejo modri? Beremo sezname vabljenih in si po tihem domišljamo, kako smo vsaj desetkrat pametnejši od najpametnejšega na teh seznamih. Pa smo samo malo zavistni, ker nismo bili pripuščeni.

Nekaj logične razlage, zakaj tako, se skriva v tradiciji svetov modrecev, ki jo gojimo v naši deželi. Teh svetov in takih srečanj, pobud in tribun smo imeli že brez števila - posebno lepo so medijsko pokrite one pri predsedniku republike. Pa ne le pri zadnjem; še vsak predsednik do zdaj, če spomin ne vara, si je omislil popoldne v vili Podrožnik z najbrihtnejšim, kar je povila slovenska mati. Po navadi na takih srečanjih modri razložijo, kaj je narobe in kako bi moralo biti, da se napake odpravijo in Slovenci lepše zaživimo. Zgodi se sicer nič, občutek je pa dober …

Na tem mestu treščimo ob problem, na katerega sčasoma trešči vsak moder, razumem in pameten mož … planet si je treba deliti z neumnimi! Nihče ni rad oklican za neumnega, a nekateri med nami že morajo biti, saj bi v nasprotnem ne bili v zosu, v katerem smo se znašli. Da se neumni ne prepoznajo kot takšni in da so pametni prelepo vzgojeni, da bi jim to povedali, je resnični problem te dežele. Povedano drugače: neumen je preneumen, da bi spoznal svojo neumnost, pameten pa prepameten, da bi ga na to opozoril.

Barantanje z neumnostjo in pametjo, z modrostjo in omejenostjo je nekoliko pretirano. Celo otročje, vsekakor pa do slehernika vsaj malo ponižujoče. Dovolj boleče je spoznanje, da so nekateri premožnejši od nas - ko pa takole, z agencijsko novico izveš, da jih je vsaj še 150 modrejših, je udarec za človekovo samozavest prav uničujoč. In slehernik ne ve, kako bi ravnal, vedoč, da ni ravno neumen, očitno pa ni niti moder. Na srečo je tradicija srednje poti pri nas udomačena še od socializma, tako se zdi odločitev za povprečje modra. Zakaj skrajnosti modrost in norost, ko pa smo lahko povprečni. Med zmerjanjem z bedaki in geniji se zdi povprečje dovolj varno zavetje; kot majhen dežnik v nalivu, ki je sicer slabši od trdne strehe, pa vseeno boljši od odprtega neba.

Ampak kljub temu iz rahle hudobije dokažimo, kako 150 modrih z Voljčevega seznama ne ravna ravno razumno. Razumevanje družbe kot nekakšnega fizisa, ki ga lahko usmerjajo zgrešene ali briljantne zamisli, je naivno in zastarelo, nevredno razumnika. Kot že tolikokrat v 150 osebah z genialnimi idejami odseva predvsem dvoje: slovenska obremenjenost z mesijanstvom, s hipnim, genialnim prevratom, ki nas odpelje v obljubljeno deželo in vsakršno pomanjkanje védenja, kaj Slovenija sploh je. Redki, upamo zatrditi, od 150 modrih premorejo suvereno in predvsem izvorno védenje o tem, kaj je sodobna Slovenija. Za modre iz te ali one stroke je Slovenija ali skupek številk, ki jih proizvaja statistični urad, ali pa skupek mitov, ki jih proizvajajo medijske hiše. Največji problem niso rešitve, ki jih bruhajo modri, temveč kritično pomanjkanje - najprej informacij in nato še senzibilnosti o sodobni Sloveniji - ki ga je mogoče zaslediti pri večini posameznikov ali institucij, ki odločajo o usodi slovenstva.

Slovenija ni parnik, ki ga sto petdeset kapitanov usmerja med čermi, niti ni kontradiktornost med proračunom in javnim sektorjem. Razmišljanje o državi kot o entiteti je za čas pretakajočih se informacij, od travm dedov osvobojene mladine in koncu nacionalnih športnih reprezentanc, zastarelo in vsaj malo tudi smešno.

Povedano drugače. Modreci bodo brez dvoma predlagali odlične rešitve, ne zavedajoč se, da ni nikogar, na katerega bi se nanašale.