Caine je postal zvezda v vohunskem filmu, posnetem po romanu Lena Deightona Strogo zaupno: IPCRESS (The IPCRESS File, 1965, Sydney J. Furie), in njegova nevsiljiva nesramnost do nadrejenih je takoj očarala gledalce. Bila je v duhu časa. Caine je bil član nove generacije mladih britanskih igralcev, ki so ji pripadali tudi Albert Finney, Vanessa Redgrave, Alan Bates, Julie Christie in niz imen, ki so vnesla novega uporniškega duha v britansko gledališče in film. Ni bilo več treba govoriti »kraljeve angleščine« ali skrivati svojih proletarskih korenin.

IPCRESS je bila po zgodovinskem epu Zulu (1964, Cy Endfield) Cainova šele druga podpisana filmska vloga. V filmu Zulu je malce nerodno igral neizkušenega častnika iz višjega razreda, IPCRESS pa je predstavil Caina v podobi, ki je postala slavna: očala s črnim okvirjem in cockneyjevsko narečje, ki ga je takoj določilo za moža iz delavskega razreda z ironično držo. Istega leta je Alfie, ki ga je Lewis Gilbert posnel po drami Billa Naughtona, potrdil njegov status zvezde. Kriminalka Ubijte Carterja (Get Carter, 1971, Mike Hodges) pa nam je dala Caina v njegovi najbolj neizbrisni podobi.

Magi, morski psi in oskar
Je pa le malo igralskih karier, ki so se začele tako svetlo, se zapeljale do te mere na stranski tir, da bi potem spet doživele delen vzpon, kot je njegova. Caine, ki je marca letos slavil osemdeseti rojstni dan, je posnel nešteto slabih filmov. Nekateri so bili spodleteli »art« filmi, kot je bil Mag (The Magus, 1968, Guy Green). Bilo pa je tudi veliko navadnega šunda, kot je tretje nadaljevanja filma Žrelo (Jaws: The Revenge, 1987, Joseph Sargent). Pri svoji izbiri vlog je bil pragmatičen. »Filma nisem videl, ampak slišim, da je zanič,« je povedal o četrtem delu Žrela. »Videl pa sem hišo, ki jo je zgradil, in ta je sijajna.«

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je njegovo ime na filmski špici postalo skoraj zagotovilo, da bo film kvečjemu drugorazreden, kot sta bili tudi imeni Richarda Burtona in Donalda Sutherlanda, še dveh dobrih igralcev, ki sta posnela veliko slabih filmov. In tako kot njima je Cainu redko uspelo dvigniti film s svojo prisotnostjo. Postal je preveč dobro znan gledalcem. Njegovo značilno cockneyjevsko narečje je postalo šablona, »konzervirani« Caine, za katerega točno vemo, kaj lahko od njega pričakujemo.

Ni pa bilo vse le pustota. Razpršeno med neuspehi je bilo nekaj dobre igre v dobrih filmih, kot sta bila Oblečena za umor (Dressed to Kill, 1980) Briana De Palme ali Vedoželjna Rita (Educating Rita, 1983) Lewisa Gilberta. V Vedoželjni Riti je igral priljubljen lik moderne britanske drame, duhovitega, pijanskega in samouničujočega akademika. Ko ga neki študent med poukom vpraša, ali je pijan, odgovori: »Pijan? Seveda sem pijan. Misliš, da bi lahko predaval, če bi bil trezen?« So pa še druge dobre vloge v nepravično spregledanih filmih.

Dobil je tudi dva oskarja za stransko vlogo, prvega za film Woodyja Allena Hannah in njene sestre (Hannah and her Sisters, 1986) ter trinajst let pozneje za Hišni red (The Cider House Rules, 1999, Lasse Hallström). Nista pa to njegovi najboljši vlogi. V Allenovem filmu se je zaljubil v ženino sestro in je pretiraval v svoji igri, da bi nas prepričal, da je intelektualec, ki je neroden v odnosih z ženskami. Kot Wilbur Larch v Hišnem redu je igral eno tistih vlog, ki so ustvarjene za oskarja: bil je z etrom zasvojen upravnik sirotišnice, ki pomaga pri porodih in opravlja (takrat nezakonite) splave. To je bila topla, človeška igra, ki je vedno dopadljiva, a nikoli razburljiva.

Harry, Alfie, Jack … In Alfred
Caine je boljši, ko namiguje na globoke občutke skozi subtilno igro obraza, kot pa takrat, ko jih izraža skozi velike izbruhe. Ko je enkrat začel kričati, je prehitro izpraznil svoje igralske zaloge in ni imel več česa ponuditi. Odličen je bil, ko je dopustil, da s pogledi ali premiki glave izrazi občutke, ki ostajajo neizgovorjeni. »Na gledališko igro gledam kot na operacijo s skalpelom, na filmsko pa kot na operacijo z laserjem,« je povedal. Dodal je še: »Filmska igra je sprostitev. Če se preveč trudiš, potem delaš napačno.« Znal je neopazno odigrati inteligentnega človeka. Poglejmo samo, kako gleda Seana Conneryja v Možu, ki bi bil kralj (The Man Who Would Be King, 1975, John Huston). Igrata britanska vojaka v devetnajstem stoletju, pustolovca in goljufa, ki postaneta kralja primitivnega Kafiristana. Conneryja prevzame megalomanija in postane prepričan, da je zares ne le kralj, ampak bog. Caine opozarja in opazuje, ker ve, da se bo to slabo končalo. Gledamo ga in vidimo človeka, ki razmišlja, in to lahko izvede samo zelo dober igralec.

To se čuti pri njegovem Harryju Palmerju v Strogo zaupno: IPCRESS. Palmer naj bi bil »anti James Bond«: prevarant iz delavskega razreda, ki je postal vohun, ker je bila alternativa zapor. Je pa tudi kulinaričen in kulturni snob. Rad ima dobro hrano, Mozarta in lepe ženske (»posebej ženske«). Poglejmo ga le v prizoru z njegovim šefom, polkovnikom Rossom, ki ga graja. Harry stoji pred njim z držo in izrazom, ki je na meji posmeha. Ko Ross reče, da Harryjev novi šef nima njegovega smisla za humor, Harry odgovori: »Da, gospod. To bom pogrešal.« Ross ga gleda. Ve, da ga Harry zafrkava, in Harry ve, da on to ve. Caine ima izraz superiornosti, ki pa je tako dvoumen, da ga je težko določiti. Njegova ironičnost je neulovljiva. Alfie, ki ga je igral v filmu z istim naslovom, je Harry Palmer z neprijetnim robom: ženskar, katerega prezir do žensk je viden na njegovem obrazu.

V legendarnem prvencu režiserja Mika Hodgesa Ubijte Carterja, grobi in nasilni kriminalki, je igral Jacka Carterja, londonskega gangsterja, ki se vrača v reven rojstni kraj, da bi odkril, kdo je ubil njegovega brata. Junak je sin svojega okolja. Kot je povedal režiser Mike Hodges: »Pomembno je bilo, da se vidi, da je Jack Carter iz žilavega in revnega okolja, v katero se nikoli več ne želi vrniti. Newcastle je bilo pravo mesto.« Sledi tega žilavega in grobega okolja so vidne v Cainovem Carterju: je mož z industrijskega severa Anglije, ki se mu je uspelo izvleči iz proletarske sivine Newcastla. Je star fant, ki se razlikuje od tistih, ki so ostali. Takoj pade v oči. V modri obleki iz moherja je impozanten med mladino v nočnem klubu, oblečeno v poceni poliester, ali med žalovalci v oguljenem tvidu v točilnici po bratovem pogrebu. Ko ga gledamo, kako hodi, vidimo osredotočenega in samozavestnega človeka. »Velik mož si, ampak nimaš kondicije,« pove lokalnemu mogočnežu, ki mu grozi. »Zame pa je to služba za polni delovni čas.« Carter ga nadvlada s par zaušnicami. Kar koli je še Caine posnel, vloge Harryja Palmerja, Alfieja Elkinsa in Jacka Carterja so tiste, ki bodo vedno ikonične.

Morda je vloga Alfreda Pennywortha, sluge Brucea Wayna, bolj znanega kot Batmana, v trilogiji o Vitezu teme režiserja Christopherja Nolana, njegova četrta ikonična vloga. Predstavila ga je mladi generaciji gledalcev, ki morda sploh ne ve, kdo sta Harry Palmer in Jack Carter. Mladi proletarski upornik je spet našel uspeh kot zvesti stari sluga. Saj Caine nikoli ni predstavljal tipa upornika, ki bi rušil družbeno ureditev. Harry in Alfie sta bila prebrisana lisjaka, prej oportunista kot upornika; moža, ki znata izkoristiti to, kar jima ponuja svet. Alfred je dostojna in elegantna vloga v mednarodno popularni franšizi za priljubljenega igralca, ki je veliko doživel. V svojem osemdesetem letu je Caine dokaz, da je vztrajnost nagrajena.