Leta 2011 so jo mediji v Londonu pogrešali na odkritju spomenika, posvečenega nekdanjemu ameriškemu predsedniku ter tesnemu prijatelju Ronaldu Reganu. Lady Thatcher je le dobrega pol leta starejša od kraljice Elizabete II., ki pa je v ospredju britanskega vsakdana in še vedno opravlja številne dejavnosti ter potovanja, prejšnji mesec je bila v bolnišnici prvič po desetih letih in ker ni želela, da bi zaradi njenega zdravljenja delali pomp, se je v palačo vrnila po 24 urah.
Lady Thatcher je bila nazadnje v bolnišnici v času božično-novoletnih praznikov, uradno zaradi nezahtevnega posega na mehurju, v dobro obveščenih krogih pa sem izvedela, da je v tem času preživela najmanj eno blažjo kap. Lady Thatcher se po zadnjem okrevanju v bolnišnici ni več vrnila na svoj dom v osrčju prestižne soseske Belgravia, gostoljubje sta ji ponudila brata Barclays, lastnika luksuznega hotela Ritz v centru Londona ob znameniti aveniji Picadilly. Lady Thatcher je na njun račun prebivala v predsedniškem apartmaju hotela, kljub vsemu pa ni znano, ali je tam tudi umrla. Njen pogreb ne bo državniški, vendar bo podoben, kot sta ga imeli princesa Diana ter kraljica mati. Osrednja maša in pogrebna slovesnost bosta v znameniti katedrali svetega Pavla v Cityju. Takšno slovo so nekoč namenili tudi Winstonu Churchillu.
Lady Thatcher je smrti ušla leta 1984, ko so pripadniki IRE podtaknili bombo v hotelu v obmorskem mestu Brighton, kjer so imeli konservativci letno konferenco. Umrlo je pet ljudi, med njimi dva visoka člana konservativne stranke, 31 je bilo ranjenih. Eden izmed njenih največjih kritikov ter sovražnikov je vodja Sinn Feina Garry Adams, ki tudi ob njeni smrti nima moralnega nazora. Že v preteklosti ji je očital dvoličnost v zunanji politiki. Lady Thatcher, ki je po eni strani glasno kritizirala komunistični režim, smo prepogosto videli nasmejano v družbi čilskega diktatorja Pinocheta. Tudi njena politika do režimov v južni Afriki je bila predvsem ohlapna in brez izdelanih meril. Po svoje je v politiki Ekvatorialne Gvineje sodeloval tudi njen sin Mark, za katerega je sodišče odločilo, da je kriv poskusa državnega udara (2004 državni udar imenovan Wonga). Mark Thatcher je ušel obsodbi sodišča te države na 4 leta zaporne kazni, vendar plačal del visoke varščine oziroma odškodnine v višini okoli 300.000 evrov.
Thatcherjeva je imela prijatelje tako na vzhodu kot zahodu. Leta 1980 se je udeležila pogreba maršala Josipa Broza - Tita, prijateljstvo z ameriškimi predsedniki je bilo tesno tako v času Kissingerja kot Reagana. Številni komentatorji ji pripisujejo eno izmed ključnih vlog pri razpadanju Sovjetske zveze, njeni telefonski pogovori z nekdanjim predsednikom Mihailom Gorbačovom so bili v obdobju pred razpadom menda vsakodnevni.
Iz arhiva, ki so ga odprli tik pred novim letom, pa smo izvedeli, kako neodločna je v resnici bila, ko je izvedela za argentinsko zasedbo Falklandskih otokov. Na strani svojega zasebnega dnevnika je zapisala: "To je najhujši dan v mojem življenju, novica me je zarezala v srce, globoko sem pretresena." Z veliko večjo odločnostjo je tisto soboto stopila pred poslance britanskega parlamenta in potrdila tisto, o čemer so dva dni zgolj sklepali, saj so bile vezi s Falklandi v celoti prekinjene.
Marsikdo je potezo, da pošlje mornarico in del vojaške flote na 8 tisoč milj oddaljene Falklande, norost. Tudi Thatcherjeva, kot smo izvedeli iz arhivskih zapiskov, tedaj ni vedela, kaj se bo zgodilo. Pred odločitvijo je poklicala v Washington, kjer si je pri zavezniku številka 1, Ronaldu Reaganu, zagotovila podporo. Thatcherjeva si je z vojaško zmago utrdila oblast, konservativci pa zmago na volitvah leta 1983.
Konec marca sem se na čajanki po dolgem času sestala s častitljivo lady Nott, njen mož sir John Nott je kar dvakrat služil v vladnem kabinetu Thatcherjeve (med drugim kot obrambni minister v času falklandske vojne). Povedala mi je, da se je v zadnjem letu kar dvakrat pobliže srečala z lady Thatcherjevo, ki je bila na enem izmed srečanj bistra, obujali sta spomine in lady Nott je bila presenečena nad podrobnostmi, o katerih je govorila Thatcherjeva. Povsem drugače pa je bilo na drugem srečanju, kjer naj bi bila Thatcherjeva zbegana, svojih prijateljev in znancev ni prepoznala, prav tako ni vedela, kje je oziroma kakšen je njen namen.
Številni turisti, ki jim je uspelo izvedeti, kje živi nekdanja britanska premierka, so jo v zadnjih letih ulovili v objektiv svojih kamer, saj je ure mahala z domačega okna, prav tako kot nekoč izpred vrat na Downing Street 10.
Marsikdo pa je bil razočaran ob gledanju lansko leto predstavljenega hollywoodskega filma o železni lady Margaret Thatcher. Predvsem tisti, ki so odraščali in občutili osemdeseta v Angliji, so pogrešali tiste prave zgodbe, ki se jih film ni dotaknil. Na primer stavko delavcev londonske podzemne železnice. Železna Lady je zapovedala: "Kdor jutri ne pride na delovno mesto, bo pojutrišnjem brez službe." Odpuščenih je bilo več tisoč delavcev, za krmila vlakov pa so sedli pripadniki britanske pehote. V predorih je pokalo, potniki sicer niso ostali povsem nezadovoljni. Skoraj tisoč delovnih mest so zasedli novi kandidati. Ko je vodja pogajalske skupine s sindikati rudarjev in železarjev Thatcherjevi rekel, da pogajanja niso uspela, ker je znižanje plač za 30 odstotkov previsoko, je Thatcherjeva odgovorila: "Prav, potem pa znižaj za malo več in odpusti polovico delavcev."

Ko je v vladnem kabinetu minister za zunanje zadeve povedal, da Francozi zahtevajo nova pravila na področju živinoreje, mu je Thatcherjeva zabrusila: "Najbolje, da si nadeneš barto in nemudoma odploveš v Calais. Prav nihče nam ne bo diktiral."
Lady Thatcherjeva je zaznamovala pomembno obdobje tako v notranji kot zunanji politiki. Doma je reformirala bančništvo, privatizirala največja državna podjetja (British Airways) ter zmanjšala razliko med revnimi in bogatimi. Po eni strani je z zapiranjem rudnikov in železarn, matico industrijskih revolucij, delavce spremenila v reveže, po drugi strani je pospešila obrate avtomobilske, vojaške in drugih industrij. Težav doma ji ni uspelo rešiti, soglasje s Severno Irsko je pred leti uspelo doseči šele Brownu in Cowenu.
Po 23 letih je trend Thatcherjeve spet zaživel. Referendum o prihodnosti Velike Britanije v Evropski uniji, družbi držav, ki jo je Thatcherjeva na glas kritizirala, naj bi bil razpisan za leto 2016 ali 2017 (če konservativcem leta 2015 uspe zmaga na predvidenih volitvah). V državi so spet nujno potrebne gospodarske in bančne reforme. In spet se vse vrti. Edino, kar je drugače, je dejstvo, da Velika Britanija verjetno še dolgo ne bo imela premierja ali premierke, primerljive s Thatcherjevo. Odšla je dama, ki je najraje nosila kostime v pariško ali električno modri barvi. Na klopeh britanskega parlamenta pa bo verjetno še leta opaziti sivino.