Poezija ni edina, ki ji je pripadel ta dan, 21. marec je še svetovni dan lutkarjev, strpnosti in boja proti diskriminaciji. Področja si niso tako oddaljena, kot se utegne zdeti, ne nazadnje bi v vseh lahko najdevali odprtost za drugo in drugačno. Druži jih tudi, da jih podpiramo deklarativno, zelo glasno prav ob dnevih, kakršen je današnji, dejansko, kaj šele dejavno, pa ne. Naj to misel ponazorim ob poeziji.

Pravega mesta v naši družbi nima. Bralcev ima zanemarljivo malo, kupcev še manj. Poezija nikoli ni tema maturitetnih esejev. Imamo štiri knjižne zbirke, namenjene izključno izdajanju poezije, v njih izide do 20 knjig letno, druga poezija je vezana na samozaložbe ali pa si mora izboriti prostor med prozno produkcijo, ki so ji zaradi boljše prodaje in branosti uredniki in založniki bistveno bolj naklonjeni. Niso celo redki pesniki, ki se prav zaradi obrobnosti poezije obrnejo tudi ali zgolj k prozi.

Da ne bo nesporazuma: ta pojav je svetoven. V nekem smislu tudi razumljiv: družbo, ki na vseh ravneh teži k udobju in poenostavitvam, težko nagovori govorica, ki temelji v zgoščenosti, pomenski razprtosti, v živem razmerju z jezikom, govorica, ki zahteva mentalno dejavnost in zaustavitve. A s tem nas rešuje pred klišeji, stereotipi, enoumjem in apatijo, pred izgubo odprtosti, samolastnosti in osnovne svobode. Že zgolj zato bi se bilo vredno potruditi z njo.