Preplet zvoka in poezije so doživeli (po)potniki in Arsovi poslušalci. Več o projektu si lahko preberete tukaj.

Poslanica predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine

Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je nič.
(Emily Dickinson)

Kaj danes pomeni biti pesnik? Pisati pesmi? Je naš čas tak, kot je bil čas Hölderlina, ki se je spraševal, čemu pesem v ubožnem času? Današnji čas je čas virtualnosti, resničnosti šovov, lažnih novic, najbolj perverznega orožja, dronov, ki jih iz oddaljenih varnih skrivališč usmerjajo ne le v vojaška, teroristična gnezda, ampak tudi v bolnišnice. Lahko poezija, ta prastara veščina srca in "naravna molitev človekove duše", kakorkoli vpliva na človekovo zavedanje o izgubljenem raju? In kaj pomeni danes, da je pesnik znan, nagrajevan, prevajan, čaščen? Nič podobnega kot olimpijski prvak v metu kopja.
Pesem je od nekdaj bila človekova sestra, ki ga je spremljala na njegovi poti skozi življenje, in bila dar, ki ga je pesnik nesebično delil z bralci. Pesem je izrekanje resnice človeka in sveta, ki ga je sam zgradil, a ga sproti tudi rušil. Lepota in resnica sta sestri, tako kot estetika in etika. Torej velja pritrditi pesnici, ki v svojem življenju ni doživela "slave", da je najpomembneje biti pesnik, živeti poezijo in tako presegati izpraznjenost današnjega, jutrišnjega sveta. Kaj pa pride s smrtjo: srce se ustavi, duša odleti neznano kam. Metafizika.
Slovenski pregovor pravi: Besede iz srca sežejo do srca, besede z jezika pa le do duše. Ljudstvo je ločilo srce od duše, pesnik pa nemalokdaj srce in dušo stori za brata in sestro. Zato si njegova beseda želi, da seže tako do srca kot do duše, saj njegova beseda ni beseda jezika, ampak skuša izreči neizrekljivo. Izrekati neizrekljivo, komaj opisljivo in predstavljivo je naloga poezije, pa naj bo zaradi tega ovenčana z lovorovim vencem ali pahnjena v pozabo. Pesnik, ovenčan z lovorom, je poeta laureatus, čaščeni in povzdigovani, v slavo sebi in poeziji mora pisati vzvišene verze, s katerimi svet spreminja v paradiž. A ta naloga, za marsikoga pretežka ali celo neznosna, je slej ko prej strup, s katerim pojí svoje stihe, slaveč tiste, ki so mu na glavo nadeli lovorov venec.
Je bil naš Pevec uspešen in slaven? Ni bil, odvetnik v provincialnem mestecu, nagnjen k pijači, nesrečen v ljubezni, živeč na obrobju svetovne romantike. Je bila Ada Škerlova, ko je leta 1949 izdala svojo prvo pesniško zbirko Senca v srcu, slavna? Nikakor. Kritika se je s kladivom spravila nad njene lepe in zaljubljene, s senco obarvane pesmi. Oba, tako Pevec kot Ada, sta vedela, kot je vedela že Emily, da si le, ko pišeš pesem. Tiste hipe, ki so edina sled božanskega na zemlji, zlata posoda srca, v katero boječe polagaš besedo k besedi, da se pred teboj začne svetlikati Njeno ime, saj je edina pesnikova dolžnost, da ljubi. Biti pesnik pomeni, da svoj jezik prepustiš tihim viharjem, ki šepetajo skozi mlado zelenje. Si svetloba sredi svetovne noči, si luč, ko ugasne poslednja zvezda.
Marsikdo bo rekel: Čemu tako povzdigovanje nekega človekovega dejanja, ki je le spretno ravnanje s peresom? No, danes niti s peresom ne več. Zato, ker se je poezija rodila ob zori človekovega rodu, péta in združujoča skupnost v rod, rod v narod, ljubimca v objem, otroka polagajoča v zibko materinega naročja. Pesem je dih, ki pomeni življenje, zato ne potrebuje slave in čaščenja, saj je že sámo življenje največja nagrada. Biti znan pesnik pomeni, da si ločen od pesmi. Da hodiš po svetu preklet, ker si prodal svojo pesem minljivosti, četudi si mislil, da je večnost.