Preprosto zato ne, ker zimski športi iz podnebnih razlogov in pomanjkanja tradicije na južni zemeljski polobli ne igrajo skoraj nikakršne vloge, niti tam (Argentina, Čile in Nova Zelandija), kjer imajo vsaj primerljive razmere z evropskimi. Izjema je le Avstralija, ki pa vendarle ni nikakršna zimska športna moč, kakršna je v poletnih športih.

A načeloma, s Kitajci ali brez njih, še vedno velja: zimske olimpijske igre so poligon najbogatejšega dela sveta. Med najuspešnejšimi so izključno bogate države Severne Amerike, severne, zahodne in srednje Evrope ter Rusija in Japonska. Izstopa Belorusija, katere uspehe poganjata tradicija in izrazita usmerjenost omejenih gospodarskih zmogljivosti demokratično hudo spornega režima v šport. Primerjava z nekdanjo Vzhodno Nemčijo je sicer morda nekoliko pretirana, po drugi strani pa je beloruskemu športnemu sistemu v Evropi ta čas težko najti primerljivega (tudi ruski je, zaradi velikosti in materialnih zmogljivosti neprimerljiv).

Slovenija je, v veliki večini pogledov na veliko srečo, zelo daleč od Belorusije, ji je pa po medaljah zelo blizu. Sploh pa jo prekaša po širini uspešnosti. A Belorusija kot izjema v igrah bogatega globalnega severa sploh ni bistvena. Zanimiveje je, da Slovenija prav v obdobju našega silovitega gospodarskega padca v merjenju - pogojno rečeno - svetovne superelite doživlja športne zvezdne trenutke. Jasno je, da si takšnih uspehov nihče ne more kar tako kupiti. Mora jih želeti, jih gojiti, zanje se mora boriti, jih spodbujati. Če ne bi bilo tako, bi bili - kot Skandinavci - na zimskih igrah na primer bistveno uspešnejši Danci (kot eden najbogatejših narodov na svetu). V redu, nimajo snega in gora, v nasprotju s švedskimi in norveškimi brati, a imajo vsaj led. Pa se lahko v vsej zgodovini zimskih iger na njem pohvalijo le z eno samo samcato olimpijsko medaljo (srebrno iz Nagana 1998 v ženskem krlingu). Njihovi moški hokejski reprezentanci do uvrstitve na letošnji olimpijski turnir ni pomagalo niti gostiteljstvo kvalifikacijskega tekmovanja (ve se, kdo je bil od njih - in tudi od Belorusov - uspešnejši).

Skratka, ne gre (le) za denar, pač pa za veliko več. Gre za učinkovitost sistema vrednot in dela, gre za motivacijo posameznikov in ekip (spet ni vse le v denarju), gre navsezadnje za ustvarjalnost in iznajdljivost, tudi v oteženih razmerah (v primerjavi z večjimi in bogatejšimi). Vse to imamo, ne kaže pa pozabiti, da je Slovenija - ne glede na vse težave, ki jih prebolevamo - še vedno v klubu najbogatejših držav na svetu. Skratka, tudi materialno osnovo imamo. Če bi znali z njo na vseh ravneh še bolj smotrno ravnati (kar se tudi pravi, da se pri nas ne bi kradlo, goljufalo, podkupovalo ...), bi ta bila še večja.

Glede na krizo, ki nas je še posebej prizadela, na spiralo zadolževanja, ki nam spodkopava narodnogospodarske temelje, na temne perspektive in na demografsko krčenje (za katero bi nas moralo še veliko bolj skrbeti), seveda obstaja resna nevarnost, da se bo vse to na športu poznalo šele čez nekaj let. Po drugi strani pa prav vrednote iz športa, še bolj izrazito prenesene na mnoge druge dejavnosti, kažejo pot iz težav. Sploh, ker je naše izhodišče v primerjavi z večino drugih držav izjemno visoko.

Res je, da imamo kaj izgubiti. Res pa je tudi, da imamo tudi kje začeti. In spoznanje, da smo - če se v teh trenutkih poistovetimo z našimi zimskimi športniki in z vsemi njihovimi odlikami - med najboljšimi med najbogatejšimi, je dobra spodbuda za samozavest. Te nam vsem skupaj v težkih preizkušnjah prihodnosti ne bo smelo manjkati.