Za predstavo sodobne Slovenije si ni treba umišljati nikakršnih utvar: dovolj je v številnih delih naše dežele storiti nekaj korakov do prvega gozda in se zgroziti nad razdejanjem v naših gozdovih. Padla in polomljena drevesa, uničeni električni vodi, poplavljena področja, grozeči zemeljski plazovi …, vse to so konkretne težave vseh nas, ki jih je treba s skupnimi močmi rešiti. Ob tem pa gre tudi za simbolno podobo Slovenije na drugih področjih: gospodarskem, socialnem, organizacijskem in – zlasti – moralnem. Toliko je stvari, ki jih moramo pospraviti, popraviti in urediti. Nihče tega ne bo storil namesto nas samih.
Se bomo pri tem spomnili športnih junakov? Lahko bi se … Športni uspehi na najvišji ravni so sicer (lahko) tudi posledica navdiha, a še tako velika želja ne more biti dovolj, če ne stoji na temeljih večletnega trdega in tudi doslednega dela. Mar v Sloveniji na vseh področjih ne delamo dovolj pridno? Zagotovo je veliko, najbrž večina, takih, ki se – po svojih močeh – močno trudijo. Kar pa jim/nam manjka, so zagotovo doslednost, nepopustljivost, trdnost in osredotočenost. Usmerjenost v cilj, ki omogoča sodelovanje različno mislečih, različno čutečih …, preprosto - različnih ljudi. Ljudi, ki vedo, da jih bo ukvarjanje z nebistvenim in motečim odvrnilo od končnega cilja in dragoceno energijo preusmerilo v napačno smer.
Čeprav se v opoju uspeha Sočija 2014 morda zdi drugače, pa šport ni sam sebi namen. Najboljši in najuspešnejši olimpijski športniki so – naj se to ne sliši podcenjevalno – vrhunski stranski proizvod množične dejavnosti, ki je namenjena krepitvi zdravja, telesnih sposobnosti in odpornosti ter – prek uživanja v gibanju in spretnosti – sproščanju človekove ustvarjalnosti. Šport je naša potreba, ki nam – vsakomur na svoj način – omogoča, da živimo in delamo bolje, bolj učinkovito, z večjim veseljem …, da se lahko spopadamo in soočamo z izzivi in težavami v življenju. Šport je pomemben (a ne edini!) generator osebnega in družbenega zdravja. Seveda ne more sam po sebi rešiti vseh naših tegob, a vsaj soustvarja razmere, da jih lažje rešujemo. Če nič drugega, ljudje smo socialna bitja, šport pa omogoča druženje in vabi k sodelovanju (ter ga – v največ primerih – tudi uči).
Kaj sta – dokazano - najučinkovitejši rešitvi pri premagovanju kvarnih posledic novodobne odtujenosti, socialne razklanosti, brezciljnosti, apatije, odvisnosti od čezmernega hranjenja, alkohola, drog, elektronskih aparatov …? Izobraževanje in – gibanje! Še več, kdor se giblje, se – zaradi boljše prekrvavljenosti telesa in možganov – bolje in hitreje uči. Koliko ur bolniških odsotnosti bi lahko prihranili z bolj zdravim, beri: bolj športnim načinom življenja. Koliko močnejši, bolj spretni in sproščeni bi se lahko lotili zahtevnih nalog – telesnih in umskih, osebnih ter skupnih? Množičnega športa za mlade in starejše nikakor ne idealiziram. Zagotovo so v njem tudi odkloni in napake, s katerimi se ne smemo sprijazniti. A kljub temu trdim, da boljšega sredstva socializacije in aktivacije v bistvu ni … Prav tako se ne strinjam s tezo, da je telesna dejavnost (oziroma šport) skozi čas postala sredstvo krotitve družbenega upora neprivilegiranih … Češ, naj si na kratko dajo duška na športnih igriščih, da bodo bolj krotki na političnih in gospodarskih dvoriščih. Ne, pravo sporočilo športa je drugačno: da ni uspeha brez truda, da ni zmage brez sodelovanja, in da ni boljše lekcije, kot je poraz. Ter da so pravila namenjena zaščiti sodelujočih …, da je dolgoročna korist za vse največja, če pravila spoštujejo … In, navsezadnje, da se pravila igre – če se s tem strinja večina – lahko tudi spremenijo.
Prav zato je vlaganje v šport za vse ena izmed naših najboljših naložb v prihodnost. Vključno z nekajkrat omenjenimi drsališči, predvsem pa v opremo (ne le hokejsko), ki bo dostopna vsem, tudi socialno najšibkejšim. V Sloveniji smo že desetletja med plavalno najbolj »pismenimi« narodi na svetu, kar nam omogoča uspehe na vodi. Zakaj si ne bi odprli še več perspektiv z načrtnim opismenjevanjem na drsalkah, na rolerjih, na smučeh, v čolnih (veslaških in kajakaških), na gorskih kolesih … Zakaj ne bi – zaradi nas samih – še bolje izkoristili prelepih in dragocenih naravnih danosti, ki jih ima naša domovina?! Kdo nam to preprečuje?! Kdo bo namesto nas očistil naše gozdove, popravil naše daljnovode ali pospravil nesnago v našem gospodarjenju?!
V bolj športni, zdravi in igrivo ustvarjalni Sloveniji bodo imeli večje možnosti za svoje nove kariere tudi naši športni junaki iz Sočija. Ne bodo potrebovali trepljanja po ramah, ker bodo opravljali novo poslanstvo: z znanjem in izkušnjami (in navajenostjo na trdo delo) bodo naši trenerji, učitelji, motivatorji, organizatorji …, morda podjetniki, med njimi se bo našel tudi kak politik. Ne bodo potrebovali državnih pokojnin, ker bomo skupaj znali ustvarjati več in bolje, ker bomo spoštovali pravila igre in sami hitro in učinkovito izločili tiste, ki jih bodo kršili. Čislali bomo zmagovalce, spoštovali bomo boljše, do slabših bomo prizanesljivi in solidarni, poraženci – ker so tam, kjer so zmagovalci, tudi takšni - se bodo učili, zlasti na lastnih napakah. Tekmovali bomo na vso moč, a ne za vsako ceno. In v takšni Sloveniji bodo lahko rasli in napredovali tudi naslednice in nasledniki Tine Maze, Petra Prevca, Žana Koširja, Vesne Fabjan, Teje Gregorin, pa tudi Anžeta Kopitarja, Jakova Faka, Roberta Kranjca in mnogih drugih.
Svet ni idealen, zato je tudi opisana podoba popolnoma drugačne Slovenije zgolj utopična. In tudi Pjongčang 2018 morda ne bo podoben Sočiju 2014. A velja se potruditi, da bi se utopiji vsaj približali. Ker … kdo pa si je lahko mislil, da se bodo letošnje zimske olimpijske igre za naše športnike razpletle tako, kot so se, z vsemi medaljami in drugimi odličnimi uvrstitvami vred? V nekaj je vendarle treba verjeti. In zato tudi kaj narediti …