Douglas, ki danes slavi stoti rojstni dan, je pripadal novi generaciji igralcev, ki so vnesli nelagodnost in nevrotičnost v hollywoodske filme po drugi svetovni vojni.Skupaj z Burtom Lancastrom, Robertom Mitchumom, Richardom Widmarkom in drugimi se je Douglas razlikoval od zanesljivejših figur predvojnega filma. Niso obvezno igrali dobrih fantov in so bili veliko bolj izmučeni in dvoumni. Odprli so vrata za igralca, kot sta bila Marlon Brando in James Dean, in tako za generacijo nezadovoljnežev in frustriranih samotarjev, ki so se pojavili na ameriških platnih konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let.

Douglas in njegovi vrstniki so bili primerni za film noir, tip temačnega filma, ki ga je Hollywood začel snemati med vojno, in za melodrame o krizi ameriške družine in samopodobe ameriškega moškega, ki so dosegle vrhunec v petdesetih. V svojih najboljših filmih nas je Douglas popeljal v mučne psihološke globine osamljenosti, dvoma o sebi in neobvladljivega nagona.

Odigral je okoli devetdeset vlog med letoma 1946 in 2008, čeprav je bil verjetno njegov zadnji pomemben film Furija (The Fury) Briana De Palme iz leta 1978. Na začetku šestdesetih je doživel veliki uspeh na odru v Letu nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest), gledališki različici romana Kena Keseyja. Zapisan je v ameriško zgodovino kot eden izmed ljudi, ki so končali protikomunistično črno listo v Hollywoodu, ko je podpisal prepovedanega scenarista Daltona Trumba v filmu Spartak (Spartacus, 1960) Stanleyja Kubricka, v katerem je Douglas bil ne le zvezdnik, ampak tudi producent. Otto Preminger je Trumba že javno podpisal v svojem epu Eksodus (Exodus, 1960), to pa je bil močan dvojni udarec proti javnemu lovu na čarovnice v Hollywoodu.

Spartak, junaški vodja upora sužnjev v starem Rimu, je verjetno Douglasova najslavnejša vloga, ampak ne najznačilnejša. Nezadovoljstvo in uporništvo, ki Spartaka potisneta v boj, sta bila po navadi frustrirana pri likih, ki jih je igral, in rezultat je bil krčevit bes, prezir do drugih in do samega sebe ali izbruh nasilja. Robat in vsiljiv, z značilno luknjico v bradi, je posedoval neolikano in razdražljivo moč. V tridesetih letih je James Cagney imel takšno moč, ampak ni bil nagnjen k introspekciji, ki lahko vodi do gnusa do samega sebe. To je sledilo po vojni, po Hirošimi in Nagasakiju, med hladno vojno v družbi, ki se je naglo spreminjala in v kateri se je beli moški, tradicionalni junak hollywoodskih filmov, počutil bolj negotov kot prej.

Vloge, ki jih je izbiral, so pogosto prikazovale podkupljivost družbe in posameznika, ki se zaveda, da je del te podkupljivosti. V boksarski drami Šampion (Champion, 1949, Mark Robson) je reven mož, ki postane šampion iz naslova. Njegova igra je polna zamere, ki jo čuti človek, ki je vedno bil na dnu; vedno je videti pripravljen na kakšno ponižanje. Ni potrebno veliko, da bi se razjezil. Ni romantična figura. Ko mu mož njegove ljubice ponudi 65.000 dolarjev, da jo zapusti, on privoli. Ona je pretresena. »To je veliko denarja,« ji pojasni.

Zagotovo je bila ena Douglasovih najboljših in najznačilnejših vlog navidezno brezvesten novinar Chuck Tatum v filmu Senzacija (Ace in the Hole, 1951) Billyja Wilderja. Tatum je bil nekoč uspešen novinar, ki zdaj dela za majhen časopis v Novi Mehiki. Manipulira s tragedijo človeka, ki ga je pokopal udor, da bi spet postal slavno ime. Ko se pogovarja z žrtvijo, je ustrežljiv in prisrčen (»Vse bo v redu, Leo. Saj sem tvoj prijatelj.«), medtem ko dela vse, da bi reševanje in s tem njegova zgodba trajala čim dlje. Kot ovce mu sledijo lokalno prebivalstvo, policija in mediji in vse skupaj se spremeni v kruti cirkus. Chuck je ne le pokvarjen, ampak ima dar, da sprovocira moralno skorumpiranost v drugih. Uniči ga zavedanje, da počne nekaj groznega, in to se kaže v vse bolj grobem ravnanju z drugimi.

Klasični hollywoodski junak je bil neupogljiv, kot recimo Gary Cooper v vlogi šerifa v filmu Točno opoldne (High Noon, 1952) Freda Zinnemanna, v katerem stoji sam proti vsem. Douglas je ponudil temačno variacijo tega lika. Istega leta, kot je posnel Wilderjevo Senzacijo, je v Detektivski zgodbi (Detective Story, 1951) Williama Wylerja igral detektiva Jamesa McLeoda. »Moraš se upogniti v vetru, Jim, če ne, se boš zlomil. Nehaj biti takšen monument,« mu pravi nadrejeni, ampak Douglas je igral tip moškega, ki se ni mogel upogniti in je bil pogosto zlomljen. Ne more prek tega, da je bila žena, ki jo igra Eleanor Parker, noseča z drugim moškim, preden ga je srečala, in splavila otroka. »Dušo bi dal, da bi lahko iz glave vzel svoje možgane in jih dal pod pipo, da bi opral vse grde slike, ki si mi jih danes dala videti,« pove ženi, medtem ko je njegovo celotno telo rigidno od psihične bolečine.

V eni svojih najbolj neprijetnih vlog, v Premingerjevem vojnem filmu Na udaru (In Harm's Way, 1965), je igral kapitana, ki posili mladenko. Douglas je odlično odigral lik, ki se pred našimi očmi iz očetovske prisrčnosti spremeni v brezizrazno neusmiljenost, ko mladenka zavrne njegove poljube in poskuša pojasniti, da ima fanta. Pomenljiv je odnos med njim in Johnom Waynom, ki v filmu igra solidnega in zanesljivega admirala s primernim imenom Rock oziroma kamen. Douglas ga gleda, kot da zavida Waynu sproščenost in eleganten način, kako premika svoje veliko telo. Gleda ga, kot odraslega človeka gleda nestanoviten otrok, ki želi biti takšen, kot je on, a mu njegov kolerični temperament tega ne dopušča.

Pogosteje pa je igral like, ki niso bili toliko zli, kolikor so bili izmučeni. Primerno je, da je bil njegov prvi film noir Čudna ljubezen Marthe Ivers (The Strange Love of Martha Ivers, 1946, Lewis Milestone), v katerem je igral slabotnega moža močne Barbare Stanwyck. »Videti je, kot da se bo vsak hip razjokal,« pove neki ženski lik za Douglasa in ima prav. Po spopadu z ženo, ki je zaljubljena v prav tako močnega Vana Heflina, se Douglas umika, s steklenico vina v eni roki in kozarcem v drugi – prava podoba poraženega moškega. Osemnajst let pozneje v mojstrovini Vincenta Minnellija Dva tedna v drugem mestu(Two Weeks in Another Town, 1962) je igral nekdanjega zvezdnika Jacka Andrusa, ki je izpuščen iz bolnišnice po poskusu samomora in upa, da bo v Rimu znova začel kariero.

V Rimu postane žrtev manipulacij režiserja in lažnega prijatelja, ki ga mojstrsko igra Edward G. Robinson, njegove strupene in oklepajoče se žene Claire Trevor in pošastne nekdanje žene Carlotte v osebi Cyd Charisse.Ko ga Carlotta pokliče po telefonu, se možati Jack popolnoma sesuje: ramena mu upadejo, roka se mu trese, videti je kot zombi, in ko vstane s postelje, na kateri je sedel, je še vedno upognjen in hodi po hotelski sobi kot mesečnik. V tem hiperboličnem filmu je upodobil strah in odvisnost, ki ju lahko moški čuti do ženske, ki je močnejša, bolj osredotočena in bolj neusmiljena, kot je on. Njegova odrešitev na koncu filma (»Prišel sem v iskanju preteklosti,« pove. »Našel sem jo. K vragu z njo.«) je močna, ker je njegova muka bila tako prepričljiva. Kot Vincent Van Gogh v Minnellijevem filmu Sla po življenju (Lust for Life, 1956) je bil manj prepričljiv kot genialni umetnik kot pa človek, ki je skrčen kot stisnjena pest.

V Prepovedanih sanjah (Strangers When We Meet, 1960, Richard Quine) je bil uspešen arhitekt, ki čuti praznino v svojem življenju in poskuša najti srečo s prelestno poročeno žensko, ki jo igra Kim Novak. In v filmu The Arrangement (1969) oziroma Sporazum, v filmu, ki je bil takšen neuspeh, da je bolj ali manj končal filmsko kariero režiserja Elie Kazana, znori od hipokrizije oglaševalskega poklica in idealnega predmestnega življenja.

Igral je seveda tudi bolj konvencionalno plemenite junake: šerife, zasebne detektive, zanesljive očete, kitolovce, celo junaškega svetilničarja. V Stezah slave (Paths of Glory, 1957) Stanleyja Kubricka je igral oficirja, ki zastopa svoje vojake, ki so obtoženi zaradi strahopetnosti, bil pa je avtentičen in ganljiv kot sodobni kavboj, zadnji ameriški individualist, v filmu Osamljeni so pogumni (Lonely are the Brave, 1962), ki ga je režiral David Miller po scenariju Daltona Trumba.

Nekako pa razen v Spartaku in Stezah slave ostane v spominu kot neulovljiv in nezanesljiv; kot mož, čigar videz in navzočnost ne pripadata krepkemu in trdnemu junaku, ampak junaku, ki se lahko pred našimi očmi spremeni v nasilneža ali se preprosto sesuje. Če so klasični Hollywood in njegovi zvesti gledalci oboževali zvezdnike, potem je bil Douglas pohabljeni bog.