Gre pravzaprav za staro tezo, ki ji v samem jedru nimam česa očitati. Na vrhu hierarhične lestvice je seveda - gospod nogomet. Pred žrebom urnika svetovnih prvenstev je običajno pogosto vse zacementirano. Tekma B2-B3 bo odigrana na dan X ob uri Y in samo naravna katastrofa lahko spremeni urnik.

Seveda obstajajo izjeme. Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Braziliji so tako zaradi tropske vročine v Manusu zamenjali termine sedmih tekem. A to se je zgodilo takoj po žrebu, torej več kot pol leta pred samim dogodkom. Mundial je v vsakem primeru športni kralj.

Drugače je že pri košarki, kjer so termini parov 2. dela oziroma dvobojev na izpadanje znani šele po koncu predtekmovalnih skupin. Ure obračunov osmine finala so bile tako določene po ključu, ki je upošteval gostitelje, bazen tujih navijačev, ki lahko pridejo na prizorišče tekme, in zanimivost ekipe za televizijske prenose. Ni presenečenje, da sta Francija in Litva pobrali najbolj elitne (beri: večerne) termine, Slovenija, Latvija, Hrvaška in Češka pa najzgodnejše.

Organizacija prvenstva je bila zaradi nestabilnih političnih razmer v Ukrajini prisiljena, da se je razbila na štiri različne države. Fiba je torej popolnoma naključno prišla do vzorca, ki lahko prinese veliko uspehov. Na prejšnjih prvenstvih je imela namreč le skupina gostiteljice zagotovljen velik obisk v največjih dvoranah, ta sistem pa je kar naenkrat prinesel štiri gostitelje, štiri velike dvorane in štiri srečna mesta. A to ni vse, ta sistem na drugi strani prepreči velikopotezne ideje o izgradnji množice nove (in predvsem drage) infrastrukture, kar blagodejno vpliva na proračun tekmovanj.

Še bolj proste roke imajo organizatorji rokometnih turnirjev. Poljska bo čez nekaj mesecev gostila evropsko prvenstvo. Kot gostitelji so si lahko izbrali svojo skupino (in kraj), določili pa so lahko še skupine za Hrvaško, Nemčijo in Dansko. Še večja svoboda je bila pred leti, ko si je gostitelj lahko na koncu izbiral skupino. Takratni selektor Niko Markovič je imel tako s sodelavci deset minut časa za posvet in na koncu je izbral na videz najlažjo skupino. Njegov naslednik Tone Tiselj je Slovenijo nato popeljal do srebra, edine medalje na velikih tekmovanjih.

Danes televizijske postaje plačujejo vse več za prenose (elitnih) športnih dogodkov, zaradi tega pa si želijo tudi vse več pravic. Najznamenitejši primer prav gotovo sodi v Peking 2008, ko si je ameriška NBC izborila, da so finalni nastopi plavalcev na olimpijskih igrah potekali v dopoldanskih urah (po lokalnem času), ki so praviloma vedno namenjene kvalifikacijskim nastopom. To je Američanom seveda ustrezalo, ker so lahko v domovini finalne nastope - med katerimi se je že mesece in mesece največ govorilo o osmici Michaela Phelpsa - spremljali v elitnem večernem terminu. NBC je za pravice tistih iger plačala slabih 900 milijonov dolarjev.

Američani imajo sploh tendenco po obliki športnih izvedb, ki so lahko do športnikov gladiatorski, do gledalcev pa zelo prijazni. Na teniškem turnirju v New Yorku smo bili tako leta in leta priča t. i. supersobotam, ko sta bila na sporedu oba moška polfinala in ženski finale. Američani so pri tem zelo uspešni, saj so s pomočjo televizijskega medija marsikateri športni dogodek spletli v DNK-(tamkajšnjih) praznikov. Ni naključje, da je zahvalni dan povezan z Ligo NFL, božični dan z Ligo NBA, novoletni dan pa z Ligo NHL. Ni težko najti besede, ki vse povezuje. Lahko rečete družina, sreča itn., jaz bom dodal še denar.

Kakor koli obrnemo, največji zmagovalec premetavanja in optimiziranja ur je gledalec. Ta s pojavom novih in novih medijev še nikoli ni imel več izbire, kot je ima ravno danes.