Zaradi takega mišljenja, ki je v meni globoko zasidrano, pa ne zaradi tega, ker bi bilo res, verjetno bolj zaradi vere v idealni svet, sem se tudi sam vedno znova trudil, da delujem kot odgovorni državljan, ki jemlje državne represivne organe, kot so policija, inšpekcija itd., kot pomoč in ne kot zloveščo službo, katere edini namen je kaznovanje. In vedno znova se mi je obrestovalo.

Ko so me pred kratkim ustavili policisti, smo lepo pokramljali, malo sem pihal, in dobil vstopnico za koncert policijskega pihalnega orkestra. Poslovili smo se z nasmeškom na obrazih. Prav tako sem imel pred kratkim pogovor s tržnim inšpektorjem, ki mi ni predstavljal nikakršne grožnje, temveč samo človeka, ki opravlja svojo službo, in to z dostojanstvom, odgovorno in profesionalno. Moje spoštovanje predpisov in javnih organov je najino srečanje tudi tokrat spremenilo v prijeten pogovor, na koncu sem dobil še nekaj nasvetov, ki mi bodo v prihodnje prišli prav. In še to: od nekdaj verjamem, da se vse, kar mi vložimo v državo ‒ s tem ne mislim samo na davke, temveč tudi naš odnos do nje same ‒, na koncu tako ali drugače vrne. V oblikah, kot so infrastruktura, boljša javna uprava, lepša samopodoba nas samih. Zatorej je moje mnenje, da lahko samo z zgledom (četudi do države), nekaj dosežemo in spremenimo.

Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi izšla moja knjiga. Ta knjiga ni samo kuharska knjiga, temveč vsebuje tudi malo poezije, malo mizarskih nasvetov, moja razmišljanja o svetu ter nekaj poučnih namigov o mesu in zelenjavi. Je odraz mene in mojega pogleda na življenje. V njej sem se trudil kulinariko približati nam, navadnim ljudem, ki radi kuhamo ter spoštujemo svežo hrano in slovensko tradicijo. Brez olepšav povem tudi vse, kar me moti in kar me veseli, navržem kakšno anekdoto, skratka, skupaj z založbo smo se potrudili, da bo knjiga poučna in zanimiva hkrati. In prejšni teden je v Cankarjevem domu potekal knjižni sejem, na katerega so me povabili, da bi v okviru kulinarfesta predstavljal knjigo.

Seveda sem z veseljem takoj privolil v to, in ko smo razmišljali, ali sem jaz res pravi človek, da me potisnejo v drugo klet in mi dajo mikrofon na glavo, nam je na misel prišla zamisel, ki se je pozneje izkazala za odlično. Da se postavimo pred Cankarjev dom na ploščad, kjer bom postavil svoje kurišče in pripravljal dobrote. In glej ga zlomka, Cankarjev dom je na prošnjo Cankarjeve založbe dovolil, da se postavimo pred spomenik Cankarju. Dogodek je potekal v sproščenem vzdušju, otroci so se mastili s suhimi slivami, zavitimi v špeh, odrasli pa s piščančjimi jetrci, ki so jih poplaknili z domačim šnopčkom. Mislim, da bi bil še Ivan, ki je strmel v nas, zadovoljen z živžavom, ki se je dogajal pred njim. Jaz pa sem bil poln ponosa, kajti prav taki dogodki so tisto, ko človek ljudem lahko nekaj da, ljudje postanejo veseli, bolj sproščeni in posledično srečnejši državljani.

In ko se je dogodek končal, smo z ekipo hiteli pospravljat, ker je bil zunaj peklenski mraz in ker veter grozno vleče med stolpnicama pred Cankarjevim domom. Z Lukom sva kurišče naložila na prikolico, zraven sva položila pločevinasto vedro polno žerjavice (prej sem jo pogasil z vodo) in vse skupaj prekrila s ponjavo. Nato sva se odpravila do toalete, da sva si umila roke in naredila še en hitri krog po knjižnem sejmu. Ko sva izstopila, sem se pošalil, da še vedno smrdi po dimu, nakar se obrnem proti prikolici, ki je bila parkirana za Cankarjevim spomenikom, na drugi strani ceste ob stopnicah (tam je najbližji dostop do ploščadi), sem opazil varnostnika, ki se smuka okoli moje prikolice in dviga ponjavo. Spreletela me je smrtna groza in stekel sem do tja, nakar opazim, da je varnostnik pravzaprav mestni redar. Ko sem ga vprašal, ali gori, me je zabodeno pogledal in si mislil, da ga hecam. Še enkrat sem ga resno vprašal, kaj je narobe, on pa mi odgovori, da samo parkirni listek zatika za ponjavo. In tako sta parkirni listek dobila moja prikolica in tudi avto. Kot črni petek, dva za eno parkiranje.

Hitro sem mu pojasnil, da sem imel dogodek, da so mi naročili, naj tu parkiram in nato pospravim, on pa me je samo nemo gledal in ponavljal: 'To ni od Cankarjevega doma, to je zemlja od mestne občine.' Spraševal je, ali imam dovolilnico, in ko mu odvrnem, da so mi povedali, da so zapornice zaradi menjave dvignjene, je rekel, da vseeno potrebujem dovolilnico. In tako naprej, nakar sem obupal in mu v šali rekel, da je tako in tako vseeno, ker je prikolica najeta, pa da bo že Bauhaus plačal kazen. Redar je hitro odšel, jaz pa sem z dvema kaznima zapel prikolico in se odpeljal proti Prešernovi cesti. Tu pa se je začelo moje prevzgajanje v poslušnega državljana. Očitno sem si zares preveč dovolil, da sem brez fizične dovolilnice zapeljal v območje za pešce. (Čeprav so se vse dogovorili v Cankarjevem domu).

V temi se je pred mano nenadoma pojavil G. S. (ime je znano uredništvu) in od mene zahteval dokumente. Ko sem ga začudeno pogledal in vprašal, ali se norčuje, je dvignil glas in mi še enkrat ukazal, naj mu predam vozniško in prometno. Oglasil se je moj sodelavec Luka in mi dejal, da imajo res že kar nekaj časa taka pooblastila. OK, vstal sem iz avta, iz zadnjega žepa sem začel vleči denarnico, G. S pa je začel vreščati name, da se moram takoj usesti nazaj v avto. “Zakaj,” sem ga vprašal: "Saj moram izvleči denarnico iz žepa." On pa je še kar naprej kričal, naj se usedem, in se začel prijemati za svoj opasač, iz katerega mu ponosno visijo lisice in ‒ mislim da ‒ šoker ali pa razpršilo. Čeprav zelo nerad ‒ v meni se je odvijal hud boj, ali naj bom poslušen državljan ali pa upornik ‒ sem se odločil, da bom počakal, da vidim, kaj bo storil G. S. Vseeno, hvala bogu, je zmagala moja pragmatičnost. Usedel sem se v avto, G. S pa je pregledoval mojo vozniško. Ko je ugotovil, da je veljavna, sem dobil še vzgojno lekcijo. Rekel je, da vidi, da je veljavna, in da je čudno, da ne poznam predpisov … Takrat je v meni zavrelo in z mirnim, pa vendar odločnim glasom, sem ga prosil, naj utihne in napiše vse kazni za prekrške, za katere misli, da sem jih zagrešil. Ko mi je napisal še kazen za vožnjo po pešconi, mi je rekel, da me zaradi tega, ker s seboj nisem imel homologacije za prikolico, ne bo kaznoval. Lepo sem se mu zahvalil in se odpeljal z 240 evri kazni v žepu.

Ko zdaj razmišljam o tem dogodku, me tale moja prevzgoja v temni ulici vedno bolj skrbi. Prvi razlog: kdo in zakaj je dal redarjem pooblastila za uporabo fizične sile. Drugič: način kaznovanja, kjer redar sam odloča, katere kazni ti bo prepisal. Kajti v mojem primeru bi morali vsi parkirani avtomobili dobiti tudi kazen za vožnjo po pešconi, saj verjetno niso tja prileteli. Tretjič: usposobljenost redarjev. Imajo namreč podobna pooblastila kot policisti, vendar s precej manj šolanja. Zanima me tudi, kako poteka izbor redarjev, kajti v primeru G. S. si upam reči, da tak človek, ki nad nami stresa svoje frustracije in posredno izkazuje neko navidezno moč, ki mu jo omogoča uniforma, med redarji nima mesta.

In taki dogodki na državo (čeprav je to mestno redarstvo) mečejo slabo luč. V mojem primeru, ko sem se trudil za dobrobit vseh nas, me taki incidenti prepričujejo, da je mogoče vseeno bolje, da svojo vero v državo opustim, jo začnem jemati, kot represivni organ brez posluha za svojo osnovno celico (to smo mi), in se odpovem državljanski pokorščini.

Vseeno iskreno upam, da so posamezniki, kot je G. S., prej izjema kot pravilo, in če me kdo, ki ima moč odločanja, bere, vam svetujem, da resno premislite o pooblastilih mestnega redarstva. Hvala.

Recept za suhe slive z gorgonzolo in panceto v kombinaciji s porovo omako

Sestavine: Suhe slive brez koščic, narezana panceta, gorgonzola.

Izkoščičeno suho slivo zarežite po polovici, vendar naj na koncu ostane še malo sprijeta, nato v sredino stlačite košček plesnivega sira.

Vse skupaj zavijete v na tenko narezano panceto.

Na koncu jo še na hitro popečete na oljčnem olju toliko, da se panceta opeče. Lahko jo servirate samo ali pa položite na porovo omako in pred vami je čudovita topla predjed.

Sestavine za porovo omako: manjši por, timijan, 1 šalotka, sol.

Malo narezane šalotke prepražimo na maslu, dodamo narezan por in timijan, solimo.

Ko se por malo razpusti, zalijemo s kančkom vode in pretlačimo s paličnim mešalnikom, da dobimo gosto porovo omako.

Pustimo kuhati še nekaj minut in jed je končana. Dober tek!